• Veljko Njegovan

    4. 7. 2014  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Agustí Fernández, Zlatko Kaučič: Sonic Party

    Še ena izdaja cenjene poljske založbe Not Two Records, ki je bila posneta na naših tleh, natančneje na lanskem JazzLentu, nas opozarja, da v domačih logih ne premoremo le zavidanja vrednega števila odličnih jazzovskih koncertov, ampak tudi jazzovskih glasbenikov. Zlatka Kaučiča ni treba posebej predstavljati domačim navdušencem nad jazzom in sodobno improvizirano godbo, saj se je v dolgoletni karieri dokazal s sodelovanjem z različnimi vrhunskimi glasbeniki. Tokrat je združil moči z izvrstnim španskim pianistom Agustíjem Fernándezom, ki združuje klasični klavir s svobodno jazzovsko improvizacijo, v duetu s Kaučičevimi tolkalskimi čarovnijami pa nastajajo rahločutne in odprte skladbe, ki jih bosta predstavila na zaključnem večeru ljubljanskega Jazz festivala.

  • Borka

    4. 7. 2014  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Riff Raff: Neon Icon

    Riff Raff je satira sodobne traperske scene v eni osebi. Je beli kvazi raper, ki ima na vratu vtetoviran logo MTV-ja in ki ga je režiser Harmony Korine kopiral za glavni moški lik filma Spomladanske žurerke (Spring Breakers). Njegov prvi uradni album, ki je izšel pri trendovski založbi Mad Decent, je šolski faux pas, saj komedijant, zabavljač in zajebant skuša posneti čisto pravo ploščo po vseh pravilih, ki temu pritičejo. Riff Raff je tokrat preveč navaden, da bi ga jemali satirično, in je pač preslab raper, da bi ga jemali resno. Če dodamo še kodrlajsaste podlage, ki sežejo od južnjaškega trapa pa vse do, hja, countryja, je jasno, da je plošča Neon Icon neposrečena nametanka, ki se je kuhala predolgo. Zato je spotoma izparela tudi vsa ironija.

  • Goran Kompoš

    4. 7. 2014  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    King Buzzo: This Machine Kills Artists

    Rockovski velikani iz (okolice) Seattla so svoje senzibilnejše ambicije radi izživljali na raznoterih unplugged seansah. Bežen pogled na piarovski zapis ob izidu solističnega prvenca Buzza Osborna ponudi zmoten vtis, da se jim je zdaj v tem početju pridružil še boter grungea. Šef Melvinsov je ploščo res posnel le z akustično kitaro in vokalom, toda z njo zgolj še enkrat potrdi, da ostaja drugačen, neprilagojen, svoj. This Machine Kills Artists je punkovsko oster akustičen album, ki Buzzovo avtorsko genialnost in mojstrsko obvladovanje kitare razgali v najlepši podobi ter razkrije, da mu tudi po tridesetih letih izjemne kariere ne manjka navdiha. Če bi njegovemu zgledu sledili drugi Seattlečani, bi se tja še danes zgrinjali punkrockovski romarji ...

  • Veljko Njegovan

    4. 7. 2014  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Lana Del Rey: Ultraviolence

    V čem je skrivnost gromozanskega uspeha tipične ameriške deklice, ki se je že s prvo, sicer ne ravno znano ploščo previdno preimenovala iz ne toliko pompozno zveneče Lizzy Grant (natančneje iz Elizabeth Woolridge Grant) v Lano Del Rey?