GusGus: Mexico

Islandski kolektiv s tretjo ploščo za založbo Kompakt ostaja na tirnicah obeh prejšnjih, pa tudi kakšne še starejše. Svojo formulo »techno popevkarstva« je izpilil do take popolnosti in z njo navdušili dovolj širok krog privržencev, da tehtnejše potrebe po kakšnih korenitejših odmikih pravzaprav niti ni. Če ti je všeč en album, ti bodo vsi. Če ti ni, ti ne bo nobeden. Edina manjša sprememba je bolj songwritersko orientirana podoba novih skladb, za katero so tokrat navdih očitno našli v še vedno priljubljenem romantičnem sintpopu s konca osemdesetih oziroma z začetka devetdesetih let. Pop techno za poležavanje na plaži z nekaj manj izstopajočimi skladbami, kot smo jih bili z GusGusovih plošč vajeni v preteklosti.

Plastikman: EX

Izjemnemu pomenu projekta Plastikman prikimamo že ob dejstvu, da nekje v drugi polovici devetdesetih let, ko se je pri nas razbohotila scena rejvanja, večina občestva Richieja Hawtina sploh ni poznala po pravem imenu, ampak preprosto kot Plastikmana. S ploščo EX Hawtin za trenutek obrača hrbet porjaveli tech house ibiški štanci in po dobrih desetih letih oživlja svojega plastičnega paradnega konja, oživlja svoj picajzlasto oblikovani, kisli minimalizem. Album za nostalgike in tiste, ki »mislijo« techno. Album, ki ignorira vse, kar se je v zadnjih petnajstih letih zgodilo na sceni acida in se vleče. Ki zveni zastarelo, a ne retro. Kakor se spodobi za visokokonceptualne projekte, je nastal kot enkratni performans v newyorškem Guggenheimu. Artsi.

Manic Street Preachers: Futurology

Velški neodvisni rockerji, ki so vrhunec ustvarjalnosti dosegli že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, še zmeraj ne mirujejo. Potem ko so lani izdali plošček Rewind the Film, s katerim so si deloma povrnili sloves, ki jim pripada, se po devetih mesecih oglašajo z albumom, na katerem se obračajo k postpunkovskim in krautrockovskim koreninam – pri čemer veliko črpajo iz zapuščine zgodnjega dela skupine Simple Minds in nekaterih nemških krautrockerjev, ne da bi pri tem izgubili prepoznavnost. Čeprav na albumu opazimo tudi nekaj nekonsistentnosti, ga lahko označimo za svojevrsten nov začetek njihove glasbene ustvarjalnosti, k čemur pripomore družbenokritična naravnanost. Sveže.

The Soft Pink Thruth: Why Do the Heathen Rage?

Od go-go plesalca, zadetega z acidom in z iz riti štrlečo plastično ribo v sanfranciškem gejevskem klubu, do študenta filozofije na Berkeleyju, doktorja renesančne književnosti, ki je doktoriral na Oxfordu, in univerzitetnega profesorja angleščine v Baltimoru. Življenjska pot Drewa Daniela je na prvi pogled videti najmanj kontrastna, če že ne kontradiktorna.