Cene Resnik Quartet Live: From the Sky

Še en posnetek z lanskega ljubljanskega jazzovskega festivala, ki ga je izdala založba selektorja Pedra Coste. Gre za plošček mladega slovenskega tenorskega saksofonista Ceneta Resnika, ki je tokrat združil moči z violinistom Emanueleom Parrinijem, kontrabasistom Giovannijem Maierjem in bobnarjem Aljošo Jeričem ter nas popeljal na freejazzovsko popotovanje, kjer se svobodna improvizacija sreča z različnimi jazzovskimi idiomi, ki pogosto spomnijo na velikega Alberta Aylerja, čeprav nas tale pisana zasedba odpelje veliko dlje. Še eno izjemno sodelovanje tujih jazzovskih glasbenikov in mladih slovenskih upov improviziranih godb, ki dokazuje, da Slovenija igra (glede na velikost) pomembno vlogo na svetovnem jazzovskem zemljevidu.

»Weird Al« Yankovic: Mandatory Fun

Prvo vprašanje pri že štirinajsti plati najbolj znanega satirika in parodika v glasbeni industriji je: ali moramo res še enkrat podoživeti tiste najočitnejše hite, s katerimi so bila naša ušesa sistematično zlorabljena zadnje leto ali tri? Na tnalu so se znašli navadni osumljenci – Pharrell Williams, Robin Thicke, Iggy Azalea. Parodije so predvidljive, a se raje kot izvajalcev lotijo širših družbenih pojavov. Toda to ni vse: Yankovic dodaja pastiše, imitacije bendov, kot sta Pixies in Foo Fighters, z obveznim polkavenčkom priredb. Mandatory Fun je pač še ena Yankoviceva plata, je metakomentar trenutnih pop glasbenih navad in ni povsod smešna. Najbolj smešno je, da hit Get Lucky ni dobil parodije, ker je besedilo preveč repetitivno.

La Roux: Trouble in Paradise

Po izvrstno sprejetem prvencu dvojca La Roux pred petimi leti je vse kazalo, da smo dobili še en izvrsten projekt, ki bo nadaljeval plodno tradicijo britanskega sintpopa. Toda med nastajanjem novega albuma so se pojavile težave, ki so se nazadnje zaradi ustvarjalnih razlik (!?) stopnjevale do duovega razhoda. Ostala je le še Elly Jackson, njen novi album pa je bolj ali manj logično nadaljevanje La Rouxove zgodbe. Temelj novih skladb ostaja britanski sintpop iz osemdesetih let, po novem križan z estetiko sedanjega retro spogledovanja z disco manijo sedemdesetih in osemdesetih let, ki stavi predvsem na »dobro pesem«. Rezultat je bolj zrel, dodelan pop, prepoznavno avtorsko zaznamovan, zato pa z manj hitovskega potenciala. Vsaj do morebitnega novega Skreamovega remiksa.

Morrissey: World Peace Is None of Your Business

Kadar govorimo o Stevenu Patricku Morrisseyu, se najprej spomnimo njegovega kratkega obdobja v britanski indie pop atrakciji The Smiths, v kateri je skupaj z izvrstnim kitaristom Johnnyjem Marrom sestavljal enega izmed največjih ustvarjalnih duetov v zgodovini popularne glasbe.