Common: Nobody’s Smiling

Nekoč Common Sense, sedaj samo preprosto Common velja za preudarnega, zrelega, celo rahlo konservativnega raperja. Je chicaški veteran, ki se je občasno in uspešno že prelevil v igralca in pesnika. Z novim albumom opozarja na dejstvo, da je Chicago dandanes po statistiki eno najnevarnejših mest v ZDA, kjer se problemi pogosto rešujejo s pištolami. Nobody’s Smiling je tako pretežno temačen album z nekaj zanimivimi rimarskimi gostovanji, ki pa se marinirajo v mlačni celoti, kjer je preveč posnetkov navadnih mašil, fillerjev. In kjer se mora Common zagovarjati, zakaj že dolgo ne živi več v vetrovnem mestu. Plošček spominov in nasilja sodobnosti, ki nima zveze s sodobnim zvokom chicaških ulic.

Diplo: Random White Dude Be Everywhere

Producent iz L. A.-ja, v katerega katalogu sodelovanj se najdejo M.I.A., Die Antwoord, Britney Spears, Beyonce, Skrillex in številni drugi, je že desetletje tarča stalnih kritik. Očitajo mu eksploatacijo stilov z ulic Angole, Južne Afrike, Karibov in brazilskih favel, pri tem pa radi pozabljajo, da je ta glasba tudi po njegovi zaslugi sploh prišla do širšega kroga poslušalcev in da je vse te izkušnje zapakiral v svoj izraz, ki ga je zadnja leta povzdignil med največje zvezdnike EDM-a. Z novim albumom, zbirko šestih recentnih skladb in še šestih remiksov, sedaj upravičuje ta status. Mešanico lunapark electro housa in trapa je sestavil v enega letošnjih prepričljivejših EDM-albumov, ki bo odmeval na marsikateri poletni plesni veselici.

Spoon: They Want My Soul

Austinski indie kvartet, ki si je nadel ime po skladbi legendarne nemške krautrock skupine Can, se po štiriletnem diskografskem premoru oglaša z novim albumom. A zdi se, da se v dvajsetletni zgodovini benda, ki si je na ameriški indie sceni pridobil kar nekaj oboževalcev, ni spremenilo nič bistvenega. Tudi osmi album se večinoma naslanja na zapuščino novega vala in indie rocka iz devetdesetih let, kar ne prinaša nobene osvežitve v glasbenem izrazu skupine. Glavno orožje albuma sta dober občutek za pisanje pop pesmi, pa tudi majhna sprememba v zvočni sliki, ki se je zgodila s prihodom novega klaviaturista in kitarista Alexa Fischela. Pričakovano in nekoliko monotono.

Borghesia: And Man Created God

Že prvi singel z novega, povratniškega albuma nekoč domačih junakov EBM-a je napovedal, da ne bo šlo za reciklažo, jahanje stare slave, jahanje sintetizatorjev in ritem mašin iz »zlatih časov« skupine. We Don’t Believe You je počasen, prav nič industrijski napev, ki povleče celo do nekakšnega kitarskega elektro folka z nekoliko znucano foro uporabe računalniško generiranega vokala. Borghesia se vrača. Kot »two man band«, s kopico sodelujočih glasbenikov, z razstavami in s koncerti sveže oblikovane žive zasedbe.