Shellac: Dude Incredible

Kultni ameriški trojec ni najproduktivnejši, je pa verjetno najnatančnejši, najintenzivnejši, najbolj obvladaški, duhovit, zafrkantski ter najbolj resen in hkrati neresen bend na svetu. Vse to bo ušesa fenov našpičilo tudi ob peti studijski plošči (ki ima naslov zapisan brez vejice!), ki ji v primerjavi z zadnjima dvema albumoma manjka le kakšen epski trenutek. Toda trojec ne počne ničesar na silo – če potrebe po epskosti ni, epskosti pač ne bo. Suspenz je mogoče ukrojiti tudi z neoekonomsko logiko. Naelektrenost poslušalske izkušnje je tokrat zapakirana v bolj skrčeno obliko pesmi, ki pa jih še vedno krasijo vsi Shellacovi atributi. Pol ure nove glasbe v sedmih letih je lahko zelo učinkovite, ko bend ve, kaj, zakaj in kako počne to, v čemer je najboljši.

SBTRKT: Wonder Where We Land

Z drugim albumom se vrača mož, ki je zato, da je spremenil slog in se lotil bolj basovsko trendovskih zvokov, spremenil tudi ime in si nadel masko. Anonimnost je za kratek čas uspela, še bolj pa je uspela zvočna prenova Aarona Jeroma, saj je s prvencem kot SBTRKT pred tremi leti osvojil marsikateri vrh britanskih lestvic. Na novi plošči se vračajo stari sodelavci vokalisti, kot sta Sampha in Jessie Ware, pridružujejo pa se tudi novi: Ezra Koenig iz skupine Vampire Weekend in raper A$AP Ferg. Londonski veteran se še enkrat izkaže s projektom, ki se bo udomačil v mainstreamu, čeprav to zares ni. S projektom, ki ne poseže po najočitnejših poperskih receptih. Domiseln elektro soul v pop paketu in plata, na kateri vse štima in malo izstopa.

Alt-J: This Is All Yours

Zgodovina rocka je polna izvajalcev, ki so v nekem trenutku zajadrali v eksperimentalne vode. Nekaterim, ki so iz dobro strukturiranih pop komadov zašli v eksperiment, je prehod tudi uspel (denimo skupinama Radiohead in Talk Talk). Drugi so postali prepoznavni zaradi izvirnega in unikatnega glasbenega izraza (denimo King Crimson). Alt-J, četverica iz Leedsa, ki je za prvenec An Awesome Wave (2012) dobila najvišje britanske nagrade in pohvale kritikov, pa zdaj, ko se vrača kot trio (brez basista), nadaljuje tam, kjer se je ustavila – z mešanjem kitarskega rocka, folka in elektronike, v maniri, ki jo je zelo težko žanrsko opredeliti. Komadi niso pop pesmi, ampak eksperimentalno kramljanje treh mladcev brez kakršnegakoli cilja. Pretenciozno.

Aphex Twin: Syro

Syro je še pred izidom, ki ga je pred dobrim mesecem napovedal balon nad Londonom, postal letošnji najbolj razvpiti album. Pa ne zato, ker bi se njegov avtor priženil h Kardashianovim, niti mu na riti ni zrasel celulit, ni se skril pod čelado in angažiral kultnih producentov iz sedemdesetih let, niti ni pretepel nobenega paparaca. Njegov največji eksces je pravzaprav, da živi skoraj puščavniško, polupokojensko življenje v mirni škotski vasici, kjer mu raven adrenalina še najbolj zviša vsakodnevna vožnja otrok v šolo.