-
Ob zatonu draži zadnje generacije britanskih kitarskih ustrojev, ki ciklično pretresajo in krojijo pop sceno, se je zgodil logičen obrat »back to the roots«, eden glavnih udarcev tega novega vala pa je bristolski punkovski šus zasedbe Idles. Ta ravna predvidljivo: njen peti album je najmanj punkovski in produkcijsko najbolj sčiščeno čvrst doslej. TANGK je sicer še zmeraj tank – masiva zvoka, ki ruši ovire pred sabo –, a je manj kričeč, hreščeč, divji in glasen od prvih (treh) plat. Je preprosto bolj dostopen, največja sprememba pa je nedvomno opazna pri vokalistu Joeju Talbotu, ki tokrat prav nič ne bevska, ampak poje in na trenutke celo skoraj (nedopustno!) šepeta. Vrnite nam zvočne klofute!
-
Težko bi našli bend, ki bi bolje utelešal hipstersko ero iz obdobja 2008–2013 in ki bi v nadrealističnih verzih in s pompoznim, bleščičastim imidžem bolje reflektiral samovšečno pretencioznost in cinični hedonizem takratne mainstreamovske indie scene (hita Time to Pretend in Kids se nedvomno potegujeta za naslov himne milenijske generacije). Z albumoma Oracular Spectacular (2007) in Congratulations (2010), nespornima mejnikoma v popu tistega obdobja, je posredno tudi napovedal kasnejše slogovne usmeritve v širši pop sceni, obrat k nostalgiji in halucinogenim šestdesetim letom, ki je kasneje prinesel imena à la Tame Impala. Preboj od nihčejev do superzvezdnikov je bil bliskovit in fatalen za kasnejšo kariero članov zasedbe. Hajp je takrat oplazil celo našo deželo, ko je dvojec brezplačno nastopil v Mariboru (mobilni operaterji so v predinfluencerski dobi za promocijo svoje ponudbe uporabljali živo muziko!).
-
Friko: Where we’ve been, Where we go from here
Prvi album dvojca Friko, ključnega akterja iz čikaškega gibanja Hallogallo Kids, je ameriško indie rock sceno zadel skoraj kot strela z jasnega. Čeprav plošča zveni kot neka izgubljena indie mojstrovina izpred dvajsetih let, vseeno učinkuje kot piš svežega vetra. Pevčev rahlo cmeravi vibrato se morda na trenutke zdi nekoliko melodramatičen, a ga razbremenijo blažena večglasja v spevnih refrenih, ki jih pogosto zaznamujejo tudi razkošni, žanrsko neobremenjeni aranžmaji. Pohvaliti gre še premišljene strukture oziroma dramaturške loke komadov; intenzivni vrhunci, ki se močno spogledujejo z noise popom, imajo večkrat skorajda katarzičen učinek. Izjemen prvenec.
-
Multitalentirana umetnica Zevin in vsestranski sodelavec Dvided21 sestavljata najbolj izstopajoč ustvarjalni tandem generacije Z, a se zdi, da slovenski mainstream še ne ve točno, kaj z njima. Kot Senidah morda tudi njo ignorirajo zaradi srbohrvaških besedil, s katerimi je omrežila mlajše balkansko občinstvo na TikToku in širše. Debitantski EP, ki sledi ducatu vrhunskih »naredi sam« spotov na ravni največjih zvezd, prinaša paket energičnih, hipermodernih pop štiklov in konceptualno povezanih spotov (izstopa Tik Tak!), prežetih z domiselnimi autotune vokali, lucidnimi humornimi besedili in igrivimi aranžmaji. Ekstravagantna pop vizionarka, kakršno domača scena krvavo potrebuje. Ali kot beremo na YouTubu: »Previše za ovaj narod.«
-
Potem ko je skupina Alabama Shakes – ena najboljših stvari, ki so se na stičišču garažni blues-soul-folk rock v novem tisočletju zgodile ZDA – leta 2018 naznanila zamrznitev delovanja, je takoj sledil sijajni prvenec njene vokalistke Brittany Howard. Avtoričin drugi album je mogočnejši, glasnejši in krepkejši, je bolj slogovno pogumno razmajan, a hkrati udari z markantnostjo. What Now je rahlo psihoaktivna funkrocovska natlačenka neštetih zamisli in je produkcijski podvig bogatega plastenja, tudi vokalov. Je pa album edinstven še po tem, da nekje na dobri polovici od nikoder vpade presenečenje baročnega housa in poteza ne učinkuje postano. Kaj zdaj? Bohotnost zdaj!
-
Kanye West & Ty Dolla $ign: Vultures 1
Ne glede na to, ali antisemitske, seksistične, rasistične in konspirološke nebuloze, ki jih razvpiti raper Kanye West v javnih nastopih zadnja leta strelja kot po tekočem traku – med drugim je izrazil naklonjenost Hitlerju –, izhajajo iz dejanskega sovraštva ali pa so morda le »edgelordovsko« sredstvo zbujanja pozornosti in dvigovanja prahu v medijski krajini, je prva faza recenziranja njegove glasbe vselej razmišljanje o večni dilemi, ali umetnost lahko ločimo od umetnika.
-
Mk.gee: Two Star & the Dream Police
Jai Paul je hodil, da lahko Mk.gee teče. Resnično, zdi se kot bi ameriški kantavtor, producent in multiinstrumentalist Michael Gordon izhajal iz estetskih smernic, ki jih je začrtala Paulova indie uspešnica Jasmine (2009), vendar pri tem še zdaleč ne deluje neizvirno. Ta zamolkli, melanholični, a (paradoksalno) sila funky zvok namreč nadgradi, nadalje pa ga dekonstruira in oskube do najosnovnejših elementov, s čimer pričara zares edinstveno razpoloženje, v katerem so teksture ravno tako pomembne kot songwriting. Po dveh malih ploščah in tesnih sodelovanjih z izvajalci, kot sta Dijon in Omar Apollo, je Mk.gee dodobra definiral svoj značilni in takoj prepoznavni zvok, ki bi praviloma moral pretresti svet spalničnega indie popa, a za zdaj še ni deležen prave pozornosti.
-
Po dveh albumih v zadnjih treh letih, ki sta bila deležna veliko pozornosti, britanska raperka in pevka Little Simz streže z nenapovedano sedmo epizodo kratkometražnih »vmesnih« metov Drop. Čeprav se je v preteklosti že večkrat izkazala za hrabro in neziheraško mojstrico ritmičnobesednih spretnosti, skok v čistokrvno plehke idiome klubske elektronike nekoliko preseneti. A bolj kot zaradi slogovne preobrazbe zaradi zvočne enodimenzionalnosti. Drop 7 je venček povsem rudimentarnih kosov baile funka, minimal in tribal housa, trapa, footworka ... čez katere Simz suvereno nonšalantno nametava enovrstičnice. Osvežujoče neambiciozna skicirka, pri kateri pogrešamo nekaj ščepcev produkcijske drznosti in domišljije.
-
Eno prvih imen sodobnega postminimalizma in polovica priljubljenega »alter superpara« – njen mož/sodelavec je Stephen O’Malley iz Sunn O))) – se vrača na kor. Ob fejk mašah, ki v kompleksnih polifonijah med drugim citirajo esej In Praise of Profanation filozofa Giorgia Agambena, in nekaj delih za trobila so v središču ponovno orgle – veličastno glasbilo, s katerim se je ameriška skladateljica proslavila v mednarodnih avant vodah. Skladbe so tokrat nekoliko bolj predvidljive, pragmatične, v skladu s pričakovanji, vendar uspešno ohranjajo njeno prepoznavno žalobno, »doomersko« razpoloženje, ki ti pride do živega. Lažna sakralna glasba za blaženje ateistične tesnobe in spogledovanje s transcendenco.
-
Na začetku osemminutnega filmčka, ki spremlja izid nove plošče Roberta Carlosa Langa, jo ta precej poetično newageevsko oriše: »Phasor je devet skladb o gori, devet skladb o sreči, devet skladb o nebu, devet skladb o odmevu, o skrbeh, o ljubezni.« To se popolnoma sklada z njeno vsebino, saj gre za povsem umirjen, intimen, urejen, sanjav, prostodušen, zračen, prostoren izdelek, narejen v sodelovanju z naravo.
-
Freshman Class, izbor novincev na rap sceni, ki ga vsako leto opravi revija XXL, je še pred nekaj leti veljal za legitimno valilnico in odskočno desko za neuveljavljene raperje, zadnjih nekaj let pa so selekcije zares porazne in zadeva je postala tarča posmeha hord spletnih komentatorjev. A iz lanske bere je vseeno izšel en zares velik talent, TiaCorine. Tehnično podkovana in karizmatična raperka se je s kameleonskim glasom in brzostrelnimi flowi suvereno dokazala že s prvim mikstejpom, z vsako izdajo pa dodatno nadgradi svoj edinstveni slog. O tem priča nova mala plošča, na kateri se odlično znajde v različnih kontekstih, od rage trap bangerjev izpod prstov Pi’erra Bourna do abstraktnih, a čvrstih boombapovskih beatov – in tako rekoč povsod vmes.
-
Boštjan Simon: Fermented Reality
Saksofonist, producent in pedagog iz zasedb Etceteral in There Be Monsters je domiselno pregnetel prvine sodobnega elektrificiranega jazza in ambientalne glasbe, utemeljene na konkretni muziki ter improvizaciji, in ustvaril resnično samosvoj izraz, ki po svežini »konkurira« presežkom iz zahodnih metropol. Simonova pljuča so meh, ki poganja »razširjeni saksofon« in z njim zvezani modularni sintetizator, rezultat pa je iskriva, fluidna, ritmično intrigantna, retrofuturistična sinteza elektroakustičnih elementov, s katero mežika izdajam založbe International Anthem. Na prvi posluh abstrakten in tehničen, a v esenci zelo evokativen prvenec, ki se s premetenimi aranžmaji poigrava z našim zaznavanjem časa in resničnosti.
-
Redkokdo slalomira med vzponi in padci sodobnih rockovskih usmeritev tako uspešno kot Ty Segall. Morda zato, ker v nobeno ni povsem zapadel in nobene preveč deklarativno začel, hkrati pa je od časa do časa zavil v kakšno odklonsko in čudaško nišo. Občudovanja vredno konsistentnost povprečja eno leto – en album, pri katerem vztraja vse od založniških začetkov leta 2008, nadaljuje s ploščo Three Bells, »ciklom, ki nas popelje na potovanje v sredico sebe«. Navedka ne gre jemati preveč resno, Segall ponovno očara s humanizmom banalnosti, blesavosti in samoironije in z izrazom, ki je (akustično in elektrificirano) zastavljen povsem retro, a bolj osvežilen od raznih Tame Impal, Gretov Van Fleetov in Black Keysov.
-
Philip Glass: Philip Glass Solo
Med pandemijo se je Philip Glass (1937), eden najbolj opevanih ameriških skladateljev zadnjega stoletja, avtor na desetine oper, simfonij, koncertov, etud in drugih del, nekdanji taksist in vodovodni inštalater ter utemeljitelj minimalizma, v trenutku refleksije odločil, da se bo sprehodil po svojem klavirskem opusu. Morda z željo, da bi ga dokončno osmislil, morda v iskanju potrditve, da je večina njegovih klavirskih del večno vračanje istega – prepletajočih se motivov, akordov, harmonij, pavz in tišine.
-
Future Islands: People Who Aren’t There Anymore
Baltimorski prvaki synthpopa se vračajo s sedmo dolgometražno ploščo, še eno solidno izdajo v zares presežno konsistentnem opusu. Ja, kvartet je tako zvest svojemu značilnemu zvoku, da se na trenutke zdi nekoliko enoličen, a to mu zlahka odpustimo. Tako je zaradi premišljenih kompozicij in prefinjene izbire toplih analognih zvokov, ponovno pa najbolj izstopajo odlična besedila frontmana Samuela Herringa, ki je lani z gostujočim verzom navdušil na hiphopovski mojstrovini Maps, eni od plošč leta po Mladinini izbiri. Ko se sprijaznimo, da nas Future Islands verjetno ne bo nikoli presenetil s kakršnimkoli slogovnim zasukom, in se enostavno prepustimo njegovemu melanholičnemu toku, lahko članom le čestitamo, saj preprosto ne znajo ustreliti v prazno.
-
Fabiano do Nascimento & Sam Gendel: The Room
Nastavek sodelovanja brazilskega brenkača Fabiana do Nascimenta in ameriškega pihača Sama Gendla ne bi mogel biti bolj preprost. Gre za prepletanje pretežno ritmičnega igranja na sedemstrunsko kitaro prvega in melodično nežnega ravnanja s sopranskim saksofonom drugega. Povsem akustično, staromodno in intimno. The Room se ne more izogniti prikimavanju izjemni dediščini brazilskih akustičnokitarskih idiomov, a se hkrati učinkovito upre poseganju po klišejih in šablonah. Gendel in Nascimento sta v svojem početju osupljivo složna, se poslušata, si puščata obilico prostora, in čeprav ustvarjata vljudno nevsiljivo razpoloženje, znata v hipu pritegniti poslušalčevo pozornost. Komorna perfekcija.
-
Kuratorja založbe KRI sta kot avdio arheologa v arhivu Radia Študent izbrskala neizdan komad iz poznega obdobja domače punk zasedbe O!Kult (1982–1987), ki je pod vodstvom Braneta Zormana med drugim reflektirala poznosocialistično alienacijo. Atmosferični postindustrial nokturno Zvestoba bi lahko bil naslovni komad za slovensko serijo o distopični Novi Ljubljani iz zbirke Anonimna tehnologija Andreja Tomažina. Izstopata laibachovsko resnobna deklamacija (»Položili bomo svoj duh v duh svetlobe«) in retrofuturistični vajb (spomnite se fejmičev Molčat Doma in tiste hladne, »vzhodnoberlinske«, »brutalistične« estetike, v kateri živijo ljudje z od saj črnimi pljuči). Z remiksom Silent Servanta, techno ikone, ki nas je zapustila januarja.
-
Lyrical Lemonade: All is Yellow
Lyrical Lemonade je bil sprva skromen internetni blog, ki ga je pri rosnih sedemnajstih zasnoval chicaški režiser in snemalec Cole Bennett, v nekaj letih pa se je projekt razvil v creme de la creme produkcijsko hišo za trendovske trap in pop-rap videospote. Bennettova platforma, ki je na YouTubu do danes zbrala že dobrih 11 milijard ogledov, se je hitro vzpostavila kot odskočna deska za vzpenjajoča se imena (in številne muhe enodnevnice) s tako imenovane soundcloud rap scene, vrhunec priljubljenosti pa je dosegla s sodelovanji s pokojnim emo-trap veljakom Juice WRLD-jem.
-
Že prejšnja (prava) plošča ameriškega pop-rap velikana je zvenela precej neizvirno, brez navdiha in generično: kot bi Kid Cudi uporabil zavržene ostanke s studijskih seans svojega pajdaša Travisa Scotta. Na Cudijevi deveti plošči je položaj še veliko bolj mrk: avtor, ki slovi po avanturističnem skakljanju po široki paleti žanrov – kar je sicer obrodilo tudi nekaj absolutnih polomij, predvsem takrat, ko se je spogledoval s postgrungeem –, tokrat igra sila varno in se ugnezdi v prežvečenih trapovskih vzorcih, kjer nezainteresirano mrmra in momlja ter se nenehno spotika ob klišeje. V tej mučno predolgi epopeji, v katero je uvrščenih kar 21 večidel medlih skladb, avtor še zdaleč ne dostavi tega, kar obljublja naslov albuma.
-
Slovenski techno foter je že pred časom postal žrtev komercializacije, italijanski veteran (1970), inovator in premišljevalec elektronske glasbe ter eno največjih imen psihedeličnega tehna pa iz leta v leto bolj navdušuje s svojo vizijo in strastnostjo, najsi gre za epske večurne vinilne sete, sodelovanja ali solo izdaje. Aktualna Magda, posvečena neustrašni teti, ki ga je vodila skozi življenje, in rodnemu Jadranu, prinaša prepoznaven dozzyjevski zven – potopitveni minimalizem in hipnotično repeticijo na presečišču trancea, IDM-a in ambienta iz devetdesetih let, zapakirano v visokoresolucijsko zvočno podobo, kjer kraljujejo žareči zvoki analognih sintov v slogu Vangelisa, Carpenterja in Klausa Schulza. Brezčasno.
-
Manj kot leto po izdaji zbirke svilnato nežnih slow jamov se ameriška pevka kolumbijskih korenin vrača z albumom, ki naj bi, kot pravi, napovedoval »novo obdobje« na njeni ustvarjalni poti. Ob poslušanju prve polovice plošče, kjer avtorica (spet v dveh jezikih, a večidel v španščini) pluje po dokaj značilnih, vendar malo poskočnejših R & B-jevskih podlagah s primesmi neosoulovskih in diskoidnih prvin, se zdi, da ostaja pretežno zvesta svojemu ustaljenemu zvoku. Ko pa v neki točki nonšalantno preklopi na čvrste reggaeton, cumbia in dembow bangerje, ugotovimo, kaj je imela v mislih z velikopotezno napovedjo: Kali Uchis je iz zasanjanih balad presedlala na klubske ritme, novo ozemlje pa ji je presenetljivo pisano na kožo. Orquídeas je eden od nespornih vrhuncev pevkinega opusa in se na trenutke kosa celo z mojstrskim prvencem Isolation.
-
Z neštetimi Radioheadovimi težkokategornimi feni ni heca. Na novi album zasedbe, ki je že nekaj časa v stanju komaj sprejemljive hibernacije, čakajo od leta 2016. Pritisk, nestrpnost in pričakovanja naraščajo, a glavni faci Thom Yorke in Jonny Greenwood sta (verjetno ne čisto načrtno) le našla način, kako sodelovati in se hkrati izogniti neizmernemu bremenu, ki ga prinaša skoraj mitični status matične skupine. Trik pa je v tem, da stranska naveza sploh ni povsem stranska in da se jima z njenim delovanjem ni treba popolnoma oddaljiti od izraza, ki je zaznamoval generacijo.
-
V Londonu rojeni prvoligaš atlantske trap scene se s samostojnim albumom vrača po dolgem obdobju vesoljnih uspehov z gostujočimi verzi: megahit Sorround Sound, ki sta ga predlani posnela z J.I.D.-jem, še vedno vztraja blizu vrha Billboardove lestvice komadov, največkrat predvajanih na TikToku. Dolgometražec presenečenja pusti mešane občutke: produkcija, ki tokrat pogosto uporablja soulovske semple vintidž narave, je večidel vrhunska – seveda ponovno izstopajo beati, ki jih je podpisal Metro Boomin –, teksti in flowi so preveč repetitivni, da bi naša pozornost vztrajala vseh 15 dokaj monotonih skladb, vtisa pa še zdaleč ne popravijo medli prispevki gostujočih vokalistov, ki jih 21 Savage (kljub nekaj zares vprašljivim verzom) vse po vrsti odločno zasenči.
-
Prvenec avstralskega dua vas pelje v Bristol na začetku devetdesetih let, kjer sta se kalila Portishead in Massive Attack, v zadimljene chill out sobe na rejv partijih, kjer je folk iz telesa izganjal presežne substance, in na psihedelične DJ-sete pokojnega Weatheralla, ki so mu bili blizu tovrstni »omotični« zvoki. Gre za stiliziran, predhodnikom zvest hommage, musique noire za globoko noč, alternativni soundtrack za Lynchev Modri žamet oziroma »sanje o čudnih željah« in tipični »revival album«, ki pa ga odlikujeta fatalni ženski vokal in zaokrožena dramaturgija. Eterična, hrepenenja polna muzika, ki bo zrajcala fene Julee Cruise, skupine Beach House, Lane Del Rey in sorodnih nepoboljšljivih romantikov.
-
Surya Botofasina, Nate Mercereau, Carlos Niño: Subtle Movements
Trojka Botofasina-Mercereau-Niño je pozornost zbudila zaradi intenzivnih zaslug pri nastanku lanskega (blasfemično neraperskega) prvenca Andréja 3000. Občasna sodelovanja sedaj povezuje v zračni album nevsiljivo zibajočih valov nežno šepetajočega nabora zvokov. Prepoznavno kalifornijski štih ambientalne muzike spodobno razvlečenih posnetkov nas (tudi z redkimi hipijevskimi napevi!) že skoraj vljudno vabi k bosim sprehodom v naravi, v najbolj nasičenih delih pa gradi prepričljiva razpoloženja sanjave zamaknjenosti in – če kdaj zavijete v to smer – duhovnega sproščanja. Premiki, ki bi ob najmanjšem povečanju odmerka subtilnosti na trenutke že obstali na mestu.
-
V prvem letu koronske krize je mladi škofjeloški pevec in producent diskretno stopil na domačo sceno z izdajo Ulyssesa, ki se je gibal nekje na meji med »zapohanim popom in intimnim R & B-jem s tipično britansko melanholično naravo«. Obeti so bili veliki, single je pograbil Val 202, a si je Pipp raje vzel še nekaj let za dodelavo izraza, preden je v svet poslal prvo pravo ploščo. Kot predhodnik je tudi ta delno plod sodelovanja z multiinstrumentalistom Krištofom Pogačnikom, na njej pa gostujeta še Ian Pirc (saksofon/flavta) in Ajda Pogačnik (klaviature). Prvenec, ki z naslovom namiguje na notranji nered, negotovost, nestabilnost, nepredvidljivost, lahko v domačem prostoru, v smislu naslanjanja na progresivni pop, eksperimentalni R & B in ambient, primerjamo s prvo ploščo zasedbe YGT iz leta 2015. A zdi se, da je Entropy, verjetno po naključju, tudi nekakšen zapozneli slovenski mežik milenijski uspešnici Blonde (2016) ameriškega zvezdnika Franka Oceana.
-
Darius Jones: fLuXkit Vancouver (its suite but sacred)
Saksofonist Darius Jones, eden pomembnejših predstavnikov nove šole newyorške scene nove muzike, streže z naročniškim projektom, ki ga je financiral umetniški center Western Front iz Vancouvra. fLuXkit Vancouver je srečanje Dariusa Jonesa in bobnarja Geralda Cleaverja z godalnim kvartetom, srečanje improvizacije s kompozicijo, srečanje domiselnosti s tradicijo ... To je eno tistih druženj, pri katerih je proces vsaj toliko pomemben kot končni izdelek, a v tega lahko vseeno brez težav zagrizemo brez predhodnih inštrukcij. Predvsem pa se muzičisti tukaj ne skrivajo za konceptom – procesom, saj je njihovo »igranje« preprosto osupljivo prepričljivo. Dodelano in povezano z bloki ohlapne svobode.
-
Bend z enim najboljših slovenskih imen vseh časov sestavljajo veterani briške alter scene, ki so me kot mulca po lokalnih luknjah vzgajali kot člani bendov Haron, Elodea in Frezzas. So prekaljeni muzičisti, ki se nikdar niso »profesionalizirali«, nikdar pa tudi niso nehali ustvarjati. To se odraža v njihovem sofisticiranem postmetalskem izrazju, kjer izstopajo kompleksno, a ne rigidno bobnanje ter epska, harmonično dodelana kitarsko-basovska sozvočja, pri katerih se bend suvereno izogne posnemanju velikanov. Monokrom, album brez pretenzij, plod neštetih ur v placu za vaje z ljudmi s skupno vizijo, odpira sezono domače kitarske bere na najvišji ravni. Nota bene: underground ne živi v Ljubljani, pač pa v Brdih in drugod na periferiji.
-
Ko govorimo o konsistentnosti in brezkompromisnosti v kontekstu s technom povezanih praks na tej strani Alp, ne moremo mimo jezdeca kovinske distorzije Lifecutterja. Ta nas že kakšno desetletje zalaga z vedno in vsakič markantnim izrazom, najpogosteje v utečeni navezi s Kamizdatom, saj je Hollow že njegov peti album za to domačo etiketo. Plošča se začne z namigom v smer nekakšnega electro IDM-a, a gre za finto, ki traja le nekaj minut. Sledi neizprosen in ravno prav razgiban drnec, ki brez popuščanja drži napetost vse do zadnjega posnetka, največ pa črpa iz klasične britanske šole resnobnega temačnega techna in industriala. Zverzirani udarci težke industrije.
-
Že pri singlu Barbie World, ki ga je Nicki Minaj skupaj z Ice Spice posnela za soundtrack največje in najbolj rožnate filmske uspešnice lanskega leta, se je zdelo, da je raperka dosegla ustvarjalno dno. A z novo ploščo Pink Friday 2, ki naj bi bila nadaljevanje njene prelomne plošče iz leta 2010, je zabredla še globlje in resno opozorila, da si naziva kraljica rapa preprosto ne zasluži več.
Iskanje brez piškotkov ni možno
