Podcenjevanje gledalk in gledalcev

Tisto, česar se zdaj, ko so urejanje TV Slovenija na veselje in po navodilih SDS prevzeli Vesna Zadravec, Jadranka Rebernik in Valentin Areh, najbolj veselimo, so absurdne situacije, do katerih bo prihajalo, ko bo ta trojček poskušal streči željam in muhavosti na Gregorčičevi in Trstenjakovi ulici. So sicer uborne duše, ampak to, kar jih čaka, bo tudi zanje težko (zapisanega ne razumeti kot sočustvovanje z njimi).

Magnifico pokaže Urošu Slaku pot v boljšo družbo

Magnifico je napisal eno najbolj ljubkih zgodb v sodobni Sloveniji, zanjo bi moral dobiti vsaj Rožančevo nagrado (seveda pretiravamo). Tako gre ta njegova pripoved: »Halo, gospodična, sem reku, a motim? A mate malo ognja, lepo vas prosim. Je rekla, da ga nima in da ne kadi, ampak a nisi ti un, k je skoz na televiziji? Ma ne, ne, ne, to se vam zdi, ampak potem sva bila dokaj hitro na ti. Začele so padat razne pijače, opojne substance in čudne debate. Saj ni, da je ne bi, bla je mačka in pol, človk bi jo odpelu kar čez vikend domov, ampak ne morem, ne smem. Hvala za kavo, doma mam ženo, otroke, brata, fotra pa mamo. Razumem, razumem, je rekla, že prov, ampak najbrž je vidla, da sem se mal usrov. Potem sem slišu, čez neki dni, baje, da se u mestu govori, kao, Magnifico je peder!« Seveda je šlo tudi za fin način opozarjanja na homofobijo, ampak verjetno bo kar res, kar pravi Magnifico, da to ni bil njegov namen – pač zgodilo se mu je, povedal je zgodbo, ki je najprej zgodba o odnosih, moških, ženskah, družbi. In točno to je Magnifico: pač en občutljiv človek, ki polno živi življenje, ki izjemno dobro čuti družbo, ker je pač njen del, bere naše današnje in jutrišnje misli – a si niti malo ne domišlja, da je zato kaj več, še vedno je tisti fant iz Kosez, ne pripisuje si zaslug, se ne treplja po ramenu – in tak je že vse svoje življenje. Če ga ne bi imeli, bi bila ta dežela slabša. Magnifico je pomemben del nacionalne identitete.

»Nisem rojena včeraj«

V čisti užitek je bilo vsaki predani Evropejki in predanemu Evropejcu poslušati pogovor Tanje Starič z evropsko glavno tožilko Lauro Kövesi v ponedeljkovih Odmevih. Prvič zaradi dovolj preprostih vprašanj voditeljice Tanje Starič, da so problem imenovanja slovenskih tožilcev zlahka razumeli tudi vsi, ki se s pravom in upravljanjem evropskega denarja ne ukvarjajo. In na drugi strani zaradi popolnoma človeških in prav nič birokratskih odgovorov evropske glavne tožilke. O kriminalu se namreč pogovarjamo, o krajah našega – evropskega denarja, o tem, da nekateri poskušajo preprečiti preiskave teh dejanj. Na vprašanje Tanje Starič, kaj pomeni zamuda pri imenovanju slovenskih delegiranih tožilcev, je tako Kövesijeva odgovorila: »Brez imenovanih tožilcev nismo mogli preiskovati primerov goljufij v Sloveniji. Neimenovanje tožilcev pa je tudi oviralo čezmejne preiskave, povezane s Slovenijo, ki so jih že odprli v drugih državah. Nismo mogli narediti nič. S tem je bila znižana raven zaščite evropskega denarja.« 

Intervju, prevelik za Mišo Molk

Ne vemo, kaj je Mišo Molk vodilo k temu, da je v studio povabila igralko in žrtev spolnega napada Mio Skrbinac. Morda se je z njo (najprej) celo solidarizirala, morda se ji je zdelo razkritje spolnega nadlegovanja profesorja Matjaža Tribušona, ki sicer še čaka sodni epilog, žgečkljiva in televizična tema. Izpovedi žrtev so nekaj, kar ima gledanost, odmevnost, odkrivanje družbenih temnin je nekaj, čemur se gledalci ne znamo upreti.

Se lahko pravosodni minister izgovarja kot kakšen kurji tat?

Igor E. Bergant se kar pogosto znajde v kritičnem primežu te rubrike. Morda velja pojasniti, zakaj. Ker je pač eden najboljših v tej državi. In v njem je nekaj tistega svetovljanstva, ki v Sloveniji tako manjka, hkrati pa pri njem ni lahko najti tipičnega lažnega svetobolja in samopovzdigovanja, sicer tako prisotnega v slovenskih gibljivih slikah vseh vrst. Pri njem tudi ne bomo nikoli zaznali cenenega nacionalističnega televizijskega patosa, ki se razteza po televizijskih studiih med Beogradom in Ljubljano. Dober primer tega je Rosvita Pesek, ki res nikakor ne more zapustiti Jugoslavije, ne zmore iz tega nacionalističnega okvirja mišljenja, ki tako prežema te narode in njihove medije. Ko torej kritiziramo Berganta, ga zato, ker imamo visoka pričakovanja. Ko začne Igor E. Bergant ponavljati kakšna »neoliberalna dejstva«, je razočaranje neizmerno. A kaj mislimo s tem, ko pravimo, da je eden najboljših voditeljev? To je ta ponedeljek zelo nazorno demonstriral v pogovoru z ministrom za pravosodje Marjanom Dikaučičem.

POP TV in RTV Slovenija sta opravili tisto, česar slovenski politiki ne znajo

V teh dneh se pojavlja veliko analiz, zakaj gre Vzhodni Evropi in Balkanu tako slabo od rok spopad z epidemijo. Malo je kriv socializem, zaradi katerega da nimamo vere v družbo in državo, malo je kriv kapitalizem, zaradi katerega nimamo vere v družbo in državo, malo je kriv tisočletni zaostanek, zaradi katerega da nimamo vere v družbo in državo … A morda so stvari še preprostejše. Morda samo ne razumemo pomena komunikacije. No, še huje, ne znamo komunicirati. Kar je lahko posledica vsega naštetega, ni pa opravičilo. Če smo se naučili voziti dobre avtomobile, kupovati delnice in guči majice in najkice, bi se lahko tudi tega.

Štirje predsedniki KUL

V preteklem tednu so se na TV Slovenija v različnih oddajah zvrstili vsi štirje predsedniki opozicijske koalicije KUL: Alenka Bratušek in Marjan Šarec sta bila gosta v Tarči, Luka Mesec v nedeljski večerni oddaji Politično s Tanjo Gobec, Tanja Fajon pa je bila soočena z ostrimi vprašanji Marcela Štefančiča, jr., v Studiu City. A ker je od preteklega četrtka iz ust predsednika republike Boruta Pahorja že znan datum volitev, se je tudi naš pogled nanje v trenutku spremenil. Vse gledamo samo še pod volilno lupo.

Tarnanje dveh izdajalcev

Piska teh vrstic se držim pravila, da popolnoma ignoriram TV3 in Igorja Pirkoviča, ker pač to ni novinarstvo, ampak navadno gostilnikovanje nekega oboževalca Janeza Janše. Kaj naj namreč pišemo o novinarju, če pa ta človek piše pesmi o prav določenem moškem in njegovi stranki? Če vzdihuje ob imenu tega politika? Da je tudi to novinarstvo, samo da nam ni všeč? Veliko smo se v komunizmu hecali iz novinarskih kolegov, ki niso razumeli, da je treba biti od politike neodvisen, a da bi kdo od novinarjev pisal pesmice o Kardelju, Titu … No, to se takrat, niti v najtršem komunizmu, ni dogajalo. Se pa že leta in leta na TV Slovenija. In vsi se delajo, da ni nič narobe.

In smo leta 2021 doživeli spet pravi partijski film

Malo se danes že pozablja, a kaj je bilo tisto, kar nam je šlo pri socialističnem režimu res na živce in ga je pokopalo? Da so nas imeli za norca. Poslušali smo neke traktate o uspešni samoupravni družbi, hkrati pa švercali kavbojke in banane iz Italije. Vse skupaj je bilo zlagano, bilo bi le smešno, če ne bi dejansko vplivalo na naša življenja. A najnapornejše so bile različne oddaje, ki so slavile samoupravni socializem: sedeli smo pred televizijskimi zasloni in se čudili, kako sploh komu pride na misel, da naredi nekaj, za kar čisto vsi vemo, z avtorji vred, da ne drži.

Le Janševi metli na RTV Slovenija se lahko zdi njegov načrt genialno pretkan

Prekaljena bralka in bralec mi bosta verjela na besedo, da sem pri svojih častitljivih letih na televizijskem ekranu videla že vse, ampak resnično vse, kar je od osamosvojitve proizvedla nacionalna televizija. Slednji sem kot gledalka dala vse, kar sem ji lahko, ure in ure svoje pozornosti, razmišljanj in pogovorov s prijateljicami, ne nazadnje pa nemara tudi svoj zakon, pred neslavnim koncem dodobra obložen z očitki, da baba zatežena vse večere samo še preždi pred ekranom. S to pravico že kar bolestno zveste gledalke tako za spremembo ne mislim secirati točno določene televizijske vsebine, temveč sem se namenila kibicovati širše. In tako bom pridigala o tesnobi, aknah in strahu pred koncem sveta, ki mi jih vzbuja novi programski načrt nacionalne televizije.

Uroš Slak nikoli ni bil v gorah

Uroš Slak je v prvi oddaji Ena na ena kar malce presenetil, pokazal je, da je Aleš Hojs en trol in grobjan, neprijetna in skrajna oseba. In vendar nismo bili navdušeni – ker mu je kljub temu že s tem, da ga je izbral za svojega prvega gosta, dal veljavo. To je stara metoda Uroša Slaka: češ, seveda sem tudi njega povabil, a sem mu postavil tudi vsa vprašanja. In ko bo prišel njegov nasprotnik, mu bom tudi postavil vsa vprašanja – to je moja profesionalnost. A to seveda ni res. Slak je eden spretnejših voditeljev, ki pa ves čas promovira neoliberalni kapitalizem.

Uboga Rosvita

»Podoba, ki jo je Slovenija danes poslala v svet, ni rožnata. Predvsem pa ni taka, kot bi si jo država, ki je nekoč veljala za zgled, zaslužila. Slovenija gosti največji multilateralni dogodek v svoji 30-letni zgodovini, vsi voditelji 27 članic držav Evropske unije so zbrani na Brdu pri Kranju, po Ljubljani pa še vedno vonjamo solzivec in naletimo na razdrobljene skupine protestnikov, ki so popoldne najprej zavzeli Trg republike, potem pa so se razpršili po mestnih ulicah. Promet je marsikje zastal, saj so se protestniki nenadzorovano premikali, policija pa je morala svoje sile nenehno prestavljati. In to na dan, ko je bilo v skladu z 9. členom zakona o nalogah policije na določenih delih mesta gibanje že omejeno oziroma prepovedano.«

Naš zlati dečko

Mitja Okorn je ena od slovenskih zvezd, saj je najuspešnejši slovenski filmski režiser v tujini. V naših očeh je zvezda: najprej zato, ker je že leta uspešen na Poljskem, njegov prvi hollywoodski poskus se je kljub zvezdniški igralski zasedbi (Jaden Smith) sicer klavrno končal, a bolj zaradi slabega scenarija. Toda Okorn je prodoren človek, uspeva mu, kar ni še nikomur. Je pa res: Poljska je velika država s temu primerno veliko filmsko produkcijo in tam je delal precej več, kot bi sploh lahko v Sloveniji, tako da je tu zato videti še malo večja zvezda. Če bi poskusili najti primerjavo v nogometu, bi rekli, da je to nekaj takega, kot če bi igral pri frankfurtskem Eintrachtu. Eintracht Frankfurt je šesti na lestvici nemških klubov, ni pa razvpit.

Slovenija, gledaš stran?

Novinarka Mojca Dumančič, snemalec Darko Humar in montažerka Lea Krmelj so glavni avtorji dokumentarca V žrelu kapitala. Da, še en dokumentarec, še en prispevek, še ena ponovitev zgodbe o najhujši slovenski ekološki katastrofi, ki traja že 100 let, pač zgodba o Salonitu Anhovo. Vsi vemo za azbest, vsi vemo za azbestozo, nekateri že vse življenje v Desklah zapirajo okna v avtu, izklopijo prezračevanje in se potem nazaj priklopijo na »javni zrak« v Kanalu – ko se peljejo v prelepo Posočje, srčiko Slovenije. Vsi vemo tudi, da je zdaj tam sežigalnica odpadkov v lasti avstrijskih in italijanskih naložbenikov, vsi vemo, da tam pokurijo danes po 16 tisoč ton nevarnih odpadkov, in to ne slovenskih, ampak pripeljanih z druge strani meje, vsi tudi vemo, da so mesece (morda leta?) prebivalci okoliških vasi pili vodo dejansko kar iz Soče, ker je »nekdo« povezal javni vodovod na industrijsko cev, ta voda pa je bila strupena. In to vodo še vedno dobivajo po ceveh. In jo prekuhavajo, ko je vreme slabo, da pač dobijo vase malo manj strupa.

Bila je priložnost ... in ostala je priložnost

Res smo bili veseli, ko je TV Slovenija napovedala večerni pogovor z direktorjem NIJZ Milanom Krekom, navkljub temu ali pa kar zato, ker ga bo vodil novinar Jože Možina. Zavedajoč se, da se Možina in Krek poznata, da sta si ideološko blizu, ker sta oba navdušenca nad likom in delom Janeza Janše in SDS, smo vedeli, da bo to eden tistih intervjujev, ki bo prelomen, ker bosta vnaprej naredila scenarij, smejala se bosta in bosta vredna zaupanja, lok intervjuja bo imel veliki finale. Krek bo imel končno čas in prostor, da nagovori javnost, da prepriča skeptike, objame nacijo, prelomi iz negativizma, ki se lepi na njegove prste, v razum, veselili smo se, ker bo Krek pred nami nastopil z novimi dognanji, spregovoril na primer o cepivu za pet- do 12-letnike, ki prihaja na trg, poglejte, človek je pred časom, bomo vzklikali, presenetil nas bo s svojo lucidnostjo, ko bo potegnil kakšno zgodovinsko primerjavo, kesali se bomo, ker bo tako dobro nastopil, mi pa smo ga črtili več kot leto dni, postregel nam bo s krajevnimi značilnostmi, ki so se pokazale med epidemijo, priznal bo seveda kakšno napako, nam razložil, kaj ga lomi s to masko sredi obraza in nepristriženo brado, skupaj z Možino pa bosta izkazala sočutje do ljudi, ki imajo dolgi covid, pa seveda do pokojnih, in pokazala, da je boj zoper epidemijo pač dejanje za drugega, za druge, sodelovanje in zvestoba družbi, tista najvišja oblika imeti rad svojo domovino.

Kredibilnost medija je odvisna od sogovornikov, ki v njem nastopajo

Ko je v ponedeljek vrhovno sodišče razsodilo, da bo zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je Slovenska tiskovna agencija (STA) oporekala vladni uredbi o delovanju agencije, pri čemer je vrhovno sodišče v izreku sodbe povedalo, da je uredba sicer popolnoma nepotrebna, saj dva zakona, sedmi protikoronski in zakon o STA, vladi oziroma državi jasno nalagata financiranje agencije na podlagi sprejetega poslovnega načrta v mesečnih zneskih, sta se v javnosti nemudoma pojavili dve interpretaciji. Interpretacija agencije, da je zdaj še enkrat, a tokrat od vrhovnega sodišča, povedano, da vlada mora mesečno financirati STA ( jim torej nakazovati denar), ter seveda interpretacija vlade oziroma šefa Ukoma Uroša Urbanije, da je sodišče zavrnilo zahtevo agencije. Obe trditvi seveda držita in v naslednjih urah oziroma dneh smo bili odvisni samo od tega, katera izmed strani bo svoje mnenje lahko bolj jasno povedala in prepričala več prebivalcev te države. Vmes se je zgodil še mediacijski postopek pri predsedniku republike, kjer se je Uroš Urbanija še enkrat zlagal, kako zelo si vlada želi, da bi STA normalno dobivala sredstva. Seveda, prišlo je tudi še eno pismo evropske komisije, ki je vlado spet opozorilo, naj neha izvajati pritisk na STA.

Premier besni

Novinarka POP TV Tea Šentjurc se je s snemalcem Aljažem Tuno Anžičem odpravila na Poljsko in naredila zelo korektno in za gledalce na trenutke kar srhljivo poročilo o tem, kaj se dogaja s poljsko demokracijo: kako je državo dejansko zasedla nedemokratična klika, kako se morajo aktivistke, ki se borijo za pravico do splava, skrivati, kako so metode, ki jih uporablja oblast, popolnoma skregane s postulati Evropske unije in so dejansko vzete iz sovjetskih učbenikov, kako poljska oblast načrtno preganja geje in lezbijke, jih dejansko izloča iz družbe, kako oblastniki preganjajo medije in novinarstvo, kako z zakonskimi spremembami ogrožajo delovanje medijskih hiš, kako je celotna družba v totalnem strahu, kdaj jih bo oblast zgolj zaradi drugačnega mnenja napadla …

Ženska pa ne

Že dolgo nismo slišali toliko neumnosti kot ta teden. Naprej o gorskih kočah in hribih. Leta 2021 smo izvedeli, da po hribih hodimo kot miške, vsi šepetajo, si izmenjujejo vljudne fraze, nihče ni glasen. Seveda po gorah hodimo zaradi njih lepot (kako nas takoj zanese v rustikalno kekčevsko leporečje, kajne), a da tam šepetamo kot v filharmoniji, to pa pač ni res. Zlasti ne v kočah in pred njimi.

Tanja Fajon pove več

Gledalci smo izjemno naveličani dvojk in trojk predsednikov političnih strank, ki vsake toliko pridejo v večerne informativne oddaje in potem odgovarjajo na vsa tisti trenutek odprta politična vprašanja, pa še kakšno za povrhu in počez. In tako smo zmogli le lenobno zehanje, ko sta se kot gosta Uroša Slaka v 24ur zvečer v torek pojavila predsednica SD Tanja Fajon in predsednik Nove Slovenije Matej Tonin. Zlasti zaradi slednjega: njegovo praznorečje in hvaljenje z dejanji, ki jih ne moremo preveriti, njegove zahvale vsem državljanom, vsem mamam, očetom, dobrim ljudem in tudi vsem drugim (kako neverjetno v tem spominja na Marjana Podobnika), vse to buhtenje praznih besed, podrejenih stavkov, ti slapovi besed in stavkov, ti šopki pridevnikov … Hecno je le, da na enak način nastopa kar nekaj vidnih članov Nove Slovenije. Imajo istega učitelja javnega nastopanja? In če – je imela Aleksandra Pivec tudi tega? Ker to je prav neverjetno, kako podobni so drug drugemu. Vendar pa: mar res mislijo, da so zato bolj priljubljeni in voljivi? Mar ne gledajo javnomnenjskih raziskav?

Maziljeni jezik sovraštva

Veliko lažje bi bilo pisati ta prispevek, če bi šlo za uvid v neko zgodovinsko dogajanje v neki državi (na primer Nemčiji v času nacizma) ali pa za prispevek o primeru odkrite homofobije na čečenski televiziji – saj veste, tam geje in lezbijke pač pobijajo. No, Jože Možina in Igor Vovk, direktor zavoda Iskreni, jih v Intervjuju ne pobijata, ampak »zgolj« načrtno in zavestno širita sovraštvo. A njuna prijazna maziljena zloba ni nič manj grozljiva.

Svet kot zarota

Medijske hiše v Sloveniji, žal od prve do zadnje, so majhne – ker jih pač omejuje velikost trga. V večini velikih evropskih medijskih hiš so že zgolj oddelki, ki se ukvarjajo z arhiviranjem informacij in dokumentov, večji od celotnih slovenskih medijskih hiš, enako velja za mrežo dopisnikov, ki jih imajo veliki evropski mediji po navadi več, kot pa je v slovenskih medijih zaposlenih vseh novinarjev.

Rosvita Pesek Kreka seveda ni vprašala ključnega

Pogovori z Janševim direktorjem NIJZ so vedno bizarni. Tako gostilniško robato ali pa v slogu »dobri sosed iz sosednje ulice« nam ta gospod vedno znova že drugo leto – ja, res je že drugo leto epidemije – pove, da zdaj se pa čas izteka. Res verodostojno, ko nam to pove čisto vsakič z enakim dramatičnim glasom. Zdaj pa gre zares.

Kako nas je Danilo Türk streznil, ko nam je bil Igor Zorčič že malo všeč

V nedeljo smo imeli na TV Slovenija odlično priložnost za primerjavo – primerjali smo lahko dva normalna, razmišljujoča politika iz različnih dob. Najprej je Tanja Gobec gostila predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča, takoj za njo pa Ksenija Horvat nekdanjega predsednika republike Danila Türka. Roko na srce, gledati Igorja Zorčiča v teh časih je pravi balzam za oči in uho – ker je pač dostojen, prijazen, no, pač zna se vesti, ni nasilnež, je artikuliran, kritično vprašanje zanj ni osebni napad nanj, na njegovo družino, vero itd. V tem svetu čudnih nasilnih trolov brez osnovnih manir, ki so ves čas v vojni, začenši z Janezom Janšo, Alešem Hojsem, Vaskom Simonitijem … tudi Matejem Toninom, ki je nasilen s svojo zlaganostjo, brezdušnostjo in premočrtnostjo, je Zorčič čisto ok. Že zato, ker vemo, da za tem njegovim besedovanjem ne stojijo neka iliberalna agenda in neka popolnoma neverjetna prepričanja, za katera smo mislili, da v Sloveniji nikoli ne bodo več dobili večinske moči.

Dopuščeni molk

V ponedeljek nas je POP TV prijetno presenetila: tako v 24ur kot v 24ur zvečer so namreč pripravili analizo rezultatov nedeljskega referenduma, v oddajah so imeli goste, pobudnike referenduma, ki so si po množični podpori ljudstva to seveda tudi zaslužili, razumeli so, da je bila množica, ki se je udeležila referenduma, tako velika, da gre za prelomno odločitev, ki ima daljnosežne posledice. No, ne bomo preveč hvalili: POP TV se je odzvala, kot se odzove vsaka normalna televizija dan po tem, ko se je zgodilo, da je skoraj 50 odstotkov ljudi izrazilo svojo voljo na volišču.

Če je to sanjski moški, je čas, da moške v Slovenijo začnemo uvažati

Zdaj, ko smo prišli do zaključka velike pomladne romance Sanjski moški, ko se je pol Slovenije nehalo nasmihati robatim slaboumnostim in cenenemu neokonservativnemu pogledu na razmerja, druga polovica pa je že potrta, ker je sanjska zveza trajala le do trenutka, ko so pospravili sceno te stare licenčne oddaje, si bomo seveda tudi mi privoščili mnenje o vsem skupaj.

Proslava 30. obletnice države, malo vaškega, malo fundamentalizma in veliko socializma

Avtorico te rubrike je poceni turistični aranžma pred nekaj leti pripeljal v Ankaro ravno na dan nekega državnega praznika. Ne pričakujte od turistke, da bi se poglabljala v to, kaj se je dogajalo, a vse skupaj se je začelo z glasovi mujezinov iz vseh mošej v mestu. In ko smo potem jedli organizirano večerjo v neki skoraj ceneni restavraciji, smo seveda na steni lokala gledali posnetke proslave in se neizmerno čudili, da je bila vanjo vključena molitev, hecna je bila tudi prisotnost verskih dostojanstvenikov v še včeraj sekularni državi. Pač, tega smo bili vajeni s posnetkov iz Irana, ne pa iz Turčije. Iran je do takrat veljal za tisto deželo, kjer vse državne praznike zaznamuje prisotnost verskih odličnikov.

Prijaznost novinarja ni dovolj

Prav neverjetno je, kako so postali intervjuji s slovenskim premierom Janezom Janšo podobni intervjujem z Vladimirjem Putinom. Oba si izbereta prostor, kjer bosta dala intervju, ikonografija je podobna, Janša je enkrat v dvorcu Brdo, drugič mu je treba ustreči in intervju posneti v Cankarjevem domu, od koder naj bi on sam odvodil bitko za Slovenijo (ste zaznali, kako ga ni prav nič več sram samopoveličevanja?). Ja, simbolika je nujna, zatežena zaslugarska simbolika. Ta sicer že nujno potrebuje tudi podnapise, saj je v tej državi gor zrastlo že toliko generacij, ki se jim sanja ne o ikonografijah in simbolikah osamosvajanja. A tudi večini prebivalcev gre to samopoveličevanje preprosto na živce. Je pa res neverjetno, kako si je Janša iz leta v leto bolj všeč, kako se občuduje, kako topel pogled dobi, ko se spomni lastnih, sicer spodobno prikrojenih junaštev.

Kača na drevesu, tiger na dvorišču

Kupovanje eksotičnih živali je le še ena razvada sodobnega človeka. Danes je popolnoma jasno, da eksotičnim živalim ni prav nič zabavno živeti v stanovanjih in hišah v zanje običajno vremensko nesprejemljivi Sloveniji le zato, da so lahko »v ponos« in ogled svojim lastnikom in njihovim znancem. Vsak jih lahko razume in vsak bi jih moral razumeti. A po zahodnem svetu trend nakupovanja kač, kuščarjev, pajkov, opic … do medvedov in tigrov prav nič ne upada. Tema je torej zanimiva in oddaja Tednik na TV Slovenija je šla v pravo smer in celo malce podprla ministrstvo za kmetijstvo, ki želi narediti popis vseh tovrstnih živali po slovenskih domovih ter uvesti jasna pravila in pogoje, pod katerimi lahko žival pride in živi v Sloveniji.

SDS sploh ni treba v Odmeve, ker uredniki Odmevov vse uredijo

V torek zvečer bi moralo biti v Odmevih soočenje med Luko Mescem, prvim poslancem Levice, ter predstavnikoma SDS in NSi, strank, ki sta se odločili, da bosta poskušali doseči prepoved Levice oziroma vsaj vtis v javnosti, da je stranka Levica skrajna in da bi jo morali prepovedati. Vendar sta SDS in NSi sodelovanje zavrnili. Zato je v studio Odmevov prišel zgolj Luka Mesec in predstavil stališča Levice … No, slednje se ni zgodilo. Ker sta SDS in NSi prihod v Odmeve zavrnila, niso povabili niti Mesca. Kako preprost način, da političnemu nasprotniku vzameš besedo, mar ne? Potrebuješ le prestrašene ali preračunljive urednike, ki se nočejo zameriti SDS. V normalnih razmerah se novinarji pač ne bi dali motiti, zgolj pojasnili bi, da so povabili tudi drugo stran, a se ta soočenja ni želela udeležiti.

Možina, partijski človek

Lojze Dolinar je pred kratkim postal prvi celovški podžupan, ki pripada slovenski manjšini. Za Celovec je to velika stvar, saj gre kljub vsemu za mesto, kjer je bila mržnja do Slovencev vedno močna in trdovratna, pri čemer je treba izpostaviti, da je podžupan pri svobodnjaškem županu. No, Celovec je Celovec: tudi v očeh Avstrijcev gre za mesto za sedmimi gorami in sedmimi dolinami, zato ne gre biti prestrog.