MLADINA.si | Mladina plus - Diareja

Drugi o diareji

Nekaj člankov in modrih misli iz časov, ko so Mladino in z njo Diarejo poleg domačih (mukoma) brali, seveda iz različnih vzgibov, tudi nergavi intelektualci, zakrknjeni notranji sovražniki, splašeni politiki in potuhnjeni špijoni širom po nekdanji Jugoslaviji.

Obrazložitev ob podelitvi nagrade Zlata ptica:

ZLATA PTICA ZA LETO 1989 se podeljuje AVTORJU STRIPA DIAREJA za koreografsko konsistenco, dramaturško permutabilnost, prostorsko racionalnost, slogovno dodelanost, literarno posthumnost, intelektualno internacionalnost, nacionalno popularnost, poliglotsko suverenost, matematično natančnost, optimistično abstraktnost, avtorsko individualnost, humanistični pragmatizem, pionirsko superiornost, ekonomsko transaktivnost, moralno neoporečnost, proletarsko revolucionarnost, brezkompromisni ateizem, politološko sistematičnost, nekomunistično miselnost, omnipotentno humornost, preventivno ciničnost, publicistično rentabilnost, ideološko neulovljivost, etnološko večplastnost, filozofsko skeptičnost, retroaktivno lacanovstvo, ploskovno plastičnost, grafično novatorstvo in nenazadnje za ilustracije v Mladini.

Iz spremne besede ob razstavi Likovno delo meseca:

Likovno delo meseca
Februar 1989
DIAREJA
izbor stripov iz tednika Mladina
Dandanes je strip nedvomno samostojna zvrst, ki je ni mogoče kar preprosto razglasiti za še eno likovno disciplino. Resda je njegova osnova jasna pripovedna risba, toda ravno tako kot risarski je v njem pomemben tekstovni element, izjava ali dialog upodobljenih figur.
...
Diareja, ki izhaja v tedniku Mladina, je nedvomno najtehtnejši slovenski prispevek v stripovski fundus po Magna Purgi Kostje Gatnika iz sedemdesetih let. Sodi v območje t.i. angažiranega stripa, saj je tako s svojimi protagonisti kot s tekstom pronicljiv in jedek komentar aktualnih dogodkov v sodobni jugoslovanski stvarnosti. S celo galerijo tipiziranih likov (politikanta, birokrata, vojaka, vojaškega starešine, predstavnika te ali one jugoslovanske narodnosti, "glasu ljudstva" itd.) na duhovit in domiseln način razkriva srž konfliktov in nesporazumov, z ironično distanco pogosto natančneje kot kak sociološki traktat zadane bistvo dogajanja, ki se tiče nas vseh in vsakega posebej. Pravzaprav Diareja ni strip v ustaljenem smislu oznake, temveč prej "podaljšana" karikatura s stripovskimi značilnostmi, ne da bi bil nujno sestavljen iz niza sličic, ki je zvrsti dal ime.
...
V nekaterih primerih se namreč pomen sporočila ne artikulira skozi dialog nastopajočih likov, ampak že z izjavo ene izmed figuric oziroma brez besed, z narisanim dejanjem ali zgolj z vizualno karakterizacijo ene same tipizirane osebnosti. Njegova poglavitna značilnost je berljivost tako na likovni kot na tekstovni ravni, identifikacija nastopajočih in prepoznavanje konkretne pobude za nastanek stripovske formulacije pa Diareji zagotavljata komunikativnost, ki je v obeh medijih, v karikaturi in stripu, pogoj, da dosežeta svoj namen. Zato se nam tudi zdi smiselno predstaviti več različnih situacij, v katerih nastopajo Diarejini protagonisti in ne le enega stripovskega niza, ki naj bi kot pars pro toto ponazoril ta še kako relevanten prispevek k razvoju slovenskega stripa. Diareja je namreč "work in progress", ki bo takrat, ko bo ta izbor razstavljen, že dopolnjen z novimi, iz tekočih družbenih in političnih dogodkov navdahnjenimi realizacijami.

Brane Kovič

Jedna od najzanimljivijih i najznačajnijih medijskih pojava koje obrađuju našu aktuelnost je svakako Mladinin strip Diareja.
Iza kaiševa ovog stripa, koji sadrži dvije do tri sličice, stoji širi broj ljudi, a kako autori nisu potpisani očito se želi naglasiti da je Diareja stav čitave redakcije koja ravnopravno učestvuje u kreiranju ovoga stripa. Dakle, sve ono što bi inače ostalo "između redova", što napisano ne bi imalo takav efekat biva transponovano u medij stripa.
...
Diareja, ma kako će se to učiniti sumanuto netačnim i jeretičnim mnogima, djeluje sa pozicija jugoslovenstva. I zato ako u Diareji otkrijemo sebe nemojmo odmah ići u vode paranoičnog osjećaja ugroženosti vlastite nacije već razmislimo malo i o sebi i o drugima i opet ćemo skontati staru priču o tome da - čuda li - i car i prosjak izgledaju isto bez odjeće. U ovom slučaju je odjeća zatvaranje u međunacionalne krugove i ograničenost i time prepreka zdravom razumu da iziđe malo na danje svjetlo. A Diareja kao svojevrstan medijski i kulturološki fenomen upravo šalje pozitivne impulse zdravom razumu.

Karim Zaimović, Naši dani
Sarajevo 1988

Mladini bi rad odrekel vsakršno priznanje, vendar je to včasih nemogoče. Kot primer lahko služi Diareja, nekakšen norec z ogromnim nosom, ki se popolnoma shizofreno, iz trenutka v trenutek, spreminja v oficirja, Bosanca, slovenskega nacionalista, Srba, Albanca, navadnega rekruta, politika, udeleženca zborovanj in podobno, pri čemer ruši osnove sistema, v katerem je ideja prevladala nad razumom.
...
Zakaj se mi v tej obilici umetniške patologije Diareja zdi hkrati zelo pomembna pa tudi zelo nevarna? Predvsem se nosan ukvarja s psihoanalizo sedanjika, in sicer, to lahko rečem, zelo uspešno. V družbi, v kateri se ekonomisti ukvarjajo z delitvijo namesto s proizvodnjo, politiki s posledicami namesto z vzroki, narodi s preteklostjo namesto s prihajajočimi časi, je popolnoma normalno, da nam Diareja riše encefalogram s poraznimi rezultati.
...
V položaju, v katerem smo nagnjeni k temu, da o političnem slonu, ki je vdrl skozi vrata, rečemo, da je samo " nenevarna miš z napačnim delovanjem žleze ščitnice", Diareja, pa najsi to izgleda še tako neugledno, slona pogumno imenuje slon! Narodnost tega fanta je težko določiti, čeprav bi po marsičem lahko sklepali, da sodi med "severnjake"; njihova politična filozofija je koktajl oz. program, ki bi ga lahko imenovali civilizacijsko razsvetljenska usmeritev. Kljub vsemu pa menim, da je Diareja nevaren tip in da bi ga bilo treba nadzorovati. Ker poleg svojega spreminjanja uporablja tudi kratke verbalne ognjemete, v katerih se pojavljajo predvsem moderni miti in stereotipi, Diareja svoje žrtve zgrabi za vrat prav v trenutku njihove največje slabosti. Zato je včasih surov, brezsrčen in zloben. V takšnih trenutkih vzbuja vtis introvertiranega tipa s preganjavico, katerega reakcije so predvidljive zaradi vnaprej postavljene scenografije. Njegov "Srb" je vedno antialbanec; njegov "oficir" je vedno skrajno militanten tip, čeprav vsi, kajne, vemo, da to ni res; njegov "politik" je vedno tak, kot sta Dolanc ali Milošević; njegov "Slovenec" le redko reče: "Marš, Bosanc!"
Če je po najpreprostejšem določilu pretiravanje, ki ga Diareja praviloma uporablja, vedno oblika laži, ali je zato kaj slabega? Ali je sredstvo v rokah neresnice? Odvisno, pravi tudi Lence Moreau v enem izmed svojih esejev. Vešče pretiravanje je včasih način prebujanja, odkrivanja temeljne resnice, ki leži pod navidez enolično površino stvari. Kar se mene tiče, je Diareja razkril vse, kar počnemo drug drugemu in tu je skrito njegovo kontrarevolucionarno bistvo. Pametni so namreč najpogosteje podobni sovražniku, meni pa se zdi nosan mnogo pametnejši, kot se kaže v javnosti.

Aleksandar Tijanić - Pismo iz daljave, Mladina
Beograd 1989

Ipak, najugodnije iznenađenje ovogodišnjeg Salona jugoslavenskog stripa zateklo me je na brojnim prodajnim mjestima, gdje sam nabavio prvu svesku ukoričenih strip provokacija Mladininog serijala Diareja. Moje oduševljenje tim stripom deklarira me na žalost kao ne-čitača Mladine, gdje je taj fascinantni strip- podlistak već odavno integralni dio ovog trenutno najintrigantnijega jugoslovenskog glasila, no možda je i moja neinformiranost o podvizima nasljednika Magne Purge pripomogla oduševljenju prvog prepoznavanja najboljega jugoslavenskoga politićkog stripa. Kao i ponajbolji "underground" stripovi, Diareja (u knjižici nisu navedeni autori, pa se može pretpostavljati da je, barem u scenarističkom dijelu, timski rad) je neraskidivo povezana s koncepcijom matičnog lista i njegovom ideologijom, no njen nadahnuti grafički minimalizam i scenaristički agitpropovski adrenalin izdvajaju je u sam vrh politički osporavalačkog stripa, ne samo u našim već i u svjetskim razmjerima.

Darko Glavan, Danas
Zagreb 1988

Strip ni bil na Slovenskem nikoli priznan za umetnost ali vsaj za enakopraven sestavni del pluralistične kulture in edini pravi podvig slovenskega stripa je bila legendarna Magna Purga Kostje Gatnika, ki zasluži ponatis. Diareja je pravzaprav naslednica Magna Purge v njenem duhovnem smislu, naslednica preprostega Snoopyja, začinjena z duhovitim parodiranjem sedanjosti. Upam si trditi, da bo ostala zaščitni znak Roške in vsega, kar je bilo pred Roško in po njej. Pred nami je koncentrat vitalnosti, ki je naši zadrti, neveseli in neduhoviti politiki nedosegljiva, četudi vsak politik prve, druge in tretje bojne črte vsako sredo zjutraj ob kavi gleda v Mladino ter išče Diarejo, Hamurabija in Rolanje po sceni. To so tri rubrike, v katerih je skoncentriran skoraj ves slovenski humor z aktualno-političnim predznakom, satira in parodija.
Diareja je preprosta, vendar prav zaradi preprostosti najbolj udarna in univerzalna in se ne izgubi v ponavljanjih, saj jo dogodki silijo v inventivnost. Njena prednost je, da nastaja na presečišču največje koncentracije idej, sočasno z nastajanjem Mladine in da ima njen avtor neusahljivo energijo. Diarejin komentar običajno presega preciznost notranje-političnih komentarjev drugih medijev, kar samo dokazuje (razen redkih in častnih izjem), kako slabotno je naše novinarstvo v svojem komentatorskem segmentu.
...
Nekaj pa si le zapomnimo vsi skupaj: če bo izšel drugi, tretji ali morda celo četrti zvezek Diareje, potem bomo iz tega lahko sklepali, da imamo vse možnosti za preživetje, nadaljnjo liberalizacijo in morda celo zoro demokratizacije. Če pa tega ne bo, potem se bomo vsi skupaj spomnili na staro resnico: nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Ha-ha-ha.

Srečo Zajc, Telex
Ljubljana 1988

Ovdje ću se još osvrnuti na jednu izložbu koja je trebalo da bude dio Dokumenata, ali, ali... To ali će vjerojatno biti bolje objašnjeno ako samo kažemo: Mladina, Diareja, Slovenci. Dio izložbe koji je već bio primljen u Dokumente, a koji se sastoji od tabli stripa nekolicine slovenačkih autora u zadnji čas je odbijen jer se nekom jednostavno učinio politički nekorektnim i provokativnim za izložbu ovakvoga tipa.
...
Može se lako shvatiti odluka selektora da Dokumenta budu lišena političkih refleksija bilo kakve vrste, ali u slučaju Diareje i drugih Mladininih autora dolazi do ozbiljnog nesporazuma. Možda je Diareja počela kao čisto politički potez, ali je vremenom bitno prevazišla tako jednostavnu definiciju i prilično lakomnu karakterizaciju i postala nešto više. Postala je način - način izražavanja poruke, način komuniciranja, ironičnog bijega od naše agresivne svakodnevnice, pa ako hoćete, i način života, dakako u jednom apstraktnijem vidu. Diareja se ne može posmatrati čisto kroz politički segment, ali ne može se posmatrati isključivo ni kao strip, jer ako bi išli tim putem opet bi zapeli u ćorsokak. Diareja je ideja izražena medijem stripa kao najpogodnijim i, usput rečeno, krajnje uspješno. Po svim odlukama, Diareja ne samo što ne zaostaje za većinom izloženog na Dokumentima, već umnogome i dosta stvari prevazilazi. Možda je moje mišljenje subjektivno, ali ono je da je Diareja, kao i ostalo izloženo u Crvenoj galeriji, ako je već ušlo u selekciju, moglo komotno tamo i ostati.

Karim Zaimović, Naši dani
Dokumenta '89 - suvremena jugoslovenska likovna umjetnost
Sarajevo 1989

In še nekaj misli, ki so jih za knjižno zbirko Diareja prispevali Mladinini sodelavci.

Diareja, trinajst let pozneje

V drugi polovici osemdesetih let je Slovensko društvo likovnih kritikov (SDLK) v sodelovanju s Cankarjevim domom v osrednjem ljubljanskem kulturnem hramu vsak mesec po izboru drugega selektorja javnosti predstavilo t. i. "likovno delo meseca". Februarja 1989 sem si v tem kontekstu privoščil manjšo diverzijo in namesto slike ali skulpture izbral nekaj pasic Diareje, ki je leto poprej začela izhajati v tedniku Mladina. In ni mi žal, da sem se odločil, kot sem se. Diareja še vedno izhaja in njene satirične osti se z enako, če ne celo večjo intenzivnostjo zadirajo v srčiko aktualnega političnega dogajanja na domači in tudi na mednarodni politični in javni sceni.

Res je sicer, da se je v tem času marsikaj korenito spremenilo, toda tisto, kar nam greni vsakdanjik - politikantske bedastoče, cenena demagogija, visokodoneče obljube, ki praviloma izzvenijo v prazno, aroganca oblastnikov, zaplankanost majhnih, ki nas na vsak način hočejo prepričati, kako veliki in pomembni so, in še bi lahko našteval -, dejansko ostaja, zato se ne more in ne sme izogniti kritičnim, ironičnim, navsezadnje tudi sarkastičnim komentarjem. Pred trinajstimi leti sem zapisal, da Diareja na duhovit in domiseln način razkriva srž konfliktov in nesporazumov ter z ironično distanco pogosto natančneje kot kak sociološki traktat zadene bistvo dogajanja, ki se tiče nas vseh in vsakega posebej, in danes lahko to samo znova potrdim. S skrajno reduciranimi sredstvi, z linijsko risbo, dopolnjeno (ali pa tudi ne - zategadelj je Diareja pravzaprav specifičen hibrid med stripom in karikaturo, saj v izvirni avtorski artikulaciji združuje prvine obeh zvrsti) s tekstovno nadgradnjo, producira lapidarna sporočila, berljiva na likovni in na besedni ravni, tisto, kar ji zagotavlja primarno prepoznavnost, pa je nesporno izrazni minimalizem, pravcati komunikacijski less is more, generator Diarejine prepričljivosti in učinkovitosti. S tega vidika si je Diareja vsekakor zagotovila status emblema, žanrske ikone, ki je postala sinonim za neko videnje (politične in širše) realnosti, primerljiv s kultnim statusom nekaterih komentatorjev, kolumnistov, voditeljev talk showov, katerih mnenje je upoštevano, brano, poslušano, predmet debat in vir citatov, predvsem pa iz tedna v teden nestrpno pričakovano.

Diareja kot strip v karikaturi oziroma karikatura v stripu s svojimi tipiziranimi liki, ki se jim kadarkoli lahko pridružijo novi, ostaja opera aperta, delo v spreminjanju in nenehnem obnavljanju, tako kot snov in teme, ki se jih loteva. Kakor je grafični slog njene pisave nedvoumno prepoznaven, je vsebinski vidik njenih formulacij toliko bolj nepredvidljiv in usmerjen k neprestanim invencijam, za katere je realnost sama najbolj surrealna, največji paradoks, najbolj fascinanten absurd in najfantastičnejša groteska.

Brane Kovič

Možic s kitajskimi poševnimi očki in z impresivno kumaro je prepoznaven na prvi pogled. Nezgrešljiv. Rodil se je znamenitega leta 1988, ko je Mladina dosegla vrtoglavo naklado 80.000 izvodov. Diareja je čez noč postal zaščitni znak novega časa. Hkrati je slehernik pa policaj, častnik JLA, panker, mirovnik, slovenski razumnik. Po potrebi ameriški predsednik pa Tuđman ali Milošević. Kučan in Pučnik. Diareja je postal slehernik. Povzel je ljudsko voljo. Se norčeval iz pobeljenih grobov, hkrati pa tudi iz slehernika, ki se previdno obrača po vetru, na skrivaj pa prebira Mladino. Diarejo imajo vsi radi, kajti sebi nihče ne drži ogledala. Stari heroji so prepričani, da se jim dela krivica, novi trdno verjamejo, da bojo za večno ostali na prestolu narodove ljubezni in malikovanja. Diareja je prva institucija, ki heroje ustoličuje, a jih že naslednji trenutek detronizira. Nima svojih ljubljencev, blago neusmiljen je do enih in drugih. Vsakdo ima svoj véliki trenutek, ki bi ga rad postavil kot spomenik v svoji dnevni sobi. Exegi monumentum ... Samo Diareja drvi iz zgodbe v zgodbo in nas skupaj s klasiki ironično opozarja: Tempora mutantur et nos mutamur in illis. Potem so sivi samoupravni uradnički poniknili v močvirski megli, na oder so v vojaških škornjih prikorakali novi osvoboditelji. Toda plebiscit za neodvisnost je bil tako plebiscitaren, da si ga ni mogel nihče vzeti za posvojenca. Sic transit gloria mundi. Nihče, ki z veseljem in tudi s kancem hudobije iz leta v leto, iz Mladine v Mladino spremlja Diarejo, ne more mimo tudi risarske perfekcije Tomaža Lavriča. Samo komaj opazen kodrček na čelu, pa takoj prepoznamo ambicioznega politika, malo navzdol zavihan nos, pa je pred nami največji slovenski general vseh časov. Da o nadškofih sploh ne govorimo.

Skoraj smo že pozabili na nadute in polpismene partijske aparatčike, na zagovedne oficirje JLA, ko je Diareja s svojim drobnim prstkom pokazal, da je nova oblast ravno tako samovšečna in prezadovoljna sama s sabo. Nihil novi sub sole. Pričakovali smo skandinavsko različico libertarne, mehke politike, na pladnju pa dobili tradicionalno samopašno voljo do moči.

Diareja, driskač, vtika svoj nos, bolje rečeno kumaro, tja, kamor bi jo morali drugi, poklicani. Ampak kaj, ko zamera zmeraj čaka za vsakim vogalom. Realnost je mizerna, takšna, kakršna je zmerom bila. Nikoli ni bilo zlate dobe, samo velike besede. Pod napudranimi lasuljami in gledališko šminko so ubogi, goli ljudje, ki bi se radi povzpeli prek hrbtov drugih in se izkazali za junake, za državnike. Ne vejo prav, za kaj bi se odločili. Kaj je bolje: Sladko je umreti za domovino ali Kjer je dobro, tam je domovina.

Že štirinajsto leto po vrsti Tomo Lavrič govori isto zgodbo, ki pa je v vsaki Mladini sveža in drugačna. Diareja govori o relativnosti moči, o žalostni smešnosti ambicij in samoljubja. O relativnosti, nikakor pa ne o irelevantnosti.

Jaša Zlobec

Za domovino z Diarejo naprej

Slovenci svojega stripa nikoli nismo imeli toliko, da bi se med bralci izoblikoval odnos do njega. Prevladovalo je mnenje, da ga ne potrebujemo, ker nam ga bodo tako ali tako priskrbeli drugi. Glede na nič kaj zavidanja vredne pozicije, ki jih v Sloveniji zaseda strip, bi se tako poznavalci kot ljubitelji tega medija še pred kratkim ob vprašanju, ali je mogoče sproducirati domač stripovski bestseller, samo pomilovalno nasmihali. Kakšen bestseller neki, bi rekli, ko pa ne premoremo niti ene same samcate širše razgledane periodične publikacije stripovskega profila. Ustvarjanje avtorskega stripa s komercialnimi ambicijami je namreč garaško delo, ki se ga še tako nadarjen risar ne bo lotil brez minimalnih finančnih nadomestil, računati pri tem na materialno podporo inštanc, ki skrbijo za projekte nacionalnega pomena, pa je tako absurdno početje kot prepričevati Stevena Spielberga, naj investira v slovenski film.

A navkljub na videz brezizhodnemu položaju slovenski ljubitelji živimo s stripom, ki je preveč gverilski, preveč špičast in kratkomalo preveč domiseln, da bi ga prepoznali kot bestseller. Jep, z njim smo na tekočem že petnajst let. Kar je dovolj, da nam je prišel v kri. Ter druge telesne tekočine. Hej, petnajst let! Za strip, ki ni nikoli rinil v publiko, je pa zato publika toliko bolj rinila vanj.

Širša slovenska javnost je Toma Lavriča, nedvomno najlucidnejšega in najbolj vsestranskega slovenskega ilustratorja, ki se je leta 1987 z izvrstno politično karikaturo na Mladininih straneh tako rekoč v hipu prebil v ospredje, spoznala prav kot skrivnostnega risarja Diareje, vrhunske družbenopolitične satire v stripovskih pasicah. Diarejo je avtor ob nastanku označil kot opombe k uradni zgodovini Jugoslavije, ki so jo pisali drugi, opombe pa, kot vemo, zmotijo gladek tek besedila. Odkrite, pogosto cinične in vedno pronicljive domislice so navduševale od Triglava do Vardarja, s kančkom slabe vesti pa so se jim smejali tudi tisti, ki so jim bile bodice predvsem namenjene. Diareja, zaščitni znak slovenske stripovske kontinuitete, je v nasprotju s socialistično federativno republiko Jugoslavijo preživela, njene puščice pa zdaj v resda manjših količinah, a z enako vztrajnostjo luknjajo slovensko prevzetnost in pristranost.

"Stripe bi risal vedno, tudi če bi ostal na samotnem otoku," je nekoč priznal Tomo in pristavil, da za avtorja stripov risarske sposobnosti niso dovolj (so pa več kot zaželene), marveč je treba biti pri tem tudi kos pisatelja in režiserja. In to je to, dragi moji.

Maks Modic

Kako je lahko Diareja preživela petnajst let?

Pojavila se je kot orfelin, saj ni bila dedič sicer bogate politične karikature, ki jo je gojil Pavliha in jo je bilo moč najti tudi po časopisnih dnevnikih. Namesto da bi bila priložena kot sličica, ki zbadljivo ilustrira napisane ideje, je spregovorila kot samostojen žanr: mehko zaobljeni lik Diareje v dveh ali treh sličicah z besednim obratom vsakič razbije po en družbeni tabu. Zaslovela je kot duh admirala Mamule, ko je ironizirala mentaliteto komunistično ustrojene JLA.

Kakšen politični naboj je prinašala?

To je bil prelomen čas, v katerem se je začela širiti neposredna kritika mogočnikov enopartijskega režima. In Diareja je bila idealna forma, ki je lahko zadevala v samo srce. Moč jugoslovanske politične nomenklature ni izhajala le iz tankov in policijskih enot, ki so bili ves čas grožnja drugače mislečim in poslednji branik komunistične ureditve, ali iz hierarhične ureditve, ki je na partijskih sestankih določala kadrovsko politiko večine institucij - od televizijskih hiš, podjetij, knjižnic, časopisov pa do sodišč in javnih zavodov. Njeno največje orožje je bila smrtna resnost.

Teve posnetki najvišjih državnih zasedanj so kazali seriozne obraze in predvajali birokratsko puste govore. Skratka, oblast je bila na tronu, obdanem z zidom hladne resnobnosti.

Diareja je prav s svojo kanonado posmehovanj oblastnike klatila s položaja nedotakljivih bogov in tako rušila berlinski zid serioznosti, ki jih je varoval pred ljudstvom. Smeh je nalezljiv, a s tem ko se bliskovito širi, prinaša tudi novo ozračje prostega razmišljanja, ki se več ne ustavlja pred argumentom moči avtoritete.

Zadnja leta komunizma so bila torej zlata doba Diareje, v naslednjih letih pa se je pokazalo, da s svojim konceptom lahko tudi pod parlamentarno demokracijo še naprej zbada z domiselno ironijo. Liki, ki jih uteleša, so zdaj drugi mogočniki, a ne le ti, temveč tudi bobneče družbene vrednote, ki jih izpostavlja duhovitemu pogledu samoironije.

Diarejski humor je uspel, ker klasično politično kritiko uprizarja v neizčrpni formi retoričnih in slikovnih domislic.

Bernard Nežmah

V zadnjih petnajstih letih sem pred stroge obraze polkovnikov in generalov pogosto molil mikrofon. Časi so pač takšni. Pokojni Arif Pašalić je izgubljal vojno za Mostar. Videti je bil kot Gregory Peck, ki resignirano posluša radio. "Bolje je, da svetu vladajo Ameri kot pa Rusi," je sklenil, ko je slišal, da s pričakovano Clintonovo intervencijo ne bo nič. Ratko Mladić je pred Zadrom vojno dobival, McKenzie se je v Sarajevu skoznjo poskušal prigoljufati. Alija Naserja Mohameda sem videl samo od daleč, Ehud Barak pa je bil v lisasti uniformi poveljnika oboroženih sil v Jeruzalemu tri leta z enim očesom gledal v Gazo, z drugim pa v Libanon. To je bilo, preden je postal politik in je začel govoriti o miru. Poveljnik oporišča marincev na Parris Islandu Joseph McMenamin je bil zadnji v dolgi vrsti.

Vsi so si nekako podobni. Veliko dajo na strogo obleko, okraske na ramenih, ki jih naredijo več kot človeške. Našitki in zvezdice govorijo, da so gospodarji življenja in smrti. Misel, da bi jih jemal resno in se bal njihove vsemogočnosti, je vabljiva. Vendar ne gre. Pod zelenimi, modrimi, peščenimi in lisastimi uniformami se vedno znova zasveti bela majica z likom v kratkih hlačah na suhljatih nogah. "Ajde dosta više, sad će sezona bre." Ta podoba je z eno potezo uničila vso vojaško veličino v vseh jezikih. Mojster je slekel uniformo z vseh generalov, ki so bili, in z vseh, ki še bodo. In kar je ostalo spodaj, je na smrt smešno za vse večne čase.

Ervin Hladnik - Milharčič,
New York