B. Nežmah v zadnji Mladini ugotavlja, da je na Žalah ogromno pokopališče vojakov italijanske vojske, ki jih je pobila partizanska rezistenca (kljub vsemu je lepša slovenska beseda - odpor) med vojno. Prepričan sem, da je velika večina teh vojakov padla v bojih s partizansko vojsko. Avtor ugotavlja, da je tam tudi nemško pokopališče, na katerem so pokopani vojaki nemških okupacijskih čet, ki so bili v spopadih s partizani ubiti po raznih krajih (za slednje namreč ugotavlja, da so padli v spopadih). Žrtve povojnih pobojev (kolaborante z Nemci in Italijani) bi torej lahko pokopali v njihovi bližini. Na ta način bi bile te žrtve pokopane v bližini svojih medvojnih gospodarjev. Tako bi mogoče lahko bili vsi - levi in desni - zadovoljni!

Lep pozdrav.

Poslanska skupina Resnica je poslala v obravnavo predlog Zakona o obveznem testiranju funkcionarjev na prepovedane droge. Glede na dejstvo, da v Republiki Sloveniji velja Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, sprejet v Državnem zboru Republike Slovenije, v veljavi od 4. decembra 2011; dostopen na https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO5537 ), ki v 51. členu prepoveduje delo pod vplivom alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc, se človek vpraša:
- mar za funkcionarje, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Državnem zboru, Vladi Republike Slovenije oziroma na ministrstvih, ne veljajo zakoni, ki veljajo za vse preostale zaposlene ljudi? So »druga/drugačna« kategorija zaposlenih?

Skratka – po sedaj veljavni zakonodaji Državni zbor, Vlada in ministrstva ne potrebujejo posebnega zakona, ampak interne akte, v katerih bodo opredelili postopke ugotavljanja prisotnosti psihoaktivnih snovi (kako in kdo se testira, kakšne so posledice, ukrepi, rešitve) in pa seveda izdelan načrt promocije zdravja pri delu za preprečevanje in obvladovanje uporabe psihoaktivnih snovi pri delu (kar tudi določa že prej omenjeni ZVZD-1).

V Sloveniji smo ponovno priča napovedim o odločnem boju proti korupciji. Nova vlada pripravlja zakon o specializiranem pregonu korupcije in organiziranega kriminala ter ustanovitev nove enote SKOK. Na prvi pogled gre za ambiciozen korak, toda pomisleki strokovne javnosti so upravičeni. Na Komisiji za preprečevanje korupcije opozarjajo, da se tako pomembne spremembe pripravljajo na hitro in brez vključevanja institucij, ki se s temi problemi vsakodnevno srečujejo. Tudi predsednica republike opozarja, da nova organizacijska shema sama po sebi ne bo prinesla boljših rezultatov, če ne bo zagotovljenih dovolj sredstev, strokovnega kadra, dejanske neodvisnosti institucij ...

Ampak Slovenija sploh nima težav s pomanjkanjem organov, kot jih ima s pomanjkanjem strokovne in politične volje za učinkovito ukrepanje. V zadnjih desetletjih smo ustanovili vrsto institucij, sprejeli številne strategije in pripravili obsežno zakonodajo, vendar javnost upravičeno ostaja skeptična. Prepogosto se zdi, da je boj proti korupciji predvsem politična parola, medtem ko resni primeri ostajajo neraziskani ali zastarajo.

Ob tem ne gre prezreti neprijetnega dejstva, da je oblast pogosto sama del problema. Ko so politični in gospodarski interesi prepleteni, nove institucije same po sebi ne morejo zagotoviti večje

integritete. Zato je vprašanje, ali ustanavljamo nov organ zato, da bi učinkoviteje preganjali korupcijo, ali pa zato, da bi ustvarili vtis odločnega ukrepanja.

Izkušnje po svetu kažejo, da so pri razkrivanju korupcije pogosto najuspešnejši žvižgači – posamezniki, ki so pripravljeni tvegati svoj položaj, kariero in ugled v javnem interesu. Prav njim dolgujemo številna razkritja največjih korupcijskih afer. Pri nas pa so žvižgači kljub zakonski zaščiti pogosto izpostavljeni pritiskom, šikaniranju, poskusom utišanja in celo povračilnim ukrepom.

Prav zato sem se 30. maja letos v Delu oglasil s pismom bralcev o še vedno aktualnem primeru Dunajskih kristalov in afernih dogodkih iz leta 2010. Ta primer kaže, da lahko že majhna skupina posameznikov z integriteto in podporo neodvisnih medijev prepreči posle, ki bi lahko povzročili veliko škodo javnim financam. To je tudi dokaz, da boj proti korupciji ni predvsem vprašanje novih institucij, temveč poguma, integritete, transparentnosti in zaščite tistih, ki si upajo spregovoriti.

Dokler bodo žvižgači obravnavani kot problem in ne kot del rešitve, bo vsak nov organ za boj proti korupciji zgolj nova tabla na vratih iste stavbe. 

Normalna oblast razume, da je država kompleksen sistem, ki ga lahko vodiš samo, če ljudje vsaj približno verjamejo, da nisi prišel nadnje z maščevanjem.

Tokrat pa - še preden je vlada sploh imenovana - poslušamo grožnje novinarjem, kulturnikom, nevladnikom, sodnikom, uradnikom, policiji, medijem in praktično vsakomur, ki ni dovolj navdušen nad njimi. Še preden so ministri sedli v pisarne, že letijo napovedi čistk, kaznovanj in obračunov. Kot da cilj ni upravljanje države, ampak stalen konflikt.

Janša, Mahnič, Hojs, Stevanović in pretežni del nove koalicije ne razumejo politike kot upravljanje različnih interesov, ampak kot osebni boj. Kritika ni politična razprava, ampak žalitev. Nestrinjanje ni legitimno mnenje, ampak napad. Vsak dvom je zarota. In ker vse razumejo osebno, je tudi njihov odgovor vedno oseben: agresija.

Ta je danes osrednji program slovenske desnice.

Od ulice do korita. Kdo nam bolj laže? Janša, ki trdi, da nima manjšinske vlade ali Stevanović, ki trdi, da je opozicija? Stevanović in Resnica sta v rekordnem času postala karikatura vsega, proti čemur se naj bi borila.

Leta poslušamo njihove pridige o poštenosti, ljudstvu, boju proti elitam in “umazani politiki”. Potem pa pride prvi resen stik z oblastjo — in isti ljudje začnejo trgovati za funkcije, sklepati zakulisne dogovore in politične kupčije prodajati kot zgodovinsko odgovornost.

In kako prozorno manipulirajo. Vsakič, ko se pojavi neprijetno vprašanje o njihovem paktiranju s SDS, v javnost vržejo novo dimno bombico, da ljudje ne bi videli bistva. To je stari populistični trik. Ko te ujamejo pri nečem neprijetnem, ne odgovarjaš na vprašanja. Samo ustvariš dovolj konflikta in drame, da ljudje pozabijo, kaj bi sploh morali spraševati.

Mediji lovijo novo senzacijo, družbena omrežja eksplodirajo, javnost pa se ukvarja z novo afero, medtem ko prava zgodba izgine iz fokusa.

In Stevanović to počne skoraj šolsko. Namesto da bi pošteno povedal: “Da, sklenili smo politični dogovor z Janšo, ker nam to prinaša vpliv in funkcije,” poslušamo teatralne zgodbe o pritiskih, zarotah in podkupninah. Kot da ni predsednik državnega zbora postal s politično kupčijo, s korupcijo, ampak z neko revolucionarno vstajo proti sistemu.

Janša je v Stevanoviću dobil človeka, ki politiko razume popolnoma enako: kot neprestano demonstracijo konflikta, kot potrebo po dominaciji, kot oder za osebni obračun z vsemi, ki ne ploskajo dovolj glasno.

In tu se začne slovenska verzija trumpizma. V prepričanju, da je brutalnost avtentičnost. Da je žalitev znak moči. Da je primitivizem dokaz “ljudskosti”. Da je vsak napad upravičen, če ga izreče “naš”.

Permanentna paranoja. In vsi so vedno žrtve. Najmočnejši ljudje v državi se predstavljajo kot preganjani mučeniki. Vsaka kritika medijev je “vojna”. Vsak protest je “rušenje države”. Vsaka satira je “sovražni govor”. In bolj ko imajo oblast, bolj govorijo, kot da jim je nekdo oblast ukradel.

Problem je, da nasilje postopoma uniči vse normalne mehanizme družbe. Ljudje se umaknejo iz javnega prostora. Strokovnjaki utihnejo. Institucije začnejo delovati iz strahu. Razpravo zamenja lojalnost. In država se počasi spremeni v prostor, kjer ni več pomembno, kdo ima prav, ampak kdo glasneje grozi.

To je razpad politične kulture. In najbolj nevarno pri vsem skupaj je, da se ljudje na to počasi navadijo. Bomo to dopustili? 

Učno-vzgojni proces postaja napor za učence, učitelje in starše?

Pred časom sem srečal dečka. Stopal je počasi, nekoliko upognjen nazaj. Na hrbtu je nosil šolsko torbo in vrečko v roki. Vprašal sem ga, ali je torba težka? Kot iz rafala je izstrelil: »Osem kilogramov.« Ni bilo dovolj. Dodal je, da je glava še težja. Nato sem se spomnil dogodka v Lekarni na Brodu, kjer sta dvoje mamic zaskrbljeno razpravljali o nadaljnji poti v srednjo šolo, točneje na gimnazijo. Obupani sta ugotavljali, češ, naša nima dovolj petic, da bi vstopila v eno od želenih ljubljanskih gimnazij. Beseda želenih me je vznemirila, saj sem v trenutku zaslutil: v igri so pričakovanja.

Beseda pričakovanje je težko breme za učečega, ne gre zgolj in samo za pričakovanja staršev, pričakovanja gojijo tudi osnovne šole, gimnazije, fakultete, kasneje podjetja, kjer se zaposliš, saj vodeči pričakujejo marsikaj. Nisem še zasledil, da bi učenec v pogovoru izjavil, da od sebe pričakuje - karkoli že.

Pričakovanja, pričakovanja, vse do pričakovanega življenjskega sopotnika. Otrok-subjekt je postal objekt pričakovanj, od starševskih vse do pričakovanj institucij države.

Slišali boste v obrambi pričakovanj: »Saj smo mu želeli samo dobro.« Verjamem, nisem pa prepričan v to obrambo. Še sreča, da nisem somišljenik posploševanja. Mnogi starši ubirajo pota čuječnosti, budnosti, pozornosti do otrokove narave, ki se najizvirneje izrazi v igri, kjer ni nadzora, ni ’kaznovanja’, je eno samo sodelovanje, v katerem starši prepoznavajo otroke in otroci starše. V teh odnosih je čudenje na prvem mestu, kajti le to je izvor vsakršne modrosti. Pouk z odprtostjo do narave otrok je tudi igra spoznavanja slehernika v njegovi individualnosti. Mar nismo družba demokratičnosti - ali pa je beseda demokracija samo maska, s katero prekrijemo dejanske odnose?

Naj vam zaupam iztek lekarniškega pogovora. Vanj sem se vključil s pojasnili, da sem kot profesor pri pouku srečal mnoge odličnjake osnovnih in srednjih šol ter tudi fakultet. A marsikdo je, nikakor ne vsi, klecnil v življenju. Drugi, ki so orali ledino izobraževanja z velikimi napori, pa so uresničili – tudi ne vsi – svoje sanje. A to še ni vse.

Mlado bitje se sooči s tekmovanjem, ki je pripeto k pričakovanju. Tekmovanje, kot ga pozna grški Polis, je še samo zgodovina. Tam je bilo ključno sodelovanje, tekmovanja so bila veščina za krepitev duha in telesa. Saj tekmovanja niso maščevanja, niti sesuvanja, so igre zmogljivosti posameznika ali tima.

Naglavni greh je primerjanje učencev.

Povzdigniti nekoga na Olimp za vzor drugim je več kot preveč. Vsakdo je individuum posebnih darov in dar narave se podpira, spodbuja, ne sme pa biti predmet primerjav. Jože ne more biti Franc in obratno. Če ju primerjamo in to počno nekateri starši in učitelji, storimo, milo rečeno, pomoto, kajti oba sta obremenjena, prvi, ki ne more biti drugi, ki je vzor in drugi, ki ne more sprejeti dejstva, za krajši čas, da je vzor. 

Mandatar nove vlade je izvoljen. Vse okoliščine ustoličenja kažejo na farso. Ni več smiselno ponavljati razloge, ki volitvam jemljejo kredibilnost … do oblasti so se dokopali tudi ljudje, ki se ponašajo s prevarami, lažmi, sprenevedanjem, zlobo, oportunizmom, nekatere bremenijo tudi neporavnani računi kriminalnih dejavnosti. Krepostne strankarske korifeje dojemajo značajske deformacije kot politične vrline. Vse “za narodov blagor” (po Cankarju), seveda.

Nobena uradna institucija ni ukrepala za zaščito ustavnih določb o volitvah, čeprav so bili postulati poslansko-parlamentarne politične higiene povoženi. Imunski sistem države je odpovedal.

Farsa je bila zrežirana 35 let po ustanovitvi samostojne države. Takrat so bili upi v sproščeno Slovenijo visoko, danes so na dnu. Oziroma v kloaki ugrabljenega parlamentarizma.

Nikakor ne smemo pozabiti zaslug “največjega“ Slovenca, v “vrlinah” prvega med enakimi. 

Na uredništvo se je glede članka Nedostopna dediščina, ki je bil objavljen 22.5.2026, obrnil direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož dr. Aleksander Lorenčič. Opozoril je, da je za ogled I. in III. mitreja potrebna najava tri dni vnaprej. Naša informacija v članku, da je za ogled potrebna najava teden dni pred obiskom, izvira iz telefonskega pogovora z blagajno muzeja, kamor smo se, kot bi bili slehernik, obrnili sami. 

Afera Black Cube je razgalila, kar je naša desnica dolgo časa gradila kot svojo politično metodo. Ne zanikaš dejstev, ampak diskreditiraš vsakogar, ki si jih drzne izreči na glas. V trenutku, ko se je odprlo vprašanje, ali je izraelska paraobveščevalna družba vplivala na slovenske volitve in pri tem sodelovala z domačimi političnimi akterji, bi v normalni demokraciji sledilo preprosto vprašanje: kdo je sodeloval in zakaj?

Pri nas pa, kdo si drzne o tem govoriti.

To je bistvo politične kulture, ki jo že leta gradi Janez Janša. Nikoli ni problem tisti, ki prestopi mejo dopustnega. Problem postane policist, novinar, sodnik, preiskovalec ali politik, ki na prestop opozori. Mehanizem je vedno isti: napad na institucije, diskreditacija postopkov, ustvarjanje vtisa zarote in nato predstava o političnem mučeništvu.

Tokrat je vse skupaj še bolj grozljivo. Namesto da bi nastajajoča desna koalicija zahtevala popolno razkritje povezav med Black Cube in političnimi strukturami v Sloveniji, želi preiskovati tiste, ki so javnost o tem obvestili. Ne vsebine afere. Ne tujega vmešavanja. Ne morebitnega političnega sodelovanja. Ampak pretok informacij. To je obramba politične nedotakljivosti, Zoran Stevanović, ki se je leta prodajal kot “antisistemska” alternativa, danes pomaga utrjevati sistem politične zaščite največjega akterja slovenske desnice. Strašna opozicija, ki naj bi rušila elite, v ključnem trenutku postane ščit stare politične mašinerije. Retorika o “zlorabi policije” in “medijskem konstruktu” ni nič drugega kot reciklirani janšizem z nekoliko drugačno embalažo.

Stevanović pravi, da se v delo policije “ne želijo vmešavati”. Toda ravno to počnejo. Če vnaprej politično napoveš, da so preiskovalci del zarote, če napoveduješ parlamentarno seciranje kriminalistov, njihovih napredovanj in dela, potem ustvarjaš pritisk. To je opozorilo organom pregona v smislu: če se dotaknete pravih ljudi, bomo mi prišli po vas.

Desnica je dolga leta kričala o “krivosodju”. Zdaj je naredila korak dlje. Še preden sodišče sploh karkoli odloči, že delegitimira policijo in preiskovalce. Cilj je institucije vnaprej uničiti kot verodostojne odločevalce. Če ljudje ne verjamejo nikomur več, potem ostane samo še vera v vodjo.

To je politični model iz Madžarske, Srbije in Trumpove Amerike. Vsi so pokvarjeni, vsi lažejo, vsi razen nas. In vsak, ki opozori na nepravilnosti, postane “globoka država”, “udbovec”, “aktivist” ali “režimski medij”.

Desnica, ki se sicer hrani s patriotizmom, zastavami in govorjenjem o suverenosti, danes relativizira sodelovanje s tujimi operativnimi strukturami, hkrati pa napada slovenske institucije, ker si upajo zadevo raziskovati. Patriotizem se očitno konča tam, kjer se začne politični interes.

Black Cube je v resnici test slovenske demokracije. Test, ali bomo dopustili, da postane problem tisti, ki na nepravilnosti opozarja, povzročitelj ali sodelavec pa vedno znova zaščiten in nekaznovan.

Hvala za tako državo.

Spoštovani rektor Univerze v Ljubljani, prof. dr. Gregor Majdič, odzivam se na vaš javni zapis z dne 18. maja 2026, v katerem ste referendumske aktivnosti sindikatov uokvirili kot vprašanje političnih pritiskov, Univerzo v Ljubljani označili kot “politično nevtralno” institucijo ter javno nagovarjanje k podpisu referendumskih pobud s stojnicami in plakati opredelili kot nedopustno politično oziroma drugo agitiranje.

To stališče razumem kot resen poseg v prostor akademske skupnosti.

Načelo “politične nevtralnosti” univerze, na katero se sklicujete, ne obstaja ne v Statutu Univerze v Ljubljani ne v Etičnem kodeksu UL v pomenu, ki bi upravičeval tako restriktivno omejevanje sindikalnega referendumskega delovanja. Statut v 7. členu prepoveduje delovanje političnih strank na univerzi. To je jasna in razumljiva prepoved. Toda sindikat ni politična stranka. Sindikalno delovanje ni strankarska agitacija. Referendumska pobuda pa sama po sebi ni zloraba univerzitetnega prostora.

Namen 18. člena Etičnega kodeksa UL je varovati avtonomijo univerze pred politično-strankarskim prevzemom, pritiski in zlorabo pedagoškega procesa ali univerzitetnih sredstev za neakademske namene. Ne pomeni pa, da je mirno, javno sindikalno delovanje na hodniku fakultete že samo po sebi nedopustna agitacija.

Statut in Etični kodeks UL ne podpirata predstave o univerzi kot vrednotno sterilnem prostoru. Univerzo razumeta kot skupnost, ki svojo avtonomijo uresničuje skozi poslanstvo, vrednote, ideje, odnose in aktivno udeležbo njenih članov. To ni model pasivne, od družbe odmaknjene institucije, temveč model odgovorne akademske skupnosti.

Etični kodeks UL je pri tem zelo konkreten. Od učiteljev, raziskovalcev in študentov ne zahteva nevtralnosti, temveč prizadevanje za udejanjanje in ohranjanje temeljnih vrednot univerze: znanstvene in pedagoške odličnosti ter poštenosti, avtonomije, svobode znanstvenega in raziskovalnega dela, spoštovanja človekovega dostojanstva, humanizma, socialne pravičnosti, enakopravnosti in resnice. Prav tako določa, da intelektualna neodvisnost zahteva kritičen odnos do pojavov v socialnem okolju, odgovorno zavzemanje za vrednote pa preprečuje, da bi se strpnost spremenila v brezbrižnost in nedejavnost.

Zaposleni na univerzi nismo zgolj izvajalci znanstvenoraziskovalnega in pedagoškega procesa, temveč člani akademske skupnosti, državljani in delavci z ustavno varovano pravico do sindikalnega organiziranja, javnega izražanja in sodelovanja v demokratičnih postopkih. Temeljni akti Univerze te ne razumejo kot slonokoščenega stolpa, temveč od članov akademske skupnosti zahtevajo aktiven družbeni angažma.

Zato sem kot član akademske skupnosti v prostorih Univerze v Ljubljani javno zbiral podpise ter zaposlene in študente nagovarjal k podpisu. To sem počel odprto, brez skrivanja, zunaj pedagoškega procesa, brez prisile, brez zlorabe pedagoške avtoritete in brez predstavljanja, da govorim v imenu Univerze v Ljubljani.

Ne zato, ker bi zavračal pravila univerze. Nasprotno: prav zato, ker zavezanost temeljnim načelom Univerze to od mene zahteva.

Univerza mora varovati pedagoški proces pred pritiski, zlorabo službenega položaja, strankarsko propagando in institucionalnim prisvajanjem. Predavalnica ne sme postati prostor prisile, uradni kanali univerze ne smejo biti samovoljno uporabljeni za politične kampanje in študenti ne smejo biti izpostavljeni pritisku profesorjev, vodstev fakultet ali drugih nosilcev institucionalne moči.

Toda nekaj povsem drugega je javno sindikalno zbiranje podpisov v podporo zahtevi za razpis referenduma. Hodnik univerze ni sterilno območje brez družbe, politike, konfliktov in odgovornosti. Univerza ni prostor molka. Je prostor kritičnega mišljenja, odprte razprave, kritike in javne odgovornosti.

Tudi nestrinjanje z vodstvom univerze ni samo po sebi politični pritisk. Je legitimna razprava v akademski skupnosti. Če vodstvo univerze sindikalno nasprotovanje in javno kritiko prehitro označi za politični pritisk, s tem ne varuje pluralnosti, temveč jo zožuje.

Univerza mora biti neodvisna od političnih strank in nosilcev politične moči. Ne sme pa postati prostor, kjer se v imenu navidezne nevtralnosti omejuje zavzemanje za socialno pravičnost, enakopravnost, človekovo dostojanstvo, delavske pravice in demokratično sodelovanje.

Prav zato javno sindikalno delovanje članov akademske skupnosti ni odmik od poslanstva Univerze v Ljubljani. Je ena od oblik odgovornega ravnanja v skladu z njenimi temeljnimi vrednotami. Če temeljni akti Univerze od nas zahtevajo družbeno odgovornost in aktivno zavzemanje za vrednote, potem univerzitetni prostor ne sme biti razumljen kot prostor umika iz družbe, temveč kot prostor, kjer se te vrednote lahko tudi javno uresničujejo.

S spoštovanjem.

Glede na genocid Izraela ob ameriški ter evropski podpori v Gazi ter na Bližnjem vzhodu se iskreno zahvaljujem vodstvu RTV Slovenija, da je prepoznalo situacijo in v imenu človečnosti sklenilo, da se RTV SLO ne udeleži Evrovizije. Hkrati pa bo RTV SLO namesto navedenega nepotrebnega evrovizijskega cirkusa v teh terminih izvajala program Glasovi Palestine. S filmi, pogovornimi oddajami in analizami bo program osvetlil zgodbe ljudi in širši kontekst dogajanja na Bližnjem vzhodu.

Želim si, da bi takšno stališče zavzeli tudi na področju športa in na drugih področjih, ki so povezana z Izraelom.

Pogum in odločitev, ki ste ju pokazali, pa bi lahko bila vzor tudi za vse pristojne državne organe, kot tudi druge institucije, kot so izobraževalne, kulturne in zdravstvene ustanove, medije ter druge akterje in posameznike, ki lahko vplivajo na razmislek ljudi o človečnosti, pravičnosti in enakopravnosti ter drugih vrednotah.

Tudi s takšnimi potezami neodvisno ter z moralno integriteto vodij RTV SLO kažete svojim gledalcem, kaj je prav in kaj ne.

Slovenščina je en tak čuden jezik, ki premore poseben izraz za potek izbiranja izbrancev ljudstva, imenovan volitve. Torej ne tako kakor pri naših južnih sosedih, kjer za to dejavnost poznajo izraz izbor(i), kar se sliši logično, saj gre za izbiro, pa čeprav izvoljenih predstavnikov tam ne volijo (kar bi pri nas pomenilo, da jih nimajo ravno radi). No saj jih tudi mi nimamo, a jih vseeno volimo. In na žalost po navadi volimo tako, da izvolimo vole. Zdaj pa izvolite razumeti, ni čudno, da po volitvah nastane zmešnjava.

Janez Janša je zvečer na dan volitev stal mrkega obraza pred svojim strankarskim štabom v značilni, nekoliko zgrbljeni drži, ogrnjen s temnim plaščem. Deloval je bledo, upadlo, brez obrazne mimike kot kakšen Nosferatu, ki mu je zmanjkalo krvi, no nekaj tisoč glasov. Ti so mu bili, kot je razlagal zbranim novinarjem, seveda ukradeni. Najavljal je vse mogoče pritožbe, če bo treba, bo šel tudi na ustavno sodišče, je grozil, kajti levica ga je, kot pravzaprav vedno, spet prevarala in mu ukradla volitve. Volitve, v katere je toliko vložil, skoraj prodal državo, da bi jo lahko osvojil, za to celo najel izraelske agente, pa tudi to ni pomagalo. Toda tudi slavje leve polovice volilnega telesa ni imelo trdne podlage. Kljub dokaj prešerno razpoloženemu Golobu, relativnemu zmagovalcu volitev, je bilo kaj hitro jasno, da obstoječa levosredinska koalicija nima dovolj glasov za še en mandat in da bo sestavljanje vlade, ki bi imela v najboljšem primeru 46 glasov, misija nemogoče. Računica brez krčmarja, da bi Logarja, ki je sicer osebno izvisel iz parlamenta, lahko prepričali o vstopu v levosredinsko vlado, se je izkazala za več kot naivno. Logar je namreč kolikor hitro je lahko po avtocesti sprenevedanja in prevare odbrzel nazaj v objem k svojemu ideološkemu mentorju. Tako je požrl svoja predvolilna zaklinjanja, da ne bo šel v koalicijo z Janezom Janšo in SDS, če tam ne bo vsaj ene leve stranke. Kajti, kot je pravil, obstaja srednja pot, ki pa na koncu očitno vedno zavije ostro v desno. Na tej poti pokore je izumil še nikoli slišano in verjetno, da še dolgo nepreseženo argumentacijo, ki pravi takole: »Demokrati smo tako raznolika stranka, da bo že to dejstvo zagotovilo bodoči koaliciji pluralnost«. Od tu naprej gledamo v novoizvoljenem parlamentu le še sejem ničevosti, parado nenačelnosti, požrtijo predvolilnih obljub in kot je to že običajno izbruhe najžlahtnejšega primitivizma, ki ga premorejo nekateri vojščaki desnice. Predstavniki desnega ljudstva, ki po novem tam zasedajo večino stolčkov, strumno preštevajo glasove in so polni idej, kako čim hitreje in kar se da učinkovito uničiti državo. Metode za ta cilj so navedene in zbrane v predlaganem intervencijskem zakonu. O njegovi vsebini so dovolj povedali že mnogo pametnejši od mene, morda pa ni odveč, da nekaj dodamo o tvorcih tega zakona in bodočih oblastnikih. Interventni zakon je pač odraz razmišljanja (če temu sploh lahko tako rečemo) slovenske desnice oziroma njenih strank, ki bodo sestavljale novo vlado. Nabor je jasen, vse bo vodila SDS z njenim večnim voditeljem na čelu, kateremu se bo klanjal in uklanjal klerikalno neoliberalni cvetober zagovornikov razžaljenih in ponižanih množic. Te vključujejo malega delovnega človeka, samostojnega podjetnika v različnih odtenkih, obstoječih in novih oblikah, klenega, a ubožnega kmeta, ter večno spregledanega, malodane odpisanega upokojenca na eni strani ter razne nosilce razvojne kapice oziroma Brodnjakovega cilindra na drugi. Vse to je dodatno oplemeniteno s kmečko pametjo pripadnice sicer ljudskega, a privatnega zdravilstva, ter podprto z izostrenim fokusom stranke uspešnega podjetnika in predsednika DS, strokovnjaka za meroslovje, ki je očitno izgubil tako mero kakor čut. In na ta konglomerat se bo nacepila še proticepilska Resnica, ki sicer ni resna, je pa resnična in bo vsekakor pomagala utrjevati desno vladavino. Zanjo bi bil zelo primeren avizo, ki je bil nekoč (morda je še) izhodna misel humoristične oddaje ene od mariborskih radijskih postaj in bi se Stevanovićevim resnicoljubkam in resnicoljubom lepo podal. Slišati je bil takole: »Resnica ni plenica, pa vseeno smrdi«. Toda bilo bi krivično in vsekakor pokroviteljsko, če bi zanikali, da so v parlament prišli nekakšni zmerno brihtni polinteligenti agrikulturnega tipa, ki si tam ne zaslužijo biti in so se v najvišje zakonodajno telo uvrstili zgolj po nekakšnem naključju, malodane žrebu. Ne niso se, bili so izvoljeni. So namreč prav tisti predstavniki ljudstva, kakršne si to tudi zasluži. Kajti ponarodela modrost pravi, da ima ljudstvo vedno prav. In kakopak volitve niso izjema. Drznim si le dodati: »Ljudstvo ima res vedno prav, a kaj, ko se navadno odloči narobe«. Zato je naravno, čeprav prav nič koristno za duševno zdravje pa tudi za samo državo, da bomo naslednja štiri leta poslušali globoke in tehtne misli raznih Mahničev, Reberškov, Vrtovcev ter petelinjenje gospe Kokot in podobnih predstavnikov ljudstva, zbranih v vrhovnem državnem kokošnjaku pod taktirko postavnega vaterpolista. Pričakujemo lahko tudi to, da bodo imeli neomajno podporo njihovih zvestih sledilcev in občudovalcev ter vojske trolov in botov na družbenih omrežjih. Z vsem žarom jih bodo, kakor doslej, podpirala razna gospodarska združenja in zbornice, pa obrtniški, zdravniški in zavarovalniški cehi, ki si lahko obetajo še večje dobičke, čeprav jim je jasno, da nižji davki na koncu privedejo do slabšega življenja za vse, razen morda za peščico najbogatejših. Ker pa tja spadajo prav oni, ni prav nič čudno, da take ukrepe sebično spodbujajo in zagovarjajo. Predlagatelji zakona trdijo, da ta nikomur nič ne jemlje, kar je morda celo res, morda bo res ljudem ostal kakšen evro več, ampak res samo drobiž. Na koncu pa bo večina imela bistveno manj, ker bo zakon sesul javno dobro. Tisti, ki zakon podpirajo, naj se ne pritožujejo, ko bodo kaj kmalu v dolgih vrstah čakali na pregled pri osebnem zdravniku v javnem zdravstvu (če ga bodo sploh imeli). Bodo pač šli k zasebnikom in takrat bo tisti evro več v žepu popolnoma izgubil svojo vrednost in izpuhtel iz njihovega žepa, kot da ga nikoli ne bi bilo. Tako kot je obelodanil eden od predlagateljev zakona, je ta v prid ponovnemu zagonu »podjetniškega ekosistema«. Ob tej besedni zvezi (pa nasploh ob kakršnikoli povezavi ekosistemov z družbenimi dejavnostmi) me kot biologa zaboli glava. Je pa res, da je to edini ekosistem, ki tem ljudem pade na pamet, saj v njihovih programih o tako pomembnih zadevah kot so podnebne spremembe in varstvo narave ni niti besede. Kar je logično, saj večina nadobudnih prebivalcev podjetniških ekosistemov podnebnih sprememb itak ne priznava.

Kakorkoli, nihče ne plačuje rad visokih davkov in vsi se nad njimi vsaj občasno pritožujemo. Toda davki in prispevki so osnova in pogoj za delovanje javnih sistemov zdravstva, šolstva, znanosti, kulture in seveda tudi pokojninske blagajne in dolgotrajne oskrbe ter vseh drugih servisov in storitev, ki jih zagotavlja državni proračun. Zato je tudi prav, da tisti, ki imamo poleg izobrazbe in določenih znanj možnost, da zaslužimo več, marsikdaj pa tudi srečo, da smo zaradi takih in drugačnih socialnih okoliščin premožnejši, plačujemo tudi višje davke in prispevke. V dobrobit vseh, v dobrobit solidarne družbe. Preprosto nepravično je, da bi bogatejši plačevali manj, a kdo danes sploh še omenja pravičnost in solidarnost? Naši bogaboječi sodržavljani so nanju očitno pozabili, kajti pohlep in požrešnost očitno nista več na seznamu naglavnih grehov. Pomembno je slediti le svojim ozkim interesom, ki so poleg tega prežeti tudi s kulturnim bojem. Vse, kar le malo diši po levem, namreč avtomatično enačijo s komunizmom, pa čeprav je ta, tako kakor njihov strah, že dolgo okrog votel notri pa ga nič ni. Prepričanost v svoj prav in način razmišljanja jim dajeta tudi podpora in zaslomba bivših in tudi nekaterih sedanjih ustavnih sodnikov, odsluženih diplomatov in zunanjih ministrov, ustavnih pravnikov, akademikov in preostalih razumnikov t. i. slovenske pomladi, ki so se vedno priklanjali Janezu Janši. Sicer še vedno ne dovolj za Janševo »ustavno večino razuma«, vsekakor pa dovolj za potrjevanje in utrjevanje zakonov 2. republike. Napovedano ukinjanje prispevka RTV, podrejanje medijev, ukinitev financiranja nevladnih organizacij, ki so desničarjem trn v peti, ter nadaljevanje privatizacije javnih sistemov, s tem pa siromašenje socialne države, jasno nakazuje smer, kamor bo plula barka Slovenija. Njen novi/stari kapetan in posadka znata, ne glede na smer vetra, krmariti le v desno. Kar bo neizogibno prej ali slej vodilo v potop, se bomo pa vsaj potopili z domoljubno plapolajočimi zastavami.

Zanimiv je tudi napovedan in vsesplošen boj bodočih oblastnikov s korupcijo. Seveda je korupcija problem in to velik problem. Verjetno se s tem vsi v tej državi strinjamo. A to, da se nameravajo korupciji zoperstaviti z bodočim predsednikom vlade, ki je nedvomno eden najbolj korupcijsko omadeževanih politikov, če ne kar prvi med enakimi, pove dovolj o resnih namerah v tem namišljenem boju. Pa tudi številni križarji v tej protikorupcijski aliansi imajo več kot dovolj masla na glavi, da bi lahko prvi metali kamenje v druge. Za začetek bi lahko dosegli, da bi vsaj tisti, za katere se zavzemajo v svojih programih, pri svojih storitvah in uslugah redno izdajali račune in obračunavali DDV. Tudi s tem bi morda lahko ublažili izpad prihodkov državne blagajne, katero kanijo kleni borci proti korupciji s svojimi zakoni osiromašiti.

Nenazadnje in še kako pomembno pa je, da se bo marsikaj spremenilo v zunanji politiki. Če se je Slovenija v obdobju zadnje levosredinske vlade v zunanji politiki končno vsaj v primeru Palestine in vojn, ki divjajo po svetu, bolj ali manj odločno postavila na pravo stran zgodovine in se distancirala od avtokratskih režimov, se s prihodom Janše na oblast nedvomno obeta zasuk nazaj oziroma preobrat k zunanjepolitični agendi, ki jo pri Janši dobro poznamo. Še toliko več, ker mu je tik preden jo je uspel sestaviti, madžarska Rubikova kocka razpadla, ona črne barve pa mu visi nad glavo in grozi ponovno spodkopati njegovo oblast. Janša je izraelski dolžnik in prijatelj Izraela. Ta ga hvali, a tudi drži v šahu. Ali ni zanimivo, da je zagovornik slovenskega domobranstva, ki je priseglo Hitlerju, ter obiskovalec ustaških koncertov, kjer se dičijo s tisto vrsto ikonografije domoljubja, v imenu katerega so med drugo svetovno vojno množično pobijali Srbe in Jude, zdaj kar na lepem postal največji kritik antisemitizma in občudovalec ter podpornik genocidnega izraelskega režima ter seveda oster kritik vsega, kar le malo diši po podpori Palestincem.

Očitno se nam spet obetajo neprijetni, če že ne težki časi. Bo treba spet na kolesa in samo upamo lahko, da ne tudi v gozdove. 

V članku z naslovom »Neprimeren odnos do ljudi«, objavljenem v Mladini dne 30. 4. 2026, so bile objavljene navedbe, ki ustvarjajo napačen, nepopoln in zavajajoč vtis o mojem delu, poklicnem ravnanju in odnosu do živali.

Ne drži, da bi moj poklicni odnos do živali temeljil na neprimernem, nestrokovnem ali neetičnem ravnanju. Kot veterinarka z veljavno strokovno izobrazbo in dolgoletnimi delovnimi izkušnjami sem svoje delo opravljala v skladu s pravili veterinarske stroke, veljavno zakonodajo in poklicno odgovornostjo. Posamezne navedbe, govorice ali enostranske interpretacije ne predstavljajo celovite, preverjene in objektivne slike mojega dela.

Prav tako je zavajajoč vtis, da naj bi bile javno razširjene trditve same po sebi dokaz dejanskega ravnanja. Gre za trditve, ki jih zavračam kot neutemeljene, nepopolne in škodljive za moj osebni ter poklicni ugled. Pri poročanju o osebi, ki opravlja javno funkcijo, je dopustna kritika, vendar mora biti javnost obveščena celovito, preverljivo in na način, ki ne ustvarja vnaprejšnje obsodbe na podlagi govoric ali nepreverjenih navedb.

Proti meni ni bil nikdar uveden noben disciplinski postopek, delo v zavetišču Gmajnice sem končala predčasno zaradi zaposlitve v Zavetišču za živali Maribor. Prav tako zavetišče za živali Maribor z mano ni prekinilo pogodbe, le te po 6 mesecih dela nisem podaljšala zaradi nosečnosti.

Zato zahtevam objavo tega popravka, da se javnosti predstavi tudi moja stran in da se popravi vtis, ki ga je ustvaril sporni članek. 

Spoštovani Grega Repovž, Pravkar sem prebral vaš odgovor na Pismo bivše veleposlanice … Briljanten odgovor! Za popolno osvetlitev slovenskega prispevka naklonjenosti in prijateljstva do Izraela bi dodal, da je Slovenija leta 1946 rešila preživele po holokavstu in preganjane Jude iz Evrope. Organizirala je ladijske transporte Judov iz pristanišča Bakar v Haifo ali Tel Aviv. Na slovenski strani je vodil “akcijo” Edo Brajnik Štefan, na izraelski pa Šajke Dan. Šimon Peres se je proti koncu svojega življenja zahvaljeval slovenskemu predsedniku za to reševanje. V Mladini je bila objavljena ta zgodba, zelo natančno, več kot 20 let nazaj.

Spoštovani!

Iskrena pohvala in zahvala ter čestitke za pokončno stališče v odgovoru odgovornega urednika Grega Repovža bivši izraelski veleposlanici! Samo da sem to jasno stališče že zdavnaj pričakoval od PRS, te vlade v odhajanju, DZ, pa ga nisem dočakal. Država, ki pusti takšno vmešavanje v svoje notranje zadeve, kot to dopusti Slovenija, je milo rečeno, »čudna« država. 

Spoštovani, 

iskrene čestitke za odgovor Mladine Izraelski veleposlanici. Vsebinsko odlično argumentiran, podprt tako z zgodovinskimi kot današnjimi fakti. Verjamem oz. vsaj upam, da bo tisti, komur je odgovor neposredno namenjen, premogel dovolj objektivnosti in razuma, da o vsebini odgovora ne samo dobro razmisli, morda celo povpraša nekatera lastna prepričanja. 

Spoštovani g. Repovž.

V vašem članku z naslovom „Kšeftarska mentaliteta“ ste do obisti zadeli trenutno situacijo v Sloveniji. Moč smo na teh volitvah žal dali raznoraznim tajkunom in malim velepomembnim podjetnikom. Njihova motivacija in moto ni razvoj Slovenije, ampak kako hitro obogateti, pri čemer način  sploh ni pomemben. Tako kot je danes resnico zamenjala laž, je tudi poštenost zamenjala goljufija. In takih, včasih spoštovanih pojmov oziroma vrednot, ki so danes zgubili pomen, je še veliko.

Upam, da ravnanja bodoče desne vlade, čim več ljudem čim prej odpre oči. Kljub vsemu je več ljudi, ki komaj živijo iz meseca v mesec, kot malih izkoriščevalskih „podjetnikov“. In ti ljudje „iz meseca v mesec“ so na volitvah žal nasedli obljubam desničarjev oziroma jih je obstoječa vlada razočarala.

Lep pozdrav z upanjem na čimprejšnje volitve po formiranju desne vlade. 

Pozdravljeni, pravzaprav sem vam želela pisati že ob izdaji Mladine 24. aprila in sicer zato, da bi izrazila soglasje k pismu Sonje Logar. Če bi ubesedila svoje misli ob volitvah, bi napisala nekaj podobnega. Skratka, pobožalo mi je srce.

K njenemu pisanju dodajam: veliko ljudi je ponovno volilo Roberta Goloba oziroma Gibanje Svoboda, a onemogočen je ne zato, ker bi bil slab predsednik vlade, ampak ker ni (bil) popoln. Gre dobesedno za razvajeno ’vihanje nosu’ nad Svobodo, Levico in SD in njihovimi skupnimi dosežki. Za nas Slovence (tukaj se prav prileže izraz, ki ga je skovala Svetlana Makarovič - Slovenceljne) jih je premalo ... Rezultat: vladala nam bo skrajna desnica (ki jo, mimogrede, slovenska TV vztrajno poimenuje kot desno ali celo desnosredinsko).

Soglašam tudi z njeno kritiko vašega kolumnista Bogomirja Kovača.

Zadnji odstavek njegove kolumne v zadnji Mladini 30. aprila me je prav ’privzdignil’.

Dokončno sem namreč ugotovila, da tudi on tako kot Bernard Nežmah predstavlja kukavičje jajce v gnezdu revije Mladina.

Ne bom tratila niti svojega niti vašega časa z utemeljitvami svoje trditve, ker vemo, o čem govorimo, ko govorimo o levici in desnici. Besedi zaznamujeta sistem vrednot - tudi ljudi, ki nam vladajo ali hočejo vladati. Zapisati, da ’stanovanja in plače, zdravje in izobrazba, poštenost in učinkovitost nimajo levega ali desnega predznaka’ je blasfemija brez primere. Ker ga žal še kako imajo. In žal ’blaginja ljudi in politične svoboščine’ niso ’univerzalno skupno dobro’.

Zadnji stavek ’politični prestol v Sloveniji bi moral zasesti rešitelj te enigme’ pa bi B. K. moral zapisovati (ne samo zapisati) pred volitvami, namesto da je z vsako kolumno s svojimi pikolovskimi, samo njemu razumljivimi analizami odškrnil kos zaupanja v delo obstoječe vlade. Zakaj? Ker ni bila popolna. Zaradi dreves ni videl gozda. Je zdaj zadovoljen?

Na koncu želim pohvaliti novinarja Boruta Mekino za pogumno razkritje najnovejše (gotovo ne zadnje) afere slovenske skrajne desnice z Izraelci in Grego Repovža za pokončen odgovor izraelski veleposlanici na isto temo. 

V članku Krasni novi svet, ki je bil objavljen 17. 4. 2026, smo zapisali, da je Janez Marinko, član Nove smeri, tudi član podmladka SDS in predsednik območnega odbora podmladka v Komendi. To funkcijo je res imel, a le do včlanitve v Novo smer, ko je izstopil iz stranke SDS in iz njenega podmladka.

Za površnost se opravičujem.

Državni zbor je 24. aprila 2026 zavrnil interventni zakon, ki bi med drugim odpravil krivično neenakost v sistemu dolgotrajne oskrbe: da dve osebi v isti sobi doma za starejše, z enako potrebo po oskrbi, plačujeta različno ceno - tudi do 600 evrov. In to samo zato, ker ena od njiju čaka na odločbo, ki ne zamuja po njeni krivdi, ampak zaradi neustreznega sistema z uporabo dveh hkrati veljavnih zakonov.

Približno 2.000 starejših v tem trenutku »preplačuje« oskrbo v domu za starejše. To ni samo statistika. To so naši starši in stari starši, ki so vse življenje plačevali prispevke in jim zdaj sistem zaračunava ceno za zamudo, ki jo je sam povzročil.

Parlamentarna desnica je zakon zavrnila z argumentom, da gre za »parcialno rešitev«. Srebrna nit odgovarja: ko nekdo krvavi, ga ne puščaš čakati na celovito reformo kirurgije. Interveniraj zdaj, sistemske rešitve gradi vzporedno.

Vzpostavljeni sistem dolgotrajne oskrbe ni idealen in ga bo potrebno dodelati. Sodimo, da je potrebno nujne popravke sprejeti čim hitreje, brez nepotrebnega vpletanja političnih nasprotij in delitev, kdo je kaj predlagal. Naj prevladata strokovnost in človečnost.

Srebrna nit zato poziva, da novi parlament - ne čez leta, ampak takoj na začetku svojega mandata - sprejme naslednje nujne spremembe Zakona o dolgotrajni oskrbi:

• Odpravo diskriminacije med stanovalci domov: povračilo preplačanih stroškov in prehod v nov sistem za vse, ki čakajo.

• Veljavnost pravice od dneva vložitve vloge, ne od izdaje odločbe - zamude sistema ne smejo bremeniti uporabnika.

• Dostojne plače za zaposlene v dolgotrajni oskrbi - brez kadrov ni oskrbe.

Zakon o dolgotrajni oskrbi je primeren temelj. A temelj ni hiša. Starejši ne morejo čakati, da politika dokonča svoja razglabljanja in morebitna nesoglasja.

Srebrna nit bo še naprej javno poročala, katere od prepotrebnih sprememb so bile sprejete, in opozarjala na krivice.

Volivci so vam z izraženim zaupanjem podelili tudi odgovornost, da boste sprejemali potrebne odločitve.

S spoštovanjem.

Bernard Nežmah nam v svojem zadnjem zapisu ponovno demonstrira čisti politični lartpurlartizem. Njegov tekst je politična krpanka (patchwork) nepovezanih dogodkov, ki jih druži le ena rdeča nit: nenehno nerganje nad vsem, kar ne diši po stranki SDS. Ko mu zmanjka vsebinskih argumentov, se zateče k moraliziranju o »cvekih« in »osnovnošolskih učiteljih«, s čimer le prikriva lastno nemoč, da bi napisal resno analizo.

Njegov poskus fiskalnega moraliziranja prek citiranja Davorina Kračuna je vrhunec sprenevedanja. Fiskalni svet danes le opozarja na posledice preteklega populizma, ki ga Nežmah cinično pripisuje tistim, ki so to proračunsko luknjo krpali. Dvig minimalne plače in zimski regres zanj nista socialna nuja, temveč ’predvolilni darili’, čeprav sta za preštevilne upokojence in delavce v času draginje pomenila zgolj golo preživetje.

Pravi ’bonbončki’ so bili tisti finančni dodatki, ki jih je Janševa vlada kot helikopterski denar razmetavala v času, ko nam je hkrati prepovedovala premikanje med občinami. Če Nežmah išče neracionalno trošenje, naj ga išče v tistih turističnih bonih, s katerimi so se najbolj okoristili privatni sobodajalci, medtem ko je država danes primorana sanirati opustošenje, ki ga je takšno ’darovanje’ zapustilo v javnih financah. Štiri leta po tem, ko so volivci takšno ’helikoptersko’ politiko zavrnili, nam Nežmah še vedno poskuša prodati isto pokvarjeno diagnozo.

Da bi opravičil kršenje tajnosti glasovanja v parlamentu, se Nežmah bizarno oprime citata Cirila Ribičiča o »starih navadah«. To, da se je nekaj nedopustnega počelo v preteklosti, še ne pomeni, da je to prav danes. Če se borimo za višje demokratične standarde, so krogci in znaki na tajnih glasovnicah le zavržen relikt preteklosti, ki ga je treba izkoreniniti, ne pa ga s pomočjo samo izjav ustavnih pravnikov celo opravičevati.

Še bolj nevarno pa je Nežmahovo koketiranje z idejo o ukinitvi RTV-prispevka. Navaja »več deset tisoč podpisov«, ne da bi omenil, da gre za mobilizacijo strankarskih vojakov, ki želijo uničiti nacionalno kulturno ustanovo le zato, ker je ne morejo podrediti. Na referendumu leta 2022 so volivci s prepričljivo večino 62,8 % glasov ZA podprli zakon o depolitizaciji RTV. To je bil neposreden odgovor na poskuse ugrabitve nacionalke pod prejšnjo Janševo vlado. Nežmah – Stevanovićevo „veselje“ nad tistimi podpisi je torej v popolnem nasprotju z jasno izraženo voljo ljudstva pred manj kot štirimi leti. Ukinitev prispevka ne bi pomenila le konca informativnega programa, ki jim (Janša, Stevanović, Nežmah) ni po godu, temveč kulturni uboj največje kulturne ustanove, simfoničnega orkestra, dokumentarne produkcije in izvirnega slovenskega programa itd. Toda za Nežmaha je uničenje kulture očitno sprejemljiva cena za zamenjavo Golobove vlade.

Za konec se dr. Nežmah, kot je že v navadi, sprehodi do ljubljanskega gradu in prešteva posekana drevesa. Njegova obsedenost z Zoranom Jankovićem je že skoraj patološka – ne glede na to, ali piše o fiskalni politiki ali tajnih krogcih, se bo vedno vrnil k ljubljanskemu županu. To ni novinarstvo, to je kronika osebne zamere.

Njegov namen ni informiranje, temveč vzdrževanje stanja nenehne namišljene ogroženosti. Pravzaprav so ti njegovi zapisi slogovno tako bizarni in v svojih povezavah tako absurdni, da bi se najbolje počutili na zadnji strani revije – v Mladinamitu.

Kot je antični rimski senator Mark Porcij Katon vedno zaključil s: »Sicer pa menim, da je treba Kartagino uničiti,« jaz zaključujem s: Pamflet je sramotilni ali napadalni spis, katerega glavni namen je kritika, zasmehovanje ali javno obtoževanje določene osebe, skupine, dogodka ali ideologije, ni objektivna informacija, temveč je izrazito subjektiven in polemičen

Dan, ko se ni zgodilo »prav nič«, je dne 27. aprila 2026 ob 07.25 uri napovedoval »Radio ognjišče«. Ob poslušanju in gledanju oddaj RTVS nisem zasledil nikakršne napovedi slovesnosti, ki se v počastitev 27. aprila, v sedanjem času kot Dan upora proti okupatorju, odvija vsako leto na ta dan ob deseti uri pred spomenikom in hišo nekdanje Večne poti 3 v Ljubljani. Kot bližnji sosed dogajanja, ki mu praviloma prisostvuje predsednica države z vso protokolarno resnostjo, se čudim, da tudi v mestu nisem opazil kakšnega vabila na to slovesnost.

To se ponavlja že leta. Z občutkom, da se motim, sem stopil do bližnjega študentskega naselja. Zaznal nisem niti sledu o omembi slovesnosti ob Dnevu upora proti okupatorju. Jasno, za mlade splet rešuje vsa vprašanja. Mar jih res? Nasproti gostinskega lokala, na steni telovadnice, med drugim oglašujejo prireditve ob letošnjem 1. maju. Lepo. Zakaj pa te prireditve niso omenjene le na spletu? Med prisotnimi na slovesnosti sem srečal predvsem starodobnike, tudi podobno razmišljajoče. Se Dan odpora proti okupatorju vrača v ilegalo? 

Predsedovanje v Sloveniji je bolj kot ne reprezentativno. Med redkimi pristojnostmi predsednice (ali predsednika) države je predlaganje kandidata za mandatarja, kar pa se po letošnjih volitvah zapleta.

Nataša Pirc Musar je najprej izrekla (v tem smislu), da ne bi rada predlagala za mandatarja nekoga (beri: Janše), nad katerim visi senca spornega sodelovanja (beri: tudi možne izdaje) z izraelsko organizacijo Black Cube. Ta je poskušala vplivati na naše volitve. Da si želi, da bi pristojni organi hitro opravili svoje delo.

A nekaj so želje, drugo je realnost.

Verjetno je zato potem odločila, da bo predlagala tistega, ki ji bo prvi prinesel 46 glasov. A po prvem posvetovanju s predstavniki strank je ugotovila, da jih še noben kandidat nima, in da bo pogovore nadaljevala. Čas ima do 10. maja.

Čez noč pa sprememba. Ne bo predlagala nikogar. Ne bo predlagala kandidata za manjšinsko vlado in ne bo sodelovala v neiskrenih igricah desnice. Ali je s tem umikom pokazala svojo moralno držo, svojo načelnost in integriteto ali se je samo izognila odgovornosti?

Veliko državljanov je od nje pričakovalo, da ne bo predlagala Janše. Nekateri pravniki nas prepričujejo, da bi imela za to utemeljene razloge. Zato se sprašujem: se je raje na tak način vsemu izognila in bo Janša izvoljen brez njenega blagoslova? Se morda (zaradi svoje naslednje kandidature?) ne želi preveč zameriti desnici, kot berem nekatere domneve?

Ali jo bo doletela še ustavna obtožba? Ustavni pravnik Rajko Pirnat namreč svari, da je s svojim »umikom« kršila ustavo. Sama verjamem, da se je dobro pozanimala, kakšne so lahko posledice takšne odločitve.

Ko je pred leti isto storil Borut Pahor, ni bilo nobenih. 

Spoštovane sodnice in sodniki Ustavnega sodišča RS, gotovo spremljate katastrofalne posledice politikantske izvolitve g. Zorana Stevanovića za predsednika Državnega zbora Republike Slovenije. Ker so izvolitev Stevanovića njegovi pristaši na Trgu republike pozdravili z ruskimi zastavami in ker je novoizvoljeni predsednik DZ RS takoj napovedal državniško potovanje v Moskvo, je očitno, da aktivno podpira grozljivo štiriletno krvoprelitje v Ukrajini, kar je znamenje etične neobčutljivosti ter brutalno kršenje demokratičnega ustroja naše države in principov mednarodnega prava.

Slovenija je polnopravna članica Evropske unije in je v skladu z odločitvami Evropskega parlamenta in Evropske komisije obsodila agresijo Rusije na Ukrajino. Nezaslišano je, da si predsednik Državnega zbora Republike Slovenije v slavnostnem trenutku izvolitve dovoli bahavo prorusko propagando. Na mestu predsednika slovenskega parlamenta ne potrebujemo fanatičnega ruskega hlapca. Le komu je prisegel – slovenski in evropski ali ruski zastavi?! Njegove javne izjave in dosedanji način vodenja Državnega zbora pa kažejo, da je aroganca v resnici le – ignoranca.

Izvolitev predsednika Državnega zbora je potekala s paglavskim označevanjem glasovnic in kršenjem tajnosti glasovanja. Gre za klavrn strankarski državni udar, ki ga je treba razveljaviti in zahtevati ponovno glasovanje v skladu z demokratično tradicijo slovenskega parlamenta.

Ustavno sodišče pa bi se moralo ukvarjati tudi z mučnim vprašanjem, ali je legitimno, da predsednik SDS Janez Janša, ki je na podlagi dokumentov osumljen, da mu je tuja tajna služba pomagala pri umazani predvolilni kampanji, postane mandatar za sestavo nove vlade.

Letošnje parlamentarne volitve so torej globoko kompromitirane s kršenjem ustavnega prava in elementarne spodobnosti. Predlagam Ustavnemu sodišču, da se v tej zvezi javno oglasi kot najvišja pravna in etična instanca v državi.

Spoštovane sodnice in sodniki Ustavnega sodišča RS, vnaprej hvala za odgovor in ukrepanje.

Spoštovani.

Zame je Robert Golob najboljši premier, kar smo jih do sedaj imeli. Kljub temu, da so mu takoj na začetku mandata že metali polena pod noge, mu je uspelo veliko. Na začetku svojega mandata je napovedal, da potrebuje dva mandata, da bi uresničil vse, kar si je zadal. Smo na to pozabili?

Gospod profesor dr. Bogomir Kovač mu očita, da je preveč zapravljal. Ima kakšen predlog, kaj bi bilo treba narediti? Dosedanja vlada je poskrbela za to, da bi izboljšala stanje najranljivejšim, poskušala izboljšati plače ali dohodke zaposlenim, zastavila izgradnjo stanovanj, ki jih zlasti mladi še kako potrebujejo, začela je urejati zadeve v zdravstvu. Za vse niti ne vem. Nič ne gre čez noč, vsak ukrep zahteva čas, da da vidne rezultate. Je to zapravljanje, je zaradi tega država zašla v stečaj? Ali res ne znamo Slovenci nič pohvaliti? Bomo nagradili tiste, ki rovarijo in razdvajajo narod? Ali se ne zavedamo, da smo štiri leta živeli v miru, brez vodnih topov in drugih represalij?

Predsednica države je napovedala, da bo dobil mandat za sestavo vlade tisti, ki bo zbral 46 glasov. Kaj to pomeni? To pomeni, da je vladi že vnaprej v parlamentu zagotovljeno soglasje za vse ukrepe, ki jih bo predlagala. To pomeni tudi, da bodo poslanci glasovali za ukrepe po nalogu svojega šefa, ne glede, če se s tem strinjajo ali ne. Je to demokracija? Za to rabimo 90 poslancev? V tem primeru bi jih bilo dovolj 9.

Volivci smo na volitvah dali največ glasov stranki Gibanje Svoboda. Če bi glasovali za osebo, bi zmagala tista, ki bi dobila največ glasov. Za stranke pa to ne velja? Te povolilne igrice ne upoštevajo volje volivcev. Kdo se boji še enega mandata te koalicije? Desne stranke nakazujejo, da bodo vse ukrepe dosedanje vlade ukinile. Ali se zavedamo, kaj to pomeni?

Morda bi poleg vseh strank, ki jih je vedno več, ustanovili še Stranko razočaranih Slovencev, verjetno bi imela največ pripadnikov. Še boljše bi bilo, če bi ukinili vse.

Lep pozdrav! 

V članku “Black Cube in Petrol/ Vohunstvo ali sabotaža?”, avtorja Draga Kosa, so predstavljene številne neresnice in zavajajoče trditve, ki ustvarjajo vtis, da naj bi družba Petrol zavestno omejevala dobavo goriva, celo z namenom vplivanja na volilno udeležbo ali ustavno ureditev države. Takšne navedbe so povsem neresnične, neutemeljene in brez kakršne koli dejanske ali strokovne podlage, škodujejo ugledu ene največjih gospodarskih družb v Republiki Sloveniji ter so nedopusten pritisk na poslovodstvo in vse zaposlene v družbi.

Uprava družbe je dogajanje v kriznih dneh jasno in podrobno pojasnila na novinarski konferenci, v sporočilih za medije, dnevnih odgovorih medijem, kot tudi v oddaji Tarča na Televiziji Slovenija. Zato zapis vidimo kot zlonamerni poskus škodovati ugledu in dobremu imenu družbe Petrol.

Posebej k temu navaja dejstvo, da se tema oskrbe z gorivi odpira v času, ko je oskrba na vseh prodajnih mestih že več kot 10 dni stabilizirana in poteka nemoteno, brez kakršnih koli motenj ali povečanega povpraševanja. To odpira legitimno vprašanje, ali je namen takšnih objav res informiranje javnosti ali pa ustvarjanje vtisa problema, ki v danem trenutku objektivno ne obstaja več.

Petrol je ves čas zaostrenih razmer na trgu razpolagal z zadostnimi količinami zalog nafte in naftnih derivatov v svojih skladiščih, kar smo ves čas tudi poudarjali. Ves čas smo s konstruktivnimi predlogi in rešitvami sodelovali tudi s pristojnimi ministrstvi, blagovnimi rezervami in ostalimi večjimi naftnimi trgovci na območju Republike Slovenije, predvsem zaradi nemotene oskrbe prebivalstva in institucij z gorivi. Sočasno delovanje izrednih tržnih razmer in neustreznih regulatornih omejitev, na katere smo opozarjali, pa je v zelo kratkem času pomembno vplivalo na stabilnost oskrbe prodajnih mest. Dejstvo je, da je v marcu 2026 zaradi razmer v Perzijskem zalivu in cenovnih nesorazmerij s sosednjimi državami prišlo do izrazito povečane prodaje in posledično bencinskega turizma, nato pa sta 18. marca 2026 dva ministra slovenske vlade kar šest dni vnaprej napovedala znatni dvig cen goriv ter s tem neposredno sprožila izrazit in sunkovit porast nakupov. To je bila napaka.

Zaradi nemotene oskrbe z gorivi smo posodili gorivo družbi MOL in povečali dobavo goriv družbi Shell, še preden je država ponudila možnost koriščenja blagovnih rezerv. Če družba Petrol tega ne bi storila, bi nekateri naftni trgovci ostali brez goriva na prodajnih mestih zaradi večkratno povečanega povpraševanja. Ministra vlade RS sta na novinarski konferenci 18. marca 2026 pohvalila Petrol za vsa prizadevanja družbe za nemoteno oskrbo z naftnimi derivati.

Napoved sproščanja blagovnih rezerv, angažiranje Slovenske vojske in podobni ukrepi vlade niso pomembno vplivali na izboljšanje celotne situacije, razmere so se umirile, ko je država spremenila model regulacije, pri čemer pa ta model še vedno ni ustrezen. 

Dejstvo pa je, da vlada RS že več let zavestno ignorira in ne spoštuje svojih zakonov niti predlogov svojih ministrov in svojih organov (denimo Svet za cene). Še več, z ohranjanjem neustreznih regulatornih omejitev že ves čas škoduje vsem naftnim trgovcem, pri čemer je tudi sama lastnica 32 % družbe Petrol d.d., zato je takšno početje nerazumljivo. Prav tako družbi Petrol d.d. ni povrnila škode zaradi zamrznitve cen v času epidemije Covida-19 in jo mora družba terjati po sodni poti, pri čemer je od vložitve tožbe minilo že tri leta, pa ni bil razpisan niti narok.

Z vso odgovornostjo v Petrolu še posebej zavračamo vsako povezovanje z očitki o kaznivih dejanjih, vključno z zlorabo položaja ali celo sabotažo, pri čemer nihče ne ponudi nikakršnega dokaza, nobene pravne niti dejanske podlage. Napade na družbo Petrol in njene zaposlene vidimo kot nedopusten politično motiviran pritisk.

Družba Petrol deluje kot odgovoren in zanesljiv upravljavec ključne energetske infrastrukture in je v obravnavanem obdobju ravnala strokovno, odgovorno in v interesu stabilne oskrbe trga. Temu dejstvu so soglasno, brez izjeme, pritrdili tudi vsi člani nadzornega sveta.

Ponovno pa poudarjamo, da se zaradi trajanja krize v Perzijskem zalivu razmere na mednarodnih trgih naftnih derivatov in zemeljskega plina še vedno niso umirile, zato bo v prihodnje zagotavljanje oskrbe z energenti strateškega pomena. Zaradi spremenjenih dobavnih pogojev bo za zanesljivo in nemoteno oskrbo z naftnimi derivati potreben konstruktiven dialog z vsemi deležniki ter prilagojen model določanja maloprodajnih cen, ki bo upošteval tržne razmere in bo primerljiv s sosednjimi državami.

Medij Mladino in avtorja članka Draga Kosa pozivamo, da se družbi Petrol in njenim zaposlenim javno opraviči in prekliče neresnične navedbe v omenjenem članku. 

Prva seja kolegija državnega zbora pod vodstvom Zorana Stevanovića bi morala biti priložnost za umirjen začetek novega parlamentarnega sklica. Namesto tega je postala simbol slabe presoje, ignoriranja političnega bontona in signal, kako se razume razmerje do institucij.

Že sam termin pove veliko. Sklic kolegija v času, ko so vodje poslanskih skupin hkrati vabljeni na posvete k Nataši Pirc Musar, ni zgolj organizacijska nerodnost. Je politično sporočilo, da koordinacija ni pomembna, da simbolni trenutki niso vredni spoštovanja in da lahko ena institucija mirno povozi drugo. V državi, kjer bi morale institucije delovati usklajeno, je to slab začetek.

Drugi zdrs je vsebinski. Razdelitev vodilnih mest v začasnih delovnih telesih mimo ustaljene prakse – torej brez jasnega upoštevanja volilnega rezultata – ni tehnična podrobnost, ampak poseg v temeljno logiko parlamentarne demokracije. Odbori niso zgolj formalnost; so prostor, kjer se dejansko oblikuje zakonodaja. Kdor jih obvladuje, obvladuje tok političnega odločanja.

Zato ni presenetljivo, da so Robert Golob in stranke leve sredine reagirale z obstrukcijo. To ni bila zgolj taktična poteza, temveč signal, da se postavljajo meje. Če se pravila začnejo ignorirati že na prvi seji, kaj sledi šele kasneje?

A odgovoren je tisti, ki vodi. Predsednik državnega zbora naj bi bil varuh ravnotežja, moderator političnega prostora. Njegova naloga ni, da poglablja razpoke, temveč da jih blaži. To je tudi napovedal. V tem primeru pa je ravno nasprotno. Kot da je bila hitrost pomembnejša od legitimnosti, razdelitev moči pa pomembnejša od občutka pravičnosti.

Zagovorniki bodo rekli, da gre za začasne odbore in da se bo vse še “uravnotežilo”. Morda. A prvi vtis v politiki šteje. In ta prvi vtis je, da se pravila postavljajo sproti – glede na trenutno razmerje moči, ne pa glede na ustaljene standarde.

Če se parlament začne s takšnim pristopom, potem problem ni le v posamezni seji, ampak v smeri. Demokracija namreč ne razpade naenkrat. Načenja se postopoma – z majhnimi odkloni, z relativizacijo pravil, z ignoriranjem bontona.

In prav zato ta seja ni bila zgolj proceduralni uvod. Bila je opozorilo. 

Stvar je taka, da so vse politične stranke v svojih programih predvidele znižanje davkov, ne da bi širše predstavile svojo zamisel. Takšno enotnost glede določenega vprašanja ameriški ekonomist J.K. Galbraith imenuje konvencionalna modrost, katere poglavitna značilnost je prilagojenost pogledom in sprejemljivosti zainteresirane večine. Vendar je avtor tega poimenovanja tudi opozoril, da ideje konvencionalne modrosti pri realizaciji naletijo pogosto tudi na takšne ovire, da jih je nemogoče realizirati.

Najbolj zagreti za znižanje davkov, to je NSi, Demokrati in Resnica so takoj po potrditvi poslanskih mandatov v vložišče oddali svoj interventni zakon za Razvoj Slovenije, ki predvideva celo vrsto znižanj davkov. Po oceni sedanjega ministra za finance naj bi to zniževanje davkov zmanjšalo prilive v državni proračun v višini 1 milijarde €. Predlagatelji pa niso predstavili, kaj bodo napravili s tem primanjkljajem. Možnosti so tri: povečati davke na drugih področjih, toda kje, da ne bi razočarali svojih volivcev? Druga možnost je dodatno zadolževanje države, kar ni dobro za razvoj Slovenije, če gre zadolževanje za financiranje porabe, ne pa za nove naložbe. Omejitve za zadolževanje pa postavljajo naša Ustava in pravila EEU. Tretja možnost je zmanjševanje izdatkov proračuna. Ker bi v primeru zmanjševanja izdatkov za zdravstvo, šolstvo itd. naletelo na buren odziv javnosti, to verjetno ne pride v poštev. Tako pride v poštev zmanjšanje sredstev za naložbe v ceste, železnice, proti poplavno varnost, za stanovanjsko izgradnjo in podobno. Vprašanje je tudi, kje bo država vzela denar za razne subvencije v gospodarstvo, za raziskovanje in razvoj itd. Ali je to tista razvojna politika, o kateri stalno govori Vrtovec, predsednik NSi, saj, denimo, znižanje državnih investicij pomeni znižanje gospodarske rasti, kar pomeni slabšo zaposlenost gospodarstva. Ali je to tisto, kar gospodarstvo pričakuje od desnih političnih strank? Vrtovec se je kot opozicijski poslanec zadnja štiri leta ukvarjal z javnimi financami in je zopet enkrat dokazal, da se ob tem ni prav ničesar naučil glede uravnoteženega gospodarjenja z javnimi financami. Vrtovec je tudi spregledal, da bodo v primeru znižanja državnih naložb manjše možnosti za zlorabo javnih financ v korist obvodnega financiranja njegove stranke.

Ena od obljub predlagateljev tega zakona je povečanje neto plač zaradi znižanja davkov na plače. Od znižanja davkov na plače in dohodnino bodo imeli občutno korist le tisti z nadpovprečnimi plačami. To je podobno kot pri vsakokratni valorizaciji pokojnin. Denimo, pri 5% valorizaciji dobi tisti s 400€ pokojnine povečanje za 20€, tisti z 2000€ pa dobi povečanje za 100€. Torej občutno povečanje plač je le in samo v rokah podjetnikov. To je pa odvisno od politike, ki jo vodi podjetje. Če podjetje gradi svojo konkurenčnost na nizkih plačah, jih je groza vsakega povečanja plač. Tisti, ki gradijo svojo konkurenčnost na boljši organizaciji poslovanja, na inovacijah, na naložbah v nove tehnologije in digitalizaciji nimajo problemov s povečevanjem plač niti z bežanjem strokovnjakov v druga podjetja ali v tujino.

Ob razpravah o plačah in odhajanju strokovnjakov v tujino se vedno znova spomnim intervjuja v češkem časopisu z Angležem, ki se je zaposlil v Pragi. Vprašali so ga, zakaj se je zaposlil na Češkem, ko pa so v Angliji vendar občutno večje plače. Odgovoril je: s češko plačo in v tukajšnjem delovnem in naravnem okolju imam večjo kakovost življenja kot sem ga imel v Angliji.

Projekt »nov obraz« v Sloveniji vedno najprej služi kot nosilec upanja. Nato kot nosilec razočaranja. In na koncu kot priročen krivec. Zato ni presenetljivo, da že nekaj časa poslušamo mantro, da bo Robert Golob »vrnil« Janeza Janšo na oblast. To je politična verzija vraževerja — elegantna razlaga za kompleksno realnost. A zakaj sploh potrebujemo krivca? Iščemo tolažbo zaradi neizpolnjenih, tudi iluzornih pričakovanj?

Vmes se je zgodilo še nekaj zelo slovenskega: postali smo strokovnjaki za vodenje države brez izkušenj vodenja česarkoli primerljivega. Ko je Robert Golob prišel na oblast, ni šlo zgolj za politično zmago. Po letih covida in posledicah uničujoče Janševe vlade je predstavljal normalnost, umiritev, racionalnost.

Vseeno so ga nekateri kmalu nehali podpirati, pa ne zato, ker bi bil izjemno slab. Slovenski volivec ne mara politike, kakršna je. Rad ima politiko, kakršna bi morala biti. In vsakič, ko se realnost ne ujema s pričakovanjem, sledi kazen. Najprej politična. Nato retorična: »Vsi so isti.« Radi postanemo moralno superiorni. Pogosto se pojavlja zahteva po načelnosti. Po politiki brez kompromisov, brez madežev, brez dvoumnosti. A obstaja pomembna razlika: biti načelen brez odgovornosti je enostavno. Tisti, ki ne nosimo posledic odločitev, si lahko privoščimo absolutno načelnost. Politika pa je prostor, kjer moraš izbirati med slabimi možnostmi in živeti z njihovimi posledicami.

Zato pogosto prihaja do paradoksa: bolj kot je nekdo oddaljen od odločanja, bolj kategorične so njegove zahteve.

Če ponovim znani vzorec: idealizacija, razočaranje, poosebljanje krivde. V tem ciklu nobena vlada ne more dolgoročno obstati brez izgube podpore. Ne zato, ker bi bile vse enako slabe, ampak ker so pričakovanja sistematično previsoka.

Golobova vlada je dosegla kar nekaj pozitivnih premikov, zlasti na področju energetike in socialnih vprašanj. Po drugi strani smo bili priča komunikacijski nedoslednosti in imeli občutek, da strategija pogosto sledi dogodkom, ne obratno. Ampak to še ne razloži političnega preobrata.

Razlaga, da je razočaranje samo po sebi dovolj, da se vrne Janez Janša, je naivna.

Janša se ne bo (če se sploh bo) vrnil zgolj zaradi napak zadnje vlade. Vrnil se bo tudi zaradi zveste, podložne, stabilne in disciplinirane volilne baze; ker zna mobilizirati njeno nezadovoljstvo, medtem ko se na drugi strani podpora hitro topi ob prvih znakih nepopolnosti. Ker igra »umazano igro«, kjer je cilj zmaga za vsako ceno. Stalna polarizacija, ustvarjanje konflikta, diskreditiranje nasprotnikov in agresivna komunikacija so samo osnovna strategija, pomešana z manipuliranjem in očitnimi lažmi. Potem pridejo na vrsto različne afere, kot je zdaj največja, Black Cube, ki očitno ne moti njegovih potencialnih sodelavcev. In v medijih je nenadoma kar čudežno potihnila, izdajstvo se raje zakrije s predstavo boja proti korupciji.

Tudi novinarji pogosto ne odigrajo dobro svoje vloge, tako se zavržne metode postopoma normalizirajo. Naša največja iluzija pa je, da smo volilci samo opazovalci. Nismo. Mi smo tisti, ki ustvarimo val pričakovanj. In mi smo tisti, ki nato razglasimo razočaranje kot dokaz nesposobnosti naših izbrancev.

Če že iščemo krivca, bi bilo pošteno pogledati širše. Ne le v vlado in Roberta Goloba.

Ne le v opozicijo. Ampak tudi v način, kako sami razumemo politiko. 

Spoštovani kolumnist dr. Bernard Nežmah, znova me niste presenetili s svojim pamfletom. Odhajajoč predsednik vlade Republike Slovenije dr. Robert Golob je ponudil vlado narodne enotnosti, ki pa so jo kot prvi zavrnili v strankah NSi/Fokus/ SLS, za njimi pa še Resni.ca in Demokrati. O SDS, ki ni dobil ponudbe, je res škoda besed. Ko smo ravno pri SDS: ta se je pritožil glede predčasnih volitev in ker po njegovem mnenju nekateri niso dobili (dovolj hitro) glasovnic v Argentino. Morda je to celo res. Vendar pa je Janez Janša tisti politik, ki je imel kot vodja vladajoče koalicije že vsaj trikrat priložnost, da bi morebitne napake zakonodaje uredil. Pa je to storil, ko bi lahko? Bo izkoristil priložnost vsaj zdaj, ko bo vlado vodil četrtič? Hudomušno bom sicer k vsemu skupaj dodal, da bi Janez Janša – če pogledamo njegove reakcije na rezultate v preteklosti – volitve rad razveljavil le takrat, kadar SDS ni zmagala. Ta njegova reakcija na poraz je postala slovenska stalnica. 

Zapis Počitniški lov na ljudi, objavljen v Mladini 3. aprila, je spomnil na različne oblike eksekucijskega turizma med drugo svetovno vojno. O tem je pisal tudi avstrijski profesor psihologije in pedagogike prof. dr. Peter Gstettner. Pod njegovim vodstvom je leta 1995 začel delovati odbor Mauthausen/Koroška.

Leta 1995 je izšla monografija gestapovskega zapora v Begunjah Staneta Šinkovca z naslovom Begunje 1941 – 1945. Staneta Šinkovca (1923 -2009 ) iz Kranja so februarja 1942 zaprli v Begunjah, junija 1942 pa odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je preživel tudi medicinske poskuse. Mohorjeva družba Celovec je leta 2015 njegovo delo izdala v nemškem prevodu.

Ob predstavitvi prevedene knjige, ki je bila v Begunjah, je Peter Gstettner v spremni besedi predstavil tudi zgodbo, ki so mu jo povedale študentke, te pa so jo slišale od svojih tet ali mater. Tudi na Koroškem je bilo znano, da v Begunjah streljajo talce. Znano je postalo ne samo z zloglasnimi lepaki, ki so žrtve dvojezično najavljali, temveč tudi z očividci, ki so lahko prisostvovali eksekucijam. Organizirani so bili tudi izleti v Begunje za ogled streljanja talcev. Avtobusi so večinoma peljali iz Beljaka. Na poti domov so prepevali koroške narodne pesmi. Med gledalci usmrtitev v Sloveniji so bili tudi otroci in mladina.