ALTERNATIVE EVROPE
  • Pisma bralcev  |  MLADINA 17  |  26. 4. 2012

  • Mladina, št. 13

    Bodo kar vsi izjeme?

    Denis Miklavčič, Grahovo  |  Mladina 17  |  26. 4. 2012

    Samozaposleni na področju kulture že vrsto let opozarjajo na svoj neustrezen položaj, skromne prihodke, slab socialni položaj, prikrajšanje pri pravicah iz dela, bolniških, kreditih in podobno. Predlagali so tudi kolektivno pogodbo in celo zakon o samozaposlenih na področju kulture.

    No, vlada je z enim samim ukrepom razrešila problematiko svobodnjakov. Ukinila jih je! Pravzaprav jih ni kar ukinila, pač pa je prepovedala sklepanje pogodb javnemu sektorju. Ker pa je delo svobodnjakov v veliki meri vezano ravno na javni sektor, jim je s tem onemogočila opravljanje dejavnosti v tolikšni meri, da si, spričo velikosti in strukture slovenskega trga, ne bodo mogli več zagotavljati eksistence s svojim delom.

    Kljub vsemu pa je vlada vendarle pustila nekoliko odškrnjena vrata, saj je mogoče, izjemoma, sklepati pogodbe z njenim blagoslovom. Seveda selektivno, samo »pravi« avtorji bodo deležni tega blagoslova.

    V vojni z grozečo krizo je 2.800 registriranih samozaposlenih umetnikov, ustvarjalcev, intelektualcev, inženirjev in tehnikov ter kakšnih 500 novinarjev, pač sprejemljiva žrtev. V primerjavi s 120.000 brezposelnih brezdelnežev, je to kaplja v morje.

    Če je gospodarstvo lahko racionaliziralo svoje poslovanje z 80.000 odpuščenimi, je (o groza) javni sektor zaposlil kar 9.000 ljudi. Kam pa je šlo tistih 71.000? OK, na zavod za zaposlovanje. Ampak, brezdelneže je treba, z znižanjem višine in časa podpore, pripraviti do tega, da bodo delali. Kaj? Karkoli, pod kakršnimi koli pogoji, za kakršno koli plačilo (če). Samo ne v gospodarstvu, ker je že tako preveč zajedavskih delavcev in, bog ne daj, ne v javnem sektorju! Kaj pa še ostane? Samozaposlitev, kriminal, kanclager? No, samozaposlitev itak spada v gospodarstvo, samo da delavec ni več delavec, ampak delodajalec sam sebi. In kot tak brez delavskih in človekovih pravic. Kje ste že videli, da bi fabrika imela človekove in delavske pravice? Če fabrika ne zmore več konkurirati na trgu, gre pač v stečaj, crkne.

    Da ne govorimo o tem, da fabrike pač ne morejo biti člani sindikata. Če se borijo za svoje pravice, jih ne ščiti sindikalna zakonodaja. Ali preživi na trgu ali pa crkne. Če pa vlada še trg ukine, pa itak crkne. In samozaposleni je ena taka, majčkena fabrika. In sindikati ne vedo, kaj početi z njim.

    Ustava sicer pri nas zagotavlja svobodo gospodarske pobude (74. člen), pa kdo se bo na to skliceval? Svobodnjaki so itak neki umetniki, ki se ne spoznajo preveč na pravo, so preveč prestrašeni, da bi se oglasili in itak nimajo denarja, da bi najeli pravnike. Tisti, ki so na trgu uspešni, bodo rekli, da ni tako hudo, da če si dober (se znajdeš), lahko uspeš, seveda pa ni prostora za vse. Torej ni prostora ravno za vsakega diplomanta neke akademije, da bi se prerival na tem majhnem trgu. In ponujal svoje (z davkoplačevalskim denarjem pridobljeno) znanje, sposobnosti, ustvarjalnost, ki jih itak nihče ne potrebuje. Torej je treba zapreti, porušiti tudi te javne akademije, univerze in fakultete, ki samo požirajo davkoplačevalski denar in producirajo kadre, ki jih nihče ne potrebuje. Študirali bodo samo tisti iz »pravih« družin, takih, ki si to lahko privoščijo, ker so bogaboječe in polne denarja. Zato je treba narediti to deželo (Slovenijo), deželo za bogate.

    To, da so v zahodni Evropi svobodnjaki obravnavani kot delavci, da prinaša kultura kot kreativna industrija znaten del BDP in delovna mesta, je le privid. Evropejci nam že ne bodo solili pameti!

    Problema se torej rešimo tako, da ukinemo sam izvor problema. Kulturniki so bili vedno nezadovoljni s svojim ministrstvom. Pa ga ni več! Torej, nimajo več s čim biti nezadovoljni. Problem rešen! Referendum? Sama zgaga – ukiniti! Socialna država? Potrata! Ukiniti! Pravna država? Neučinkovita! Ukiniti! Državni svet? Predsednik države? Potratno! Ukiniti! Ustava? Saj je nihče ne upošteva! Ukiniti! Slovenijo je treba očistiti vse te demokratične navlake. Najceneje je en vodja, ki misli za vse in odloča o vsem. Če pa bodo državljani še s tem nezadovoljni, bomo pa še njih ukinili. Saj so itak zgolj strošek!

    Problem rešen!

  • Mladina, št. 16

    Obtožujem!

    Janez Černač, Kočevje  |  Mladina 17  |  26. 4. 2012

    Oblast obtožujemo, ker večina volivcev ni zadovoljna s politiko, saj lahko damo glas tistim, ki nam jih nastavijo vodstva strank po svoji podobi in po njihovi izbiri. Vendar stranke preslišijo vsak ugovor, ker bi se jim ob spremembah sesul piramidni sistem za vse svoje naklepe, izgubile pa bi tudi nadzor nad svojimi omrežji, ki jih držijo na oblasti. V nasprotju s tem ponujamo novo in povsem izvirno zamisel na podlagi ustavne pravice, da ima ljudstvo oblast. Zato izžrebajmo parlament! Pač podobno, kot je to pri znanih igrah na srečo.

    Pri žrebanju bi imeli vsi enake možnosti za izbor, kar so že zdavnaj dokazali učenjaki za matematiko z verjetnostnim računom, kjer je delež izžrebanih odvisen samo od množice enot, v tem primeru od števila volivcev. Tako bi imeli enake možnosti za vpliv na usodne odločitve v državi kralji ulice kot gospodarske elite, ker je obojih približno enako število. Brezposelnih je veliko več, zato bi imeli tudi več besede v parlamentu, kar je tudi prav. Iz množice modrih upokojencev bi po verjetnostnem računu izžrebali več poslancev, kot jih ima sedaj stranka.

    Nov parlament in država bi gotovo na hitro pridobila velik ugled doma in pri tujih bonitetnih hišah, ker je večina ljudi še vedno poštenih in delavnih ter kulturnih, zato bi bile prave odločitve hitro sprejete. Verjetnostni račun pokaže, da ne bi bil izžreban noben izjemno visoko zadolžen nastopač, tudi ne kakšen velik kriminalec, niti goljuf s ponarejenim spričevalom ali s kupljenim doktoratom, ker je teh še vedno dokaj majhna množica. Vsem lobistom s korupcijo vred bi se zaradi zamenjanih poslancev pogreznila umazana tla pod nogami. Obsežna in vplivna omrežja, ki so si razdelila državo, bi se v trenutku razsula v posamezne osebke, ki ne bi imeli več nobenih možnosti pri ropanju javnega denarja. Vse stkane mreže bi bile raztrgane, zato bi vse stranke takoj razpadle, njihovi pajki bi pa hirali po zaprašenih kotih.

    Z žrebanjem oblasti bi imela država ogromne prihranke. Samo pomislimo, koliko bi prihranili pri javnih naročilih in korupciji, pri stroških za stranke ter pri volitvah, čeprav bi bile tedenske, pač ob žrebanjih iger na srečo, saj bi samo dodatno označili listke. Žrebanje poslancev bi bilo javno in sočasno z žrebanjem denarnih dobitkov. Tako bi se tudi tedensko zamenjalo nekaj poslancev, da o drugih podrobnostih niti ne pleteničimo, saj gre za povsem novo, pravično in uspešno oblast v naši državi. Povečane dohodke od vplačil za srečke, ker bi bila to še edina možnost za bogatenje brez dela, kakor tudi iz vseh drugih prihrankov, bi lahko država namenila za dokapitalizacijo bank in državnih podjetij, za znanost, šolstvo in šport, za zdravstvo in kulturo ter še za vse drugo, za kar nam sedaj manjka denarja. Viške bi lahko posojali pa obubožanim državam v evropski skupnosti in drugod.

    Kaj še čakamo? Sedaj je velika priložnost, ko spreminjamo ustavo!

  • Mladina, št. 12

    Naftna nevarnost

    Janez Suhadolc, Ljubljana  |  Mladina 17  |  26. 4. 2012

    Dr. Bogomir Kovač v tekstu s tem naslovom opozarja na različne posledice v žitju in bitju svetovnega občestva in posebej Slovencev glede na zmeraj višjo ceno nafte. Omenja zasebno naftno družbo »Schell«. Napiše se Shell, to, kar tako, mimogrede. Svoja razmišljanja dr. Kovač razpreda s predpostavko, da je zmeraj večja poraba te surovine splošna aksionomatična nujnost, ki se ji ni mogoče izogniti.

    Široke ljudske množice občutijo naftne podražitve predvsem v zvezi z svojimi osebnimi prevoznimi sredstvi, ki jih poganjajo naftni derivati. Ti so zmeraj dražji in bodo v bodoče še bolj. Zanesenjaki svetujejo vrnitev na vlake, avtobuse, prevoze s kolesom in peš hojo. Nasvet je v načelu dober, vendar pri širokih ljudskih množicah nima skoraj nobenega odziva. Individualnim sladkostim avtomobilizma se noče skoraj nihče odreči. Življenja brez avtomobilov in avtomobilizma si ne znajo predstavljati. Mojim rojakom bi se zdelo življenje brez avtomobilov in avtomobilizma pusto in prazno. Zato so omenjeni pozivi brez haska.

    Kot tehnični izdelek so avtomobili spoštovanja vredni stroji posebno še, če se pomisli, kako poceni jih je mogoče nabavljati. Kot družbeni pojav so avtomobili smešne, celo bedaste naprave.

    Velikanska večina avtomobilov ima po štiri sedeže ali celo pet sedežev, čeprav se v njih skoraj zmeraj vozi samo ena oseba. Nikomur ne pride na misel, da bi v gostilni naročil štiri kosila in pojedel samo enega, ne kupujemo štirih kart zato, da bi šli na predstavo, ne nosimo hlač s štirimi hlačnicami, izvijač s štirimi ročaji bi se nam zdel nenavaden in neuporaben, ne živimo legalno s po štirimi partnerji, saj so še z enim pogosto težave … Vse našteto se nam zdi razumljivo in samoumevno. Pri avtomobilih ta logika presahne, vozimo se sami samcati v napravi, ki je narejena za štiri osebe. To je neumno, bedasto, je skregano s pametjo.

    Skoraj vsi avtomobili lahko brzijo več kot 130 kilometrov na uro. Tudi to je bedasto in neumno, saj je največja dovoljena hitrost v naši domovini 130 kilometrov na uro, pa še to le na avtocestah, na ostalih cestah je še manj. Zaradi prevelikih hitrosti se zgodi veliko nesreč z vsemi posledicami teh dogodkov. Če bi avtomobili ne bili tako zmogljivi in hitri, se ne bi mogle zgoditi. Ni mi jasno, kako pri nas homologiziramo in pustimo na cesto vozila, ki zmorejo več kot 130 kilometrov na uro. Mislim, da je to problem, s katerim bi se morali ukvarjati državni pravniki. Hecno je, da moramo imeti zaradi varnosti tretjo zavorno luč, v prtljažniku prvo pomoč in trikotnik, predpisana je barva žmigavcev … zato, da bi bila vožnja bolj varna, lahko pa vozilo mimogrede presega najvišje zakonsko predpisane hitrosti!

    Resna država bi se morala z davčno politiko zavzemati za majhne in počasne naprave za individualni transport. Državno podporo in stimulans naj bi imela lahka eno ali dvosedežna vozila, ki bi zmogla največ 130 kilometrov na uro, smiselno majhnih dimenzij in temu primerno majhno porabo goriva. Znani Mercedesov Smart je približno tako vozilo. S takimi vozili bi se lahko brez težav spopadali z zmeraj dražjo nafto vsaj v segmentu vsakdanjega osebnega prevažanja. Za taka vozila bi bilo najbrž dovolj okrog 3 do 4 litre goriva na sto kilometrov, mogoče še manj. Prometnih nesreč, posebno tistih najhujših, bi bilo manj, parkirni problemi bi se skrčili za 30 do 40 procentov, tudi to ni zanemarljivo. Bilo bi manj izpušnih plinov, ekologi bi bili zadovoljni. Za tiste, ki jim je velikost avtomobilov merilo za življenjsko uspešnost in bi vse našteto razumevali kot poseg v osebno svobodo in integriteto, bi bila na voljo še zmeraj nabava večjih in požrešnejših naprav, vendar bi morale biti grozovito obdavčene. Dirkati bi smeli samo na avtomobilskih poligonih. Kakšne davčne olajšave za večja vozila bi bile lahko deležne družine z majhnimi otroki .

    Mnogi morebitni bralci bodo pripomnili, češ, da je vožnja s počasnimi in majhnimi vozili dolgočasna in neudobna. Deloma imajo mogoče prav, vendar naj še enkrat poudarim: osnovni vidik individualne mobilnosti ne bi bil prizadet. To je vidik stvari, ki je pri avtomobilizmu najbolj dragocen. Mislim, da ne bi bilo nič narobe, če bi postal svet avtomobilizma nekoliko manj postavljaški in hohštaplerski. Sicer pa, vedeti je treba: vsega na svetu ni mogoče imeti.