MLADINA Trgovina
  • Vlada ruši lastno državo«

    V delu pamfleta Bernard Nežmah obsoja zoperstavljanje pritlehnim očitkom na podeljeni Prešernovi nagradi dvema umetnicama. Retorično vpraša »ali imajo državljani pravico do kritike umetnosti, četudi bi bili polpismeni?« S tem skrene pozornost od jedra problema, skrije ga za paravan pravice do izražanja mnenj. Kajti najbolj izpostavljeni »kritik umetnosti«, načelnik SDS, ne argumentira zaničevalnega odnosa do nagrajenih umetnin (recimo umetniški izraz), ampak »pravico do kritike« izrabi za strupen politični apel! Osredotoča se na »izrojeno levico« na počez, udari po SDS konkurenčni politiki tako rekoč »ad personam«. V prostaškem slogu ščuva pristaše, manipulira s čustvi volilcev, patetično dramatizira. Več

  • Mariborska bolnišnica na intenzivni negi

    Spoštovani gospod Jager, če ne bi že od leta 1986 redno prebiral tednika Mladina, me morda ne bi tako prizadele nekatere neresnice in insinuacije, ki jih navajate v članku »Mariborska bolnišnica na intenzivni negi«. Prizadete se počutijo tudi moji sodelavci, ki se že leta iz dneva v dan trudijo, da bi Medis deloval čim boljše, kljub kroničnemu pomanjkanju sredstev. Več

  • Intervju: Robert Pfaller

    V intervjuju z gospodom Pfallerjem sem zasledila misel, da je kajenje kulturna dediščina politične levice. V nadaljevanju je možno brati še o prepovedi oziroma omejevanju kajenja kot dokazu birokratizacije družbe in sovražnosti sistema do zagotavljana užitka, možnemu premiku perspektive v našem razumevanju sočloveka in možnosti deliti užitek s sočlovekom. Po mojem skromnem mnenju je vmešavanje države v primeru omejevanja kajenja v javnih prostorih smiselno in dobrodošlo, povezovanje kajenja s kulturno dediščino levice pa absurdno. Več

  • (Združena) Levica

    G. Pavel Remec pravilno ugotavlja, da me nikoli ni videl na sestankih Demokratične stranke dela (DSD), saj nisem članica ne te ne katere druge stranke. So mi pa nekatere bližje, najbližja mi je DSD, ker poznam mag. Franca Žnidaršiča že dvajset let in vem, da se je umaknil iz DeSUS-a zaradi predsednikovih manipulacij in demagogije, ki je prav malo resnično pozitivnega naredila za upokojence. Vem, koliko časa, truda in svojih finančnih sredstev je Žnidaršič vložil v stranko DSD, vem, da se zavzema za delavske in upokojenske pravice, kakor tudi za medgeneracijsko sodelovanje, torej za pravice mladih. Za čim večjo blaginjo vseh! In to brez manipulacij za osebno korist! Program DSD je stvaren, brez puhlih fraz in obetov. In vem tudi, da je s sektaštvom prva začela poslanska skupina nekdanje Koalicije združene levice takoj po volitvah z izjavo, da združene levice zunaj parlamenta ni več. (To so objavili mediji) Odtlej so spori med skupinami, ki škodujejo levici sploh! Več

  • Intervju: Metod Pevec

    Metod Pevec in še mnogi se motijo ter s tem povzročajo škodo. Leta 2017 je RTV Slovenija za plače in stroške stalnih sodelavcev porabila 60,9 % prihodkov in ne 80%, kot navaja bivši predsednik Nacionalnega sveta za kulturo! Če bi, hipotetično, RTV Slovenija leta 2017 ustvarila toliko prihodkov, kot jih je leta 2010, bi bil ta delež še nižji: stroški za delo bi obsegali vsega 56% vseh prihodkov. Torej, dejanski problem ni toliko v stroških dela, temveč v padcu prihodkov RTV Slovenija: leta 2010 je bilo 133,5 mio € prihodkov, lani le še 121,3 mio €. RTV prispevek se je zadnjič spremenil (znižal!) januarja leta 2012. Prihodki od komercialnih dejavnosti so se, zaradi krize in preusmeritve na druge medije, zmanjšali s 14,5 mio€ na 9,6 mio €. Kljub temu lani, po dolgih letih, nismo prodajali premoženja. Ali je narobe, da smo v letu 2017 nekaj več kot 1.000 zaposlenim, ki so jim bila zaradi dogovora med vlado in sindikati leta zamrznjena napredovanja uskladili plače? Strošek dela se je posledično povišal za 2,1% točke. Torej je dejansko treba upoštevati, da bi bil delež stroškov dela v prihodkih brez povišanja plač zgolj 58,8% in ne 60,9 %. Več

  • Financiranje kot loterija

    Spletni portal Fran, ki združuje različne jezikovne priročnike, med katerimi morda izstopajo Slovar slovenskega knjižnega jezika, Slovenski pravopis in Slovenski etimološki slovar, je zelo uporabna spletna stran. Ni pa prav jasno, zakaj se, če v medijih pride do jezikoslovja, govori in piše skoraj vedno in povsod vsaj spotoma še o tem. Čudi tudi Mladinino predstavljanje zadnjega neizbora tega portala za sofinanciranje v vrednosti 36.177,20 kot potencialno usodnega za ustanovo, katere letni proračun je verjetno sicer okrog milijon evrov (točnega podatka nimamo, a seštevek stvari, ki se tam izvajajo, privede do takega zneska). Pokazatelj resnega narobe sveta pa je poskus argumentacije neprimernosti neizbora konkretnega projekta z nagrado, ki jo je nedavno prejel vodja tega portala – namreč Delova osebnost leta (št.3, št.4). Več

  • Kazni za romske starše

    Prispevek govori o sankcioniranju romskih staršev, ki ne pošiljajo otrok v osnovno šolo. Več

  • (Združena) Levica

    Spoštovana ga. Spomenka Hribar, glede na to, da ste se lotili novinarja Petra Petrovčiča v zvezi s stranko Levica, se na vaše nedobronamerno pisanje, polno spreobrnjenih resnic, moram odzvati. Pravite, da ste poznavalka dogajanja v (ZL)DSD. Čudi me, da se na novinarjeve morebitne napačne navedbe ni odzval mag. Franc Žnidaršič, predsednik (ZL)DSD, saj bolje kot on te stranke najbrž ne pozna nihče. Vendar pa volilci poznajo taktično pisanje, ko mora Franc za lep izgled sebe in svoje stranke prositi pisateljico Spomenko Hribar. Ga. Hribar, naj najprej ugotovim, da vas kljub moji dolgoletni funkciji predsednika Sveta stranke (ZL)DSD, v stranki nisem nikoli uspel srečati. Od kod torej to vaše poznavanje, naj presodijo volilci sami. O frakciji DSD (takrat okrog 25 članov), ki sem jo vodil po tistem, ko je Franc Žnidaršič v tajnosti preimenoval stranko DSD v ZL-DSD in nas na seji sveta stranke v Trbovljah 9. aprila 2016 postavil pred izvršeno dejstvo, sem podrobno pisal takoj po združitvi v Levico v prispevku »Nismo se strinjali z razdiralno politiko« (Dnevnik, 8. julij 2017). Frančevega odgovora nisem dobil. Kot tokrat, se je tudi takrat odzval nekdo drug. Več

  • Javno pismo

    Najprej je prav, da se poklonimo milijonom žrtev fašističnega antisemitizma, med njimi tudi pomorjenim našim državljanom judovskih korenin. A spomin na to neizmerljivo hudodelstvo, katerega največji del se je dogajal v koncentracijskih taboriščih, nam obenem prikliče pred oči tudi preko 13 tisoč slovenskih jetnikov nemških taborišč, ki so trpeli in bili ubiti marsikje skupaj z judovskimi žrtvami (spomnimo se le tržaške Rižarne); ne gre pozabiti tudi ustaškega Jasenovca. Spomini pa so lahko različni. Ljubljanski nadškof se je npr. letos spomnil predvsem na žrtve povojnih pobojev. Odkar pomnim, pa se RKC še nikoli ni javno spomnila svojih duhovnikov, ki so bili žrtve nacističnih in ustaških taborišč ali pa programa nacistične „evtanazije“. Naj jih nekaj naštejem kar po letih in KZ:
    1940 Oranienburg
    25. julija Jožef Pollak (LJ) *1874 posvečen 1896
    1942 Dachau
    6. avgusta Janez Hornböck (MB, dekan in župnik v Mežici) *1874 p. 1901
    1942 Jasenovac
    pred 20. sept. Franc Rihar (LJ) *1909 p. 1934
    30. sept. Jakob Sem (MB, kaplan v Halozah)
    *1908 p. 1931
    17. okt. Janez Kodrič (MB, ž.upr. Pišece)
    *1897 p. 1924, zaklan (in vržen v Savo)
    17. okt. Franc Grobler (MB, žup. v Halozah)
    *1892 p. 1916, zaklan
    17. okt. Janez Rančigaj (MB, žup. Sv. Peter pod Sv.G)
    *1893 p. 1917, zaklan
    17. okt. Franc Kač (MB, kapl. v MB)
    *1907 p. 1934, zaklan
    1943 Dachau 2. febr. Janez Messner (MB žup. Radlje)
    *1890 p. 1914
    14. maja Kerubin Tušek (OFM)
    *1876 p. 1900 aretiral gestapo 28.1.1943
    1944 Müncheberg
    Janez Gnjezda (LJ, žup. Velika Dolina, izseljen)
    *1871 p.1895
    1944 Dachau
    20. febr. Mirko Vekjet (TS-KP žup. Boljun) *1902
    1944 Jasenovac
    12. dec. Franc Orešnik (MB, kapl. MB) *1910 p. 1932 umrl med mučenjem
    1945 Mauthausen
    16. apr. Anton Duhovnik (LJ. kapl. Sr. vas v Boh.)
    *1910 p. 1933 Več

  • Ustavni sodnik kot »ddr.Jekyll in gospod Hyde«

    Če je država ujeta v neko ideologijo, izvajalci oblasti niso več suvereni in neodvisni v svojih odločitvah in to se potem odrazi v zaključkih, ki so ali pa niso dobri za državo. Dolgoročno pa pomeni, vedno in povsod, da se ideologija lahko sprevrže v diktatorski režim. To se vidi zelo nazorno v pretekli zgodovini, ko so posamezne ideologije povzročile prave tragedije: kolonizacija nerazvitih držav, proletarska (socialistična, komunistična) revolucija, fašizem, nacizem, današnje verske diktature (Islamska država, Iran) v nekem smislu celo sedanja neoliberalna indoktrinacija. Več