Alenka Bratušek: "Pomembno je, za kakšne namene se država zadolžuje. Če se zadolžuje za investicije, to ni nujno slabo."

Mag. Alenka Bratušek, poslanka Pozitivne Slovenije in nekdanja direktorica direktorata za proračun na ministrstvu za finance, o učinkih t. i. megavarčevalnega zakona in ogromni luknji v rebalansu državnega proračuna

Janšev let na lastno odgovornost

Turbopropelersko letalo z registracijo »PHUKK«, s katerim se je s počitnic v Grčiji vračala Janševa družina, je v slovenski zračni prostor priletelo 4. maja ob 22.20. Na letališču Brnik je letalo pristalo ob 22.39, v načrtu poleta, ki ga vsak pilot sestavi pred vzletom, pa je bilo zapisano »PRIVATE FLIGHT OWN USE«. To so nam potrdili tudi v slovenski kontroli zračnega prometa. Ko gre za prevoz diplomatov in drugih predstavnikov države, je navadno v načrtu poleta zapisano »STATE«. Kadar gre za komercialne prevoze, recimo Adrie Airways ali drugih manjših najetih poslovnih letal, pa kontrolorji poletov navadno preberejo sporočilo »SCHEDULED« ali »NON SCHEDULED«, za redne ali izredne lete.

Izgubljene ladje

Ko se delež države v podjetju tako zmanjša, da znaša manj od 50 odstotkov, je podjetje za državo, ne glede na morebitne posebne dogovore, izgubljeno. Lep in aktualen primer je prodaja Splošne plovbe, družbe, zaradi katere se je Slovenija nekoč uvrščala med pomorske države. Paradržavna KAD in SOD sta prejšnji mesec pravzaprav morala sprejeti edino logično potezo, ko sta se odločila za unovčitev garancije, zaradi česar je moral nemški ladjar Peter Döhle za približno 60 milijonov evrov odkupiti še zadnji, 25-odstotni delež v podjetju. Kdor je spremljal razpravo o tej zadnji stopnji privatizacije, je zaznal zanimiv pojav: tokrat je predsednik uprave Splošne plovbe Egon Bandelj, torej »predstavnik« večinskega nemškega lastnika, slovensko javnost in politiko opozarjal na pomen nacionalnega interesa. Češ da je Slovenija tik pred tem, da izgubi »slovenske« ladje, da bo Nemec sedež družbe preselil iz Slovenije v Hamburg, da bo nehal zaposlovati ali štipendirati slovenske pomorščake in podobno. Narobe svet? Ne. Eno so besede, drugo pa interesi, ki za njimi stojijo.

NLB prodajajo zastonj

Uradni načrti za privatizacijo NLB doslej nikoli niso predvidevali prodaje večinskega deleža banke tujemu lastniku. Prvi vladni program privatizacije NLB in NKBM je nastal leta 2001, štiri leta po državni sanaciji bank. Slovenija je edina postsocialistična država, ki je svoje banke sanirala sama. Država se je, da je počistila od 10 do 13 odstotkov t. i. slabe aktive slovenskih bank, zadolžila za približno 800 milijonov evrov (1,6 milijarde tedanjih nemških mark). In ker je po tem lahko črpala dobičke, so strokovnjaki načeloma nasprotovali takšni privatizaciji, kot so jo bili prisiljeni izpeljati v drugih vzhodnoevropskih državah. A zaradi hitrejše rasti in razvoja je bil svež kapital vedno dobrodošel.

Privatizacija NLB: Na črno in pod mizo

Slovenija je v tem trenutku edina postsocialistična država, članica EU, ki še ima svojo glavno, t. i. sistemsko banko v državni lasti. Vse druge vzhodnoevropske države so svoje banke prodale in jih privatizirale. Prodale so jih večinoma zahodnoevropskim bankam, ki so pogosto v lasti zahodnoevropskih držav. Razlogi, ki so jih k temu vodili, so bili pogosto razumljivi. Recimo, da so jim tako svetovali tedanji ekonomski guruji, češ da bodo s tem finančni sistemi postali učinkovitejši. Ali pa da so njihove domače banke, zasnovane v centralističnem sistemu, brez osnovnega znanja in poslovnih tehnik. V naši neposredni soseščini imamo dve državi, Madžarsko in Hrvaško, ki sta lep primer takšne razprodaje. Ne glede na različne vzroke za privatizacijo pa v obeh državah s to privatizacijo in s tujimi bankami nimajo dobrih izkušenj: oboji bi si danes želeli nekakšno »NLB«.

Nacionalistična propaganda v Bohinju

Sprehajalci okoli Bohinjskega jezera so prejšnji teden na treh svetilkah javne razsvetljave opazili nalepke z napisom Slovenija, s črnim „karantanskim“ panterjem in z naslovom spletne strani kongregacija.com. Domačini na sprehajalni poti niso vajeni nobenih oglasnih sporočil, te nalepke pa so jih zaradi nacionalistične konotacije še posebej zmotile.

Obračun z novinarji

V začetku maja je na spletu krožila povezava na anonimni blog Dosje MMC, kjer je bila objavljena precej obsežna korespondenca med novinarji Multimedijskega centra RTV SLO (MMC). Pričala je o izredno negativnem razpoloženju v tem uredništvu, ki ga je takrat vodil zdaj že nekdanji odgovorni urednik Uroš Urbanija. A neznani avtor korespondence ni objavil zato, da bi opozoril na to žgočo problematiko. Kot je dokazovalo spremno besedilo, jo je objavil, da bi diskreditiral novinarje, ki so sodelovali v njej. Označil jih je za zarotnike. Pri tem je bil še posebej temeljit. Korespondenca, objavljena na blogu, je bila vzeta iz zasebnega dopisovanja prek zasebnih elektronskih naslovov. Poleg tega so bile izjave izbrane zelo selektivno. Deli elektronske pošte so bili izbrisani in iztrgani iz konteksta, nekateri zapisi pa povsem izmišljeni.

Prepovedana knjiga znova dovoljena

Pred nekaj tedni se je ponovno odprlo vprašanje oživljanja nemške manjšine v Sloveniji, ko je novo kulturno društvo nemško govorečih Slovencev, Kulturno društvo Celje ob Savinji, pripravilo otvoritveno slovesnost na dan, ko je leta 1941 nemška vojska vkorakala v Celje. Ravno te dni pa je ustavno sodišče razveljavilo sodbo vrhovnega sodišča, s katero je to s knjižnih polic umaknilo knjižno delo Iskalci grala, ki problematizira poskuse oživljanja nemške manjšine v Sloveniji.

Vizjak v postopku

V prejšnji številki Mladine smo v rubriki Foto tedna objavili fotografijo ministra za delo Andreja Vizjaka med vožnjo avtomobila s telefonom v roki in domnevno celo brez pripetega varnostnega pasu. Pa kaj? Na policiji pravijo, da s tem ni šale, da gre za dokazno gradivo.

Ni vse za dvanajstletnike

Na repertoarju ljubljanskega lutkovnega gledališča (LGL) je tudi predstava Zlati šus, govori pa o treh prijateljih, ki se jim načrti za poletne počitnice podrejo, ko na šolskem stranišču najdejo nezavestnega prijatelja, ki je vzel prevelik odmerek heroina. V gledališču so presodili, da je predstava primerna za mladostnike, starejše od 12 let, zato jo obiskujejo učenci višjih razredov osnovnih šol. Kot pri vseh uprizoritvah predstav LGL za zaključene skupine šolarjev o robnih etičnih temah tudi pri Zlatem šusu sledi pogovor s strokovnjaki. Gledališče hkrati poziva učitelje, naj se pred predstavo in po njej z učenci pogovorijo o drogah.

Zaželene in nezaželene proslave

„Koalicija ne bo odpirala ideoloških tem,“ so po podpisu koalicijske pogodbe zatrjevale stranke podpisnice, predvsem sta to pred volivci ponavljala Gregor Virant in Karl Erjavec. Pa vendar. Vlada se je že za to, za katere državne praznike bo in za katere ne bo sofinancirala proslav, odločila predvsem na ideološki podlagi. Na to kaže njen odnos do nekaterih drugih praznikov v zadnjem času, ki ne štejejo med državne. O tem, katerih proslav se bodo predstavniki vlade udeležili in katere bodo celo počastili s častnim govorom, se ne odloča nič drugače.

Volilni kongres SD: Pahorjevo slovo?

V Kočevju se bo 2. junija na volilnem kongresu Socialnih demokratov Borut Pahor potegoval za nov mandat predsednika stranke. Prvič je bil izvoljen leta 1997, ko je stranko prevzel od Janeza Kocijančiča. Velik Pahorjev uspeh je, da je stranka obstala, da je iz združene liste prešla v socialdemokracijo in da je na prejšnjih volitvah zmagala. Tu pa se Pahorjevi uspehi nehajo.