Mi smo Janez Janša!

Privrženci Janeza Janše so še ne tako davno paradirali s transparenti, na katerih je bila fotografija Julije Timošenko, nekdanje ukrajinske premierke, ki je pristala v ječi. Sporočilo je bilo jasno: Janši se godi to, kar se godi Juliji Timošenko! Janez Janša je kot Julija Timošenko! Janez Janša je Julija Timošenko! Potem pa so očitno ugotovili, da primerjava med Janšo in Timošenkovo ni ravno najprimernejša, navsezadnje, Timošenkova je tajkunka najbolj mračne, sumljive in koruptivne sorte. Tisti, ki so pri nas obogateli na način, na kakršnega je obogatela Julija Timošenko, so prav tako v ječi – ali pa na poti tja.

Zločin, a ne kazen

Izmikanje zaporni kazni ni neobičajno, izmakniti se ji skušajo – razen nekdanjega direktorja Merkurja Bineta Kordeža – vsi razvpiti obsojenci. Možnosti je več, najskrajnejša je beg – to je recimo izbral nekdanji predsednik uprave Luke Koper Robert Časar. Najprevzetnejša je prošnja ustavnemu sodišču, naj zaporno kazen odpravi, kar je storil Janez Janša. Obstajajo pa tudi bolj vsakdanje, recimo tiste, ki jih kot legitimne predvideva zakon, prošnja za alternativno prestajanje kazni ali pa prošnja za hišni ali vikend zapor. In seveda najpogosteje uporabljena, ki jo je uporabil tudi nekdanji poslanec SDS in tržiški župan Pavel Rupar. Ta v nasprotju z nekdanjim strankarskim šefom ni preponosen, da bi državo prosil za odlog prestajanja kazni. Z dobrim razlogom.

Enigma Cerar

»Poslance s hrbtenico hočemo – dokler se ne zgodijo; po novih obrazih hlepimo – dokler jih ne vidimo; nove stranke podpiramo – dokler se ne ustanovijo ...« Pričakujemo, da bodo stranke suvereno in strokovno rešile vse lokalne in globalne probleme – hkrati pa jih preziramo kot največje hudodelske združbe. Tako je Gregor Golobič ilustriral usodo stranke Zares v Sloveniji. Izkušnjo je poimenoval »slovenski lepodušniški sindrom« in napovedal, da bodo vsi novi poskusi prevetrili politiko v Sloveniji in šli po tej isti poti, ki se začne s pretiranim navdušenjem in konča s prehitrim koncem. Vzrok za to naj bi bila »šentflorjanska mentaliteta ... dežurnih pridigarjev morale«. Ali še drugače: v Sloveniji dobi veljavo zgolj tisti, ki ničesar ne stori in samo obljublja. Ko naredi prvi korak, ga dežurni moralneži s svojimi ostrimi sodbami odrežejo.

Neželeni SMS-i

Oglasna SMS-sporočila, ki jih prejemamo s štirimestnih številk, si po navadi zakuhamo sami. S sodelovanjem v nagradni igri ali s prijavo v SMS-klub. In navadno se jih je zelo lahko »odkrižati«. Dovolj je na komercialni SMS odgovoriti z besedo STOP.

Vrednost vode

Številni Slovenci se v zadnjem času čudijo položnicam, ki jim jih pošiljajo komunalna podjetja. Stroški za odvajanje komunalnih voda so se ponekod celo podvojili, čeprav ljudje niso opazili, da bi se storitev kakorkoli spremenila. Spremembe cen so posledica sprejetja nove uredbe o metodologiji oblikovanja cen, ki so jo morale občine začeti izvajati najkasneje aprila in prinaša dve pomembni spremembi.

Umetniki niso politični kader

Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada so najvišja slovenska priznanja za kulturne dosežke. Kdo jih prejme, vsako leto na podlagi izbire štirih strokovnih komisij odloči upravni odbor sklada. Temu zdaj manjkata dva člana, saj je akademik Jože Trontelj lani decembra umrl, januarja pa je protestno odstopil režiser Slavko Hren.

Najprej papirji, potem pitna voda?

Iz možice klasičnih predvolilnih vprašanj o gospodarski rasti, socialni državi, korupciji in Patrii letos izstopa vprašanje Amnesty International Slovenije, ki ga je ta organizacija postavila vsem 17 strankam, ki kandidirajo na predčasnih parlamentarnih volitvah. Pozvala jih je, naj podpišejo zavezo, da se bodo, če bodo izvoljene, zavzemale, da nekatere osnovne pravice, ki se večini zdijo samoumevne, dobijo tudi v nelegalnih romskih naseljih živeči Romi.

O napačnem razumevanju države

Pojem države ob dnevu državnosti v slovenski politiki vedno povzroča pretrese. Včasih je narobe to, da govori napačen predsednik, drugič so moteče rdeče zvezde na partizanskih praporih, včasih državna odlikovanja dobijo napačni ljudje, nekateri jih nočejo sprejeti. Politiki, ki prisegajo na enotnost, trdijo, da se proslav udeležujejo ljudje, ki slovenske države ne spoštujejo, in včasih ravno zaradi tega prepričanja prirejajo svoje, alternativne, prave proslave, tisto uradno pa, če po naključju niso v vladi, bojkotirajo. Tudi tokrat je bilo tako.