Dr. Andrej Fištravec

Prej je bil Andrej Fištravec (1957) sociolog, angažiran publicist, pedagog. Potem so bile v Mariboru vstaje in Fištravec je čez noč, deloma kot predstavnik vstajnikov, februarja 2013 postal župan Maribora. Da je na tej funkciji mnoge razočaral, je morda celo razumljivo. Po največjem izrazu nezadovoljstva v postsocialistični Sloveniji so bila pričakovanja visoka. A kakorkoli pogledamo na njegovo kratko županovanje v težavnih razmerah, z večinoma starim, »kanglerjevim« mestnim svetom, dejstvo je, da je s Fištravcem Maribor na svoje čelo dobil doktorja. Torej razmeroma razumnega človeka, ki ne udriha po mizi s čevljem, ko mu zmanjka besednega zaklada za izražanje kakšne misli.

Zoran Janković

Zoran Janković, četudi ne prizna, ne odgovarja rad na vprašanja o preiskavah, sumih, obtožbah, na vprašanja o korupciji. Niso mu všeč. »Gre za gostilniške govorice,« pravi. »Delam pošteno, zakonito.«
Kljub sijoči Ljubljani ne more skriti, da je njegov optimizem vsaj začasno začel izginjati. Na državni ravni ni bil uspešen. Tudi tokrat bo verjetno postal župan, a njegova lista bo težko dobila večino v mestnem svetu. Županovanje bo težje in vmes bo obiskoval sodišča. Umaknil se ne bo. Vztraja.

Več ali manj demokracije?

V tisti vstajniški zimi, ko so v Sloveniji množice zahtevale prečiščenje politike, se je vse začelo na lokalnem, mariborskem koncu. »Dovolj je koruptivnih županov,« so kričali, »razgradimo županovo hobotnico, gotovi ste!« Nezadovoljstvo je pljusknilo po Sloveniji, v Koper, Novo mesto, Kranj, Celje, Velenje, Novo Gorico in tudi v Ljubljano, kjer je lokalno nezadovoljstvo dobilo državniško naravo. Dovolj zgovorno je bilo to, da protesti pred magistratom, uperjeni proti Zoranu Jankoviću, niso bili množično obiskani. Županovo ime se je kdaj pojavilo na plakatih, to je bilo vse, os jeze je bila usmerjena v parlament in vlado.

Rode aeternus

Ali ni čudno, da lahko lepa stvar zbudi gnus, zgražanje, jezo? Ta čustva so se zganila v mnogih Slovencih, ko je Dnevnik razkril pregrešno drago razkošje Rodetu namenjenega stanovanja v Goričanah – 400 kvadratov, preproga za 85.999 evrov, grb na kaminu, luči iz muranskega stekla.

Prerazporeditev

V vsej Sloveniji samo obalno-kraška regija nima zavoda za varstvo, poučevanje in bivanje otrok in odraslih z duševno motnjo. Starši iz južne Primorske so že skoraj 30 let, odkar so bili po državi ustanovljeni prvi takšni zavodi, primorani za uporabo storitev teh zavodov vsaj dvakrat na teden potovati v približno sto kilometrov oddaljeni Center za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Draga na Igu. Tja zato, ker jim je ta najbližji. Vsak teden pa zato, ker v zavodu starše spodbujajo, naj otroci konec tedna preživijo doma.

Strošek? Dodana vrednost!

Krovna nevladna organizacija Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS) je objavila izsledke analize javnega financiranja nevladnega sektorja v zadnjem desetletju. Lani so nevladne organizacije prejele dobrih 317 milijonov evrov javnih sredstev, to pomeni, da se je javno financiranje nevladnega sektorja v zadnjih desetih letih več kot podvojilo.

Nestrpni kandidat

Dušan Grbec iz Ilirske Bistrice je bil kandidat stranke SDS za poslanca, na lokalnih volitvah pa je nosilec liste SDS za občinski svet. Ko je le nekaj dni pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami na svojem Facebookovem profilu objavil predvolilni plakat, so pod objavo sledili zapisi podpore – in nasprotovanja. Slednji so leteli predvsem na SDS, češ da ta kratica pomeni Sloveniji delamo sramoto.

Ne Patria, realnost ga je pokopala

Politični podporniki Janeza Janše vedno znova upajo, da bo zdaj njihov vodja končno opran očitkov korupcije. Ko je ta teden tudi vrhovno sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevi Patria, je prišla na vrsto vera v ustavno sodišče; to naj bi končno presodilo, kot je treba. »Še pošteno se bo gospodom kolcalo,« je v tem tonu ob zadnji razsodbi pripomnil Branko Grims, ki zdaj verjame v naslednjo instanco. Spet je trdno prepričan.