Milan Kučan / »Narod, ki odstranjuje spomenike, te pričevalce svoje preteklosti, ni samozavesten narod«

Milan Kučan je 5. maja na Vrhniki v govoru ob obletnici osvoboditve navrgel tudi idejo, da bi bilo prav, da država postavi spomenik osamosvojitvi. Najbolje na Trgu republike, kjer je leta 1991 potekala osamosvojitvena slovesnost in kjer je bila prvič dvignjena slovenska zastava. Kučanov predlog je naletel na politično nerazumevanje, ena stran je govorila o tem – Kučan je namreč v govoru omenil tudi Spomenik revolucije, ki je simbol nekega drugega časa –, da želi nekdanji predsednik izbrisati preteklost, na drugi strani pa so se trkali po prsih in izjavljali, da so oni že zdavnaj razmišljali o tovrstnem spomeniku. A idejo Milana Kučana je treba razumeti s političnega vidika, osamosvojitelji, kot si pravijo, si že desetletja prisvajajo zasluge za nastanek samostojne Slovenije, pa četudi je bila ta posledica dolgega zgodovinskega obdobja in množice dogodkov in ljudi, ki so nastopali v njem. Slovenije nista v desetih dneh osamosvojila Janez Janša in Igor Bavčar skupaj z nekaj prijatelji iz koalicije Demos, Slovenijo so osamosvojili njeni državljani in državljanke, ljudje, ne pa politiki, ki si še vedno prisvajajo, kot radi pravijo, »osamosvojitveni kapital«.

Luka Mesec / »Zavračam tezo, da si lahko progresiven, le če si glasen«

Lani je stranka Levica prvič stopila v vlado, na koalicijskih usklajevanjih si je izpogajala tri ministrska mesta. Luka Mesec je postal minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, gre za pomembno ministrstvo, ki pokriva vprašanja, povezana s temeljnimi premisami strankinega programa, torej vprašanja socialne pravičnosti. Leto dni po prevzemu oblasti Luka Mesec priznava, da so bili v vladi neizkušeni, da so spodbudili prevelika pričakovanja, a da se kljub temu v vladi on in celotna Levica počutita dobro. Vlado resno delo še čaka, na primer pri vprašanju, kako izboljšati slovenski davčni sistem, da bo davčno pravičnejši. Mesec trdi, pričakovano, da je vlada Roberta Goloba progresivna vlada in da ji progresivnost, naprednost, daje ravno stranka Levica. Levica bo imela 3. junija v Celju kongres, izvolili bodo nov svet stranke. Njegova sestava naj bi pokazala, kakšno podporo ima v stranki Luka Mesec. Zaradi sodelovanja z »liberalno« vlado je med nekaterimi člani stranke nekaj nezadovoljstva.

»Oče je bil vratar, mati pa snažilka. Rasel sem s temeljnimi dilemami socialdemokracije.«

Trinajstega aprila bodo v Ljubljani na kongresu stranke SD delegati volili novo vodstvo. Za naslednika Tanje Fajon na čelu SD se potegujejo trije kandidati, in sicer vodja poslancev Jani Prednik, evropski poslanec Milan Brglez in ajdovski župan Tadej Beočanin. Prednik in Beočanin večjih sprememb pri vodenju stranke in kadrovskih premikih ne napovedujeta, večje spremembe pa bi v SD prinesel Milan Brglez, ki je hkrati tudi javnosti najbolj poznan. Na zadnjih volitvah za predsednika republike je Brglez v prvem krogu na tretjem mestu prejel 15 odstotkov glasov.

Jeremy Corbyn / »Sem skrajnež, če si želim miru v svetu? Prav, pa naj bo tako.«

Jeremy Corbyn je že 40 let poslanec britanskega parlamenta, zase pravi, da je socialist. Od leta 2015 do 2020, v zelo politično in družbeno razburkanem obdobju, ko se je Evropa spoprijemala z migrantsko krizo, ko je ameriški predsednik postal Donald Trump, ko se je po Zahodu divje razraščal populizem, tudi v Veliki Britaniji, ki je drvela proti brexitu, je bil vodja laburistov in britanske opozicije.

Dominika Švarc Pipan / »Vsi so se postavili proti meni, le Tanja Fajon ne«

Z Dominiko Švarc Pipan smo se sestali na ministrstvu za pravosodje dan po tem, ko je o svoji politični prihodnosti govorila s predsednikom vlade. Za širšo javnost je bil januar 2024 čas, v katerem je besedna zveza objektivna odgovornost dobila nov pomen. Kako naj ravna politik, ki naredi napako? Njeni kritiki, predvsem bivši kolegi iz SD in tudi politiki iz SDS, so želeli, da bi se nemudoma posula s pepelom in molče odšla. Predvsem pa, da sama ne bi preiskovala, kaj je pri projektu, za katerega je bila odgovorna, šlo narobe. Odločila se je, da bo odšla. A šele po tem, ko je v sefih pravosodnega ministrstva zavarovala nekaj dokazov. Ti zdaj tam še vedno čakajo na prihod kriminalistov. O tem gotovo nekaj ve, konec koncev je od leta 2010 do 2016 opravljala tožilsko delo na meddržavnih sodiščih.

Vojko Volk / »Dva človeka sta uničila svetovni red, Donald Trump in Vladimir Putin«

Vojko Volk je bil v karieri marsikaj, veleposlanik v Zagrebu in v Rimu, generalni sekretar ministrstva za zunanje zadeve, generalni konzul v Trstu. Opravlja funkcijo državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade. Je torej nekakšen svetovalec premiera Roberta Goloba za zunanjo politiko. Volk ni tipičen diplomat, včasih je zelo neposreden in veliko pove. Prejšnji teden se je ustavil pred parlamentom in v spomin umrlim v Gazi prižgal svečo.

Jana Ahčin / »Vlada mora začeti skrbeti za javni denar«

Jana Ahčin je bila za predsednico računskega sodišča imenovana julija 2022, nasledila je Tomaža Vesela, ki mu je mandat potekel že konec maja 2022. Je univerzitetna diplomirana ekonomistka z več kot 20-letnimi izkušnjami na vodilnih delovnih mestih v javni upravi. Delovala je v Službi družbenega knjigovodstva in nato njenih naslednicah, agenciji za plačilni promet in upravi za javna plačila, ki jo je tudi vodila. Bila je tudi direktorica davčne uprave in izpeljala združitev s carinsko upravo v finančno upravo, ki jo je vodila do leta 2019. Po koncu mandata v letu 2019 se je kot svetovalka predsednika zaposlila na računskem sodišču.

Matjaž Han / »Socialni demokrati niso nikdar omogočili SDS, da bi prišla do vlade«

Matjaž Han je ljudski gospodarski minister, zelo rad je med podjetniki. A sam pravi, kot se za socialdemokrata spodobi, da je rad tudi med sindikalisti. Je med člani SD z najdaljšo kariero v stranki, ki jo je začel leta 2004, ko je bil izvoljen za poslanca, nato pa je bil dolga leta tudi vodja poslanske skupine. Kot gospodarski minister ima v zadnjih dveh letih sladko nalogo: deliti mora na stotine milijonov subvencij gospodarstvu zaradi najrazličnejših kriz. In morda je tudi zato na barometrih priljubljenosti politikov na vrhu.

Klemen Boštjančič / »Veliko je vpitja glede naših ukrepov, a to vpitje je posledica dejstva, da mi delamo«

Klemen Boštjančič ni profesor ali makroekonomist, temveč je po kariernih izkušnjah poslovnež, ki se je v preteklosti večinoma ukvarjal z reševanjem podjetij v težavah, tako ali drugače povezanih z državo. Bil je predsednik ali član nadzornih in upravnih odborov v Vegradu, kjer je zastopal državo, v Merkurju, Savi, v letih 2011–2012 je vodil tudi Adrio Airways. A Boštjančič ni stereotipen podjetnik, ki veliko benti čez državo in zahteva njen umik iz gospodarstva. »Težko bi bilo najti še bolj nesposobne lastnike oziroma so ti lastniki dokaz, da država ni vedno najslabši lastnik,« nam je dejal leta 2019, potem ko smo Adrio prodali nemškemu skladu, ki jo je kmalu za tem poslal v stečaj. In tudi na položaju finančnega ministra Boštjančič svojo vlogo razume v širšem pomenu. Na začetku njegovega ministrovanja se je zdelo, da jeznim podjetnikom obljublja, da davkov nikakor ne bo zviševal, zdaj pa razume, da so visoki davki tudi prvi pogoj uspešne družbe.

Luka Mesec / »Vlada kakršnekoli druge barve bi šla v teh razmerah v ukinjanje socialnih pravic. Mi tega nismo naredili.«

Nahrbtnik, s katerim je Levica vstopila v koalicijo Roberta Goloba, je bil težak: številni so ji očitali skrajna politična stališča in zato nezmožnost sodelovanja z drugimi strankami. Zdelo se je, da je najboljši dokaz za to tudi razpad vlade Marjana Šarca, toda v sedanji koaliciji je Levica postala dejavnik stabilnosti, Luka Mesec pa eden najbolj umirjenih članov vlade, ki se ne zapleta v dnevnopolitične spore, predvsem pa ne solira. Z Mescem smo se pogovarjali v tednu, ko je začasno nadomeščal predsednika vlade Roberta Goloba – bil je torej vršilec dolžnosti predsednika vlade.

Danilo Türk / »Mirovniki so na Bližnjem vzhodu tarče napadov. To so razmere, v katerih je treba iskati pot do miru.«

Dr. Danilo Türk je verjetno najpomembnejši slovenski diplomat. Na mednarodnopolitičnem področju je med letoma 2000 in 2005 dosegel najvišjo stopničko med sovrstniki, ko je postal politični svetovalec generalnega sekretarja OZN Kofija Annana, znotraj Slovenije pa je seveda vrh dosegel leta 2007, ko je postal predsednik republike. Tretji njegov najpomembnejši državotvorni prispevek pa je prvi domači učbenik mednarodnega prava, ki ga je izdal leta 2007. Težko si je predstavljati suvereno državo, ki se zaradi svoje majhnosti venomer sklicuje na norme mednarodnega prava, ne da bi imela svoj učbenik. Türk je danes še vedno aktiven politik, po svetu potuje večinoma v svojstvu predsednika Madridskega kluba, združenja bivših predsednikov, od lani pa sedanjemu generalnemu sekretarju OZN Antóniu Guterresu svetuje pri učinkovitem multilateralizmu, ukvarja se torej z reformo OZN.

Miha Stegel / »Zdravju je treba končno dati prednost pred finančnimi koristmi podjetij.«

Miha Stegel (1978) je lani postal župan občine Kanal ob Soči, v katero spada tudi Anhovo. Je Ljubljančan, pred 15 leti priženjen v Kanal, podjetnik, ki je pred leti tam soustanovil okoljsko civilno pobudo Danes!. Ta je začela v prizadevanjih za izboljšanje življenjskega okolja na območju, kjer že desetletja utrip narekuje danes tuja, avstrijsko-italijanska korporacija Salonit, sodelovati z lokalnimi okoljskimi prvoborci, društvom Eko Anhovo.

Bojan Kumer / »V Sloveniji je za zdaj ravnotežje preveč na strani tistih, ki nasprotujejo obnovljivim virom energije in zagovarjajo jedrsko energijo«

Vlada Roberta Goloba je politično in strokovno najmočnejša na področju energetike, kjer od koalicije pričakujemo največ. Glavni izvrševalec premierove vizije prihodnosti pa je Bojan Kumer, njegov bivši sodelavec, minister za okolje, podnebje in energijo. Bojan Kumer je elektrotehnik, svojo kariero je začel v Elektro Celje, nato pa v podjetju GEN-I. Dvakrat je bil imenovan za državnega sekretarja na ministrstvu za infrastrukturo Republike Slovenije; prvič v letih 2013 in 2014 v času vlade Alenke Bratušek, drugič pa med letoma 2018 in 2020 v času vlade Marjana Šarca. Tudi od njega je odvisno, kam se bo Slovenija usmerila. Bo Slovenija v prihodnosti, tako kot na primer Nemčija, krepila delež obnovljivih virov energije, bo torej gradila sončne in vetrne elektrarne? Ali bo ta proces zaustavil projekt nove nuklearke?

Krepitev največjih političnih strank

Parlamentarne stranke praviloma sprejemajo zakonodajo, ki jim omogoča obvladovati oblikovanje strankarskega sistema v parlamentu. Tudi v Sloveniji je v preteklosti šele ustavno sodišče s svojo presojo pomagalo neparlamentarnim strankam izboljšati dostop do državnih sredstev. Spremembe v državnem financiranju strank, ki krepijo trenutno najmočnejši parlamentarni stranki, pa bi lahko vplivale na še več vidikov strankarstva in predstavniške demokracije v Sloveniji.

»Kršiteljem želimo stopiti na prste«

Dan Juvan je že vrsto let dejaven pri Levici. Šest let je bil v poslanski skupini zaposlen kot strokovni sodelavec na področju dela, socialne države in izobraževanja, danes opravlja funkcijo državnega sekretarja na ministrstvu za delo. Pomagal je pripravljati spremembe zakona o delovnih razmerjih, ki mu v Ekonomsko-socialnem svetu (ESS) delodajalci zdaj očitajo, da je v javno razpravo prešel praktično mimo njih in mimo socialnega dialoga. Z Juvanom smo se pogovarjali o tem, kaj predlagane spremembe zakona v resnici prinašajo.

Tanja Fajon / »Naš cilj ostaja pravičnejša obdavčitev premoženja«

Zunanja ministrica Tanja Fajon je imela v zadnjih nekaj mesecih sestanke s skupaj 150 ministri in drugimi predstavniki različnih držav. Nekateri od teh so trajali tudi po več ur. Še posebej intenzivno je bilo zadnjih nekaj tednov, ko je spala le v letalih, »zaradi česar smo tudi veliko privarčevali pri hotelskih stroških«, nam pove v šali na koncu pogovora. Velika zmaga Slovenije na glasovanju za nestalno članico varnostnega sveta v letih 2024 in 2025 ta mesec je bila za zunanjo ministrico Tanjo Fajon tudi velika osebna investicija. Potem ko se je vrnila iz New Yorka, kjer je glasovanje potekalo na sedežu Združenih narodov (OZN), je zaradi izčrpanosti, pomanjkanja spanja in stresa morala takoj v ljubljanski UKC. Sedaj okreva, in ker se počuti iz dneva v dan bolje, je tudi privolila v ta pogovor.

Walter Baier / »Levica je bila uspešna, kadar je bila sposobna sklepati čim širša zavezništva«

Walter Baier je avstrijski politik in ekonomist, decembra lani je bil izvoljen za predsednika Evropske levice, stranke, ki v evropskem parlamentu združuje levičarske stranke od socialistov do komunistov in katere članica je tudi slovenska Levica. Pred tem je bil skoraj desetletje predsednik Komunistične stranke Avstrije (KPÖ), ki je nedavno dosegla zavidanja vreden uspeh v Salzburgu – navkljub pričakovanjem ji je na volitvah uspelo zasesti drugo mesto. Podobnega uspeha za Evropsko levico bi si zagotovo želel tudi na naslednjih evropskih volitvah, ki bodo prihodnje leto. Vendar pa trenutne projekcije niso najobetavnejše. Na grških parlamentarnih volitvah je pred kratkim slavila Nova demokracija, konservativna stranka premiera Kiriakosa Micotakisa. Osvojila je skoraj 41 odstotkov volilnih glasov – samo za primerjavo: drugouvrščena Siriza jih je prejela kar pol manj –, vendar je bilo to še vedno premalo za samostojno oblikovanje vlade, zato se bodo Grki na volitve spet odpravili konec junija. Prejšnji konec tedna so v Španiji potekale regionalne in lokalne volitve. Na njih so največje izgube pretrpeli vladajoči socialisti, v večini regij je slavila konservativna Ljudska stranka. Tudi zaradi izida je španski premier Pedro Sánchez za konec julija razpisal predčasne parlamentarne volitve, ki bi morale sicer potekati ob koncu leta.

Sanja Ajanović Hovnik / »Morda bi lahko nekatere reforme izvedli hitreje, če bi uporabljali metode prejšnje vlade«

Sanja Ajanović Hovnik je ena najtesnejših zaupnic predsednika vlade Roberta Goloba. Je soustanoviteljica Gibanja Svoboda in soavtorica njenega programa ter koalicijske pogodbe. Leta 2008, še brez diplome fakultete za upravo, se zaposli v službah državnega zbora, njen karierni vzpon pa se zares začne leta 2012 z ustanovitvijo Pozitivne Slovenije, ko se pridruži Alenki Bratušek. Med letoma 2015 in 2018 je sekretarka njene poslanske skupine, tedaj, ob ustanavljanju Pozitivne Slovenije, pa spozna tudi Roberta Goloba, s katerim po lastnih besedah splete tesne, prijateljske vezi. Danes je kot ministrica za javno upravo odgovorna za eno najtežjih reform: reformo plačnega sistema v javnem sektorju, kar vključuje tudi ureditev plačnih razmerij v zdravstvu.

Milojka Kolar Celarc / »Kaj se bo zgodilo z dobički, ki so jih imele zavarovalnice v času epidemije in neizvajanja zdravstvenih storitev?«

Milojka Kolar Celarc je bila ena najproduktivnejših zdravstvenih ministric. V času njenega mandata, v vladi Mira Cerarja, je prenovila skoraj vse ključne zdravstvene zakone. Tisti, ki jih zaradi Cerarjevega odstopa njenemu ministrstvu ni uspelo uzakoniti, kot sta zakon o dolgotrajni oskrbi in zakon o prenosu dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, pa so edina podlaga, na kateri so kasneje delali njeni nasledniki. Preden je leta 2014 postala ministrica, je sicer zaslovela v vladi Janeza Drnovška pri uspešnem uvajanju DDV, nato je delala tudi v zavarovalništvu. Poleg Zavarovalnice Triglav in Pozavarovalnice Sava je od znotraj spoznala tudi delovanje Vzajemne, ki jo je vodila dve leti.

»Želim si, da se tujci vključijo v družbo«

Nisem nacionalist, nisem ksenofob, po vsem svetu imam veliko prijateljev takšne ali drugačne vere. V Sloveniji potrebujemo tujo delovno silo, želim pa si, da se tujci in njihove družine enakopravno vključijo v družbo. Glavna težava je uporaba jezika, ni problem kriminaliteta tujcev ali kaj podobnega, vsi problemi in strahovi ostalih prebivalcev izhajajo iz neznanja jezika. Posledično to pomeni, da med priseljenci in ljudmi, ki živijo v Kranju, ni sodelovanja, komunikacije, pojavlja pa se izolacija šibkejših.

Asta Vrečko / »Zaradi odločitve o združitvi dveh muzejev sem bila vseskozi deležna žaljivk, očitkov o nepoznavanju zgodovine in pomena osamosvojitve«

Ministrica za kulturo Asta Vrečko je na položaju nasledila Vaska Simonitija, ki se je nad svojim resorjem dve leti grobo izživljal. Njegova nasilna politika, ki je teptala strokovne ljudi in odločitve, je bila le vrh ledene gore, saj težav v kulturi že prej ni manjkalo. Desetletja se kopičijo sistemske težave in tudi zato ima večina kulturnih delavcev danes zelo nizke prihodke. Sedanja ministrica je doktorica umetnostne zgodovine, kustosinja razstav, tudi na mednarodni ravni, je docentka in znanstvena raziskovalka na ljubljanski Filozofski fakulteti. Tudi sama torej izhaja iz kulture in pri svojem delu se je največ posvečala slovenski in jugoslovanski umetnosti 20. stoletja. Ko je postala ministrica, je napovedala, da se bo lotila obojega: sporne Simonitijeve zapuščine in zavoženega kulturnega sistema.

Simon Maljevac / »Najem stanovanja je čisto legitimna izbira in nikakor ne pomeni, da si kaj manj dosegel v življenju, če ga nimaš v lasti«

Simon Maljevac (1981), diplomirani sociolog, od januarja letos vodi zagotovo eno najzahtevnejših ministrstev. Ravno sistemska ureditev stanovanjske politike in dolgotrajne oskrbe, ki spadata pod ministrstvo za solidarno prihodnost, bosta pomemben ali celo ključen lakmus, koliko socialna in solidarna država bomo.

(Pre)lahkotnost obljub

»Cilj je, da zgradimo 'stroj', ki bo do konca mandata zgradil dva tisoč stanovanj na leto,« je prejšnjo sredo po vrhu koalicije na Brdu pri Kranju pred kamerami izjavil minister za delo Luka Mesec. »Tri tisoč,« je bilo zaslišati šepet iz ozadja. In minister Mesec je v mikrofon takoj dodal: »Tri tisoč, pardon, me je predsednik vlade popravil.« Takšno odstopanje pri ključnem podatku, o katerem so pred tem tekla večurna usklajevanja, je seveda težko razumeti kot lapsus, zagotovo pa je zdaj v javnosti zabetonirana obljuba o tri tisoč zgrajenih stanovanj na leto, ki bo na tnalu ob koncu mandata 2026. So ta in ostale zelo konkretne obljube, ki jih vse pogosteje javno plasira premier Robert Golob, uresničljive in zlasti javnofinančno vzdržne ali so se ministri in ministrice po njih vse bolj pogosto prisiljeni ukvarjati z relativizacijo in saniranjem škode teh premierovih vehementnih napovedi?

Danijel Bešič Loredan / »Čez leto dni bodo meje med javnim in zasebnim zdravstvom jasno zarisane«

Na pogovor z ministrom za zdravje Danijelom Bešičem Loredanom smo se pripravili ofenzivno: Zakaj ne želi omejiti popoldanskega dela zdravnikov, tako imenovanih dvoživk med zdravniki? Zakaj se upira ukinitvi dopolnilnega zavarovanja kljub koalicijski pogodbi? Zakaj ne želi jasneje ločiti javnega zdravstvenega sistema od zasebnega? A nas je minister presenetil. Dopolnilno zavarovanje bo reformirano v roku leta dni, pravi, prav tako tudi popoldansko delo zdravnikov: čez leto dni naj bi bila tudi ločnica med javnim in zasebnim jasneje zarisana. Podrobnosti o tem minister sicer še ne želi razkriti, a iz njegovih odgovorov smo lahko razbrali, da bodo zdravniški popoldanski sp-ji prepovedani in da bodo lahko zdravniki delali le tam, kjer so zaposleni. Kar recimo pomeni, da bodo morali tudi zasebniki za njih plačevati dopuste, pa delovno dobo … Vse to so sicer obljube, je pa sedaj znan datum, ko bomo lahko prvi sveženj obljub preverili: to je 31. marec 2023.

Milan Kučan / »Neudeležba na volitvah in referendumih neizogibno pomeni legitimiranje avtokracije«

Od nekdaj poudarja, da je bil neprostovoljno potisnjen v vlogo antipoda Janezu Janši. Ta brez simbola Milana Kučana ne zmore osmisliti ne svoje osebnosti in ne politike; vsaka zarota pač potrebuje resnico, da jo lahko zanika, vsaka senca pa človeka, od stopal katerega se povleče. Leta in leta se je s svojo umirjeno retoriko in izbranim, diskretnim obnašanjem poskušal držati zunaj vsiljenih delitev, zdaj pa se zdi, da je Milan Kučan, pretresen z nedavno dveletno kolektivno izkušnjo avtokracije, dokončno sprejel vlogo poosebljenega nasprotja skrajne desnice – vlogo simbola strpnosti, spoštljivosti in solidarnosti, v kateri je kot udeleženec petkovih protestov odkrito legitimiral boj za demokracijo. Ta boj še zdaleč ni končan, z drugim krogom predsedniških volitev, z lokalnimi volitvami in tremi referendumi pred nami se spet razplamteva. In tako se je nekdanji politik, ki je z Janezom Drnovškom postavil arhetip slovenskega državnika, človek, ki ga je Wall Street Journal leta 1988 oklical za »najbolj naprednega med vsemi komunisti«, danes pa je najbolj socialen med zagovorniki napredka, pri 81 letih znova postavil v bran slovenski demokraciji. Kot del takšne drže vidi tudi kandidaturo pravnice Nataše Pirc Musar na predsedniških volitvah. Zato jo je tudi podprl – četudi ni njegova skrivna nečakinja.

Klemen Boštjančič / »V zadnjih dveh letih se je marsikaj uzakonjalo pod krinko boja s koronakrizo«

Ko so vsi opozarjali na nujo, da v kriznih razmerah finančni minister postane makroekonomist, se je premier Robert Golob odločil, da bo za finančnega ministra postavil Klemna Boštjančiča, menedžerja in poslovneža, brez izkušenj v javnih financah. Boštjančič je letnik 1972, na ljubljanski Ekonomski fakulteti je diplomiral leta 1996 pri profesorju za področje poslovne ekonomije Marku Jakliču z nalogo »Regulacija konkurence trga bencinskih servisov v Sloveniji«. Sredi leta 2010 je Dnevnik objavil: »Še pred nekaj meseci je bil Klemen Boštjančič širši javnosti neznan gospodarstvenik. V poslovno orbito ga je katapultiralo predsedovanje nadzornemu svetu Vegrada.« V času, ko je vodil ta »najbolj razvpiti nadzorni svet v državi«, se je razkrilo dejansko stanje paradnega gradbinca, ki je hitro, že jeseni 2010, končal v stečaju. V poslovnem svetu je Boštjančič nato krožil do prevzema ministrske funkcije junija letos. Večinoma se je ukvarjal s podjetji v težavah, s finančnim in poslovnim prestrukturiranjem. Med njegove vodstvene in nadzorne funkcije spadajo članstva v nadzornih svetih Vegrada, Intereurope, Merkurja trgovine, Save Turizma, od leta 2016 do ministrovanja je bil predsednik upravnega odbora večinsko državnega finančnega holdinga Save, ki upravlja strateške naložbe v turizmu. V letih 2011–2012 je vodil Adrio Airways. V njegovem času je država Adrio rešila s 50-milijonsko dokapitalizacijo, a kot končni cilj napovedala njeno prodajo. Leta 2016 je bila Adria prodana nemškemu skladu, oktobra 2019 je šla v stečaj. Boštjančič pravi, da je bolj navajen pravil poslovnega sveta, kjer – v nasprotju s politiko – ljudje ne govorijo v tri dni le zaradi nekega javnega vtisa in ne »vladajo« prek Twitterja. Zelo je naklonjen Robertu Golobu, zaupa mu, pravi, da imamo srečo, ker je ravno on premier.

»S tistimi, ki bi delovali zunaj ustavnih okvirov, ne bi sodeloval«

Preden je šel Milan Brglez v politiko, je bil profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, proučeval in poučeval je mednarodne odnose ter bil tudi kritik ameriške prevlade, v svetu in tudi v Natu. Nato je odšel v politiko, se zaradi vprašanja človekovih pravic sprl z Mirom Cerarjem, prestopil v SD, zdaj pa kandidira za predsednika države. Brglez je v svojih izjavah zadržan, profesorski, včasih dolgočasen, tehten in skratka popolnoma drugačen od »instagram politike«, ki je zadnjih deset let predsedovala Sloveniji. Kakšen bi bil Brglez kot predsednik, je težko napovedati, kot predsednik državnega zbora pa se je striktno držal ustavnih zavez. A da bi Brglez uspel, mora najprej premagati Natašo Pirc Musar in se potem v drugem krogu najverjetneje spopasti z Anžetom Logarjem. Nataša Pirc Musar je pravnica, Milan Brglez je politik in profesor mednarodnega prava, Nataša Pirc Musar igra bovling, Milana Brgleza pa bolj zanima šah.

»Ob najhujših zdrsih demokracije nikoli nisem bila tiho«

Nataša Pirc Musar je pravnica, ki je kariero začela kot novinarka na RTV in potem na POP TV. Kot dolgoletna informacijska pooblaščenka je postala priljubljena zaradi svojih odločnih javnih nastopov. Sedaj je favoritinja za predsednico države. A razmeroma visoka prednost pred ostalimi ji v zadnjih tednih kopni. Med kampanjo javnosti seveda ni ušlo dejstvo, da spada Nataša Pirc Musar z možem med premožnejši sloj prebivalcev, ki je obogatel v času privatizacije. Njena morebitna zmaga je zato vse bolj odvisna od soočenj in njenih odgovorov na očitke. Je pa tudi res, da se je Nataša Pirc Musar v tekmo odpravila med prvimi, samostojno, brez podpore katere od političnih strank, in da je med vsemi kandidati javnosti najbolj poznana.

»Ne, jaz nisem radikalen, radikalna je realnost kapitalizma, ki jo živimo«

Miha Kordiš (letnik 1989) je na filozofski fakulteti diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti. Kot študent je bil aktivist, sodeloval je pri zasedbi fakultete, spal je pred borzo, od leta 2014 pa je poslanec Levice v državnem zboru. Kordiš je glasen poslanec, vztraja pri svojih stališčih, brez težav govori o dobrobitih socializma in komunizma. A ne na nostalgičen način, je eden od redkih politikov, ki vseskozi sistemsko in marljivo razgrajuje prepričanje, da je kapitalistični sistem, ki ga poznamo danes, edina alternativa. Nekje daleč v prihodnosti bi Kordiš najraje živel v demokratičnem socializmu. Če bo Kordiš izvoljen, bo najmlajši predsednik republike, kar jih je doslej imela Slovenija.

Anže Logar: »Jaz lahko sodelujem z vsakim«

Anže Logar je kandidat volivcev in volivk za predsednika Republike Slovenije. Je tudi kandidat, ki ga politično in organizacijsko podpira stranka SDS. Kar je pričakovano, Logar je bil minister za zunanje zadeve v zadnji vladi Janeza Janše, zdaj je poslanec te stranke. Je eden od njenih manj radikalnih poslancev, ne žali in izbira besede, a njegova radikalnost se skriva drugje. Vseskozi se namenoma izogiba kakršnikoli kritiki političnih potez Janeza Janše in stranke SDS. O tem se ne izreka. Želi voditi z zgledom. Čeprav želi postati predsednik vseh državljanov, je še vedno predsednik sveta stranke SDS.