Še en odrešenik

Zakaj je Borut Pahor zmagal v prvem krogu predsedniških volitev? Iz preprostega razloga: ker je Zoranu Jankoviću ukradel predvolilni slogan. Janković je pred časom kandidiral s sloganom: Zoran Janković dela. Pahor je ta slogan vzel zares in ga prelevil v tiste svoje »delovne brigade«. Zdaj je delal to, zdaj nekaj drugega, zdaj spet nekaj tretjega. In zdaj, po prvem krogu predsedniških volitev, lahko reče le: ne moreš delati, ne da bi se ti to potem poznalo! Kar budi upanje: vsaj v tem je neka logika.

Podcenjena moč populizma

Ko je Mladina na svoji spletni strani začela napovedovati izide predsedniških volitev, se je število dnevnih obiskovalcev krepko povečalo. Sklep, ki se je ponujal, je bil enostaven. Ljudi zanima, kdo bo zmagal, zato se je povečal obisk Mladinine strani. Podrobna analiza je pokazala nekaj drugega. Res je bil višji internetni promet neposredno povezan s predsedniškimi volitvami in res je kar nekaj ljudi pogledalo predvolilno napoved, a skupni promet se je povečal, ker so posamezniki iskali star članek o Manci Zver, hčerki neuspešnega predsedniškega kandidata, ki je v času prve Janševe vlade pozirala za Playboy. Skoraj sedem let star članek o politikih in njihovih hčerkah je dobil 6900 ogledov. Obisk Mladinine strani se je povečal zaradi na pol slečene Mance, ne pa zaradi napovedi o tem, ali bo njen oče predsednik.

Oblast: Nazaj v leto 2004?

Predsednik države Danilo Türk je v sredo presenetil. Parlamentarnim strankam je predstavil možnost, da bi za mandatarskega kandidata imenoval finančnika Marka Voljča, nekoč že premierskega kandidata, nekdanjega predsednika uprave NLB, ki službuje v belgijski banki KBC, solastnici NLB. Voljč je izrazil načelno pripravljenost, da stopi v igro, na mestu mandatarja pa se mu je pripravljen umakniti tudi relativni zmagovalec volitev Zoran Janković.

O političnem slepomišenju

Slovenska politična realnost ima več zanimivih lastnosti, ki ji ne morejo biti v čast. To se je dobro pokazalo minulo sredo, ko v parlamentu Zoranu Jankoviću ni uspelo zbrati dovolj glasov. Zgolj nekaj primerov omenjenih lastnosti:

Ljubim te – jaz tebe tudi ne!

Ko je Gregor Virant rekel NE Zoranu Jankoviću, so se vsi le začudeno vprašali: kaj se je zgodilo? Kaj je pa to? Kaj je bilo sploh to, kar se je odvrtelo pred našimi očmi? Kaj smo videli? Kaj se je torej zgodilo? Nič, zgodilo se je to, kar se je leta 1910 zgodilo v Chicagu.

Igre moči

Gotovo se spomnite zgodbe o tem, kako so Napoleona – politično »pošast« – zaprli na Elbo, otok, ki leži ob italijanski obali. Nekateri – recimo Avstrijci – so načrtovali celo njegovo likvidacijo, a so si potem premislili, medtem ko so Rusi grozili, da bodo »pošast« osvobodili, če njihovim ozemeljskim zahtevam po Poljski ne bodo ugodili. Napoleon – povsem odsoten in paraliziran, ves ponižan in interniran – je bil še vedno žeton v evropskih igrah moči. Vsi so se ga bali – in drug drugega so strašili z njim. Ostali so imeli mogočne vojske in orjaške proračune, Napoleon pa je imel le prgišče služabnikov in kuharja, toda to je bilo dovolj, da je bil strah in trepet, jeziček na tehtnici, player. Pokeraško rečeno: v rokah ni imel ničesar, pa je kljub temu sodeloval v veliki politični partiji pokra.

Neofašizem: Moteči trenirkarji

Kje je Tomaž Majer, ki je na spletni strani SDS naveden kot avtor besedila o pravih in nepravih državljanih? Bojda živi na Vrhniki. V svojem spisu, objavljenem na spletni strani SDS, omenja, da je imel Zoran Janković v vsakem mestu nekakšen oficirski štab, ki se je ukvarjal s klicanjem »novih državljanov«. V teh štabih, verjetno dobro zakamufliranih v vrhniških gozdovih, naj bi poveljniki imeli kopije volilnih imenikov: »Takšen štab so imeli celo pri nas na Vrhniki, v njem pa so bili v glavnem upokojeni oficirji in podoficirji nekdanje JLA,« poroča Majer. Na Vrhniki, kjer živi 17 tisoč prebivalcev, živi le ena družina Majer, sicer na več naslovih. A žal pri njih Tomaža nismo našli. Poznajo vse Majerje na Vrhniki, le Tomaža ne. »Sicer pa smo mi Jankovići,« pravi oče Majer.

Dr. Peter Jambrek: "Spora na desnici sploh ni bilo. Se pa nekaj takega dogaja v zadnjem času."

Danes je Peter Jambrek politično osamljen, pravi. In srečen. Prej je bilo drugače. Še nedavno, recimo, je bil ustanovitelj in prvi predsednik Zbora za republiko, organizacije v orbiti stranke SDS. Še pred tem, preden je ustanovil prvo zasebno fakulteto v Sloveniji, je bil notranji minister v vladi Andreja Bajuka pa predsednik ustavnega sodišča in pred tem eden od piscev slovenske ustave. V devetdesetih letih in po prelomu tisočletja je bil Jambrek boter desnice. Kaj pa je bil pred tem? Komunist? Ali celo, kot mu sedaj očitajo na desnici, sodelavec tajne policije, SDV?

Volitve 2011: »Napačni« zmagovalec

Ko se je izkazalo, da bo SD na volitvah osvojila več kot 10 odstotkov, je Borut Pahor oznanil: „Smo vstali od mrtvih, ne.“ S čimer je mislil na SD. Potem se je sicer ugriznil v jezik (ne, ne, tega nisem rekel), ker se mu je verjetno zazdelo, da v tem adventnem času govorjenje o „vstajenju od mrtvih“ bolj pritiče kaki drugi, manj sekularni stranki, recimo NSi, toda tudi člani NSi, ki imajo vse razloge za stiskanje k Bogu (hej, zgodil se je „čudež“, ponovno so „vstali“ ipd.), niso tisti, ki bi lahko upravičeno in argumentirano rekli: „Vstali smo od mrtvih.“ Da so vstali od mrtvih, lahko namreč upravičeno in argumentirano - tudi z veliko dozo evangelijskega olajšanja, celo pastoralne vedrine - rečejo predvsem vsi tisti, ki jih je Janez Janša že kar vnaprej odstavil. Potemtakem vsi tisti, ki so bili prepričani, da bodo žrtve „kadrovskega cunamija“, podobnega tistemu iz leta 2004.

Pred volitvami 2011: Zadnji poljub

Pred volitvami so nas spet obiskali angeli apokalipse - slovenski politiki. Oborožili so se z apokaliptičnimi toni, poljubili nacijo, ji obljubili pomoč, povedali, da mislijo le na ljudi in da se odrekajo lastnim interesom, da torej niso filatelisti in da se odpovedujejo tako rekoč vsemu, celo denar so vračali (razen tistih, ki so medije tišali, da jim denarja ne bi bilo treba vrniti), toda izgledali so tako, kot da so se vrnili iz paralelnega sveta, v katerem se čas vrti nazaj.

Veliki pok? Velika implozija!

Najvestnejša izmed članic stranke SDS se pridno giba med množico. Zbira prijave za pot v Ljubljano, na shod pred ljubljanskim okrožnim sodiščem. V podporo svojemu šefu, predsedniku stranke Janezu Janši ... Tako je bilo na enem izmed predvolilnih druženj podpornikov SDS na Štajerskem, morda pa podobno tudi v številnih drugih lokalnih okoljih SDS po Sloveniji.

Nacionalni interes: Najboljši sosed

Nekoč, pred tridesetimi leti, je bila najpomembnejša lesnopredelovalna industrija. Kot se še spominjajo starejši, so ji rekli „lokomotiva razvoja“. Takrat je bila to najmočnejša industrijska panoga v Sloveniji, največji neto izvoznik v Jugoslaviji, kot se spominja dr. Jože Korber, v tistem času tehnični direktor slovenske proizvodnje v Ameriki. Na slovenskih stolih so tedaj sedeli vsi, od Američanov, ki so jih sestavljali po slovenskih načrtih za tekočim trakom, do Sadama Huseina. V osemdesetih je lesna industrija v Sloveniji v 70 podjetjih zaposlovala okrog 40 tisoč delavcev. Dežela je bila polna žag, lesnopredelovalnih podjetij in trgovin.

Strankarski mostovi

Predvolilna dirka je v polnem razmahu in stranke so maksimalno angažirane za pridobivanje volivcev. Vprašanje pa je, kako daleč so posamezne izmed njih pripravljene iti. Mariborska SDS recimo že dlje hodi po robu zakonitosti predvolilne tekme. Prejšnji teden si je prisvojila dobrodelno prireditev za male živali iz mariborskega zavetišča, zdaj pa še mestne javne površine, točneje mostove in nadvoze.

Učenec duhovnosti

Na tokratnih volitvah bo med drugimi nastopil tudi povratnik v politiko, pomorski pravnik dr. Marko Pavliha. Čeprav je še nedavno zatrjeval, da je zgolj podpornik dr. Gregorja Viranta, se bo za poslanski mandat na Virantovi listi potegoval v Šentjurju pri Celju. Virantova lista je sicer njegova tretja politična skupnost. Leta 2004 je čez noč postal minister LDS, pozneje poslanec, potem je prestopil v SD in postal podpredsednik parlamenta. Nato se je tudi s SD razšel, najverjetneje zaradi svojih ekstremnih stališč glede reševanja nerešenih vprašanj s Hrvaško, saj je pozival celo k bojkotu naše južne sosede.

Padec Gregorja Viranta

Razkritje, da je Gregor Virant leta 2009 kot bivši minister 12 mesecev prejemal nadomestilo, ni nič novega. Tudi dejstvo, da je Virant v tem času delal za vlade drugih držav, svetoval pri posodabljanju javne uprave, pisal članke, predaval, ne. Mladina je o tem prvič pisala avgusta 2009, saj je bil Virant avtor etičnega kodeksa in predlagatelj zakona, ki naj bi omejeval privilegije funkcionarjem. Leta 2009 je Mladina pisala o dvoličnem Virantu.

Formalistična država in površna stranka

»Iskreno se opravičujemo za napako, še posebej našim odličnim kandidatkam in kandidatom. Časovnega stroja ni. Kdor dela, tudi greši, še vedno pa je bolje, da greši kot manipulira,« so se v stranki za Trajnostni razvoj Slovenije (TRS) odzvali na odločitev vrhovnega sodišča, da ne ugodi njihovi pritožbi zoper sklep državne volilne komisije, s katerim jim je ta prepovedala kandidirati v volilni enoti Ljubljana center. TRS, ki mu je v javnomnenjskih anketah najprej kazalo dobro, je zdaj v veliki skupini strank in list, ki se bodo v najboljšem primeru borile za prestop parlamentarnega praga. Da ne bo mogel kandidirati v volilni enoti, kjer bi dobil veliko, če ne največ glasov, mu v tem boju ne bo pomagalo.

Gregor Golobič: "Predčasne volitve same po sebi ne rešujejo ničesar."

Stranka, ki jo vodi, je doživela največji padec zaupanja in vprašanje je, ali bo sploh prišla v parlament. A na drugi strani imamo zaradi odločitve Gregorja Golobiča zdaj tudi predčasne volitve, tako kot je očitno terjalo ljudstvo. Kakšne vrste “harakiri” je to?

RKC “gre” na volitve

Če izvzamemo katoliški tednik Družino, leta 2008 slovenska RKC neposredno pred volitvami ni podprla katere izmed političnih opcij. So pa škofje vernikom v presojo ponudili zgibanko z naslovom Odgovorni za življenje in prihodnost. V njej so jim prepustili, da se na osnovi vsebine zgibanke na volišču sami odločajo, koga bodo volili.

Ugrabljeni dobrodelniki

V nedeljo dopoldan sta se pred Mercatorjevim centrom v Teznem v Mariboru odvila dobrodelni koncert in modna revija za male živali. Zbirali so denar in hrano za pse in mačke v prenatrpanem in finančno podhranjenem mariborskem zavetišču za male živali. Plemenit namen; poleg tega so zbrali tudi nekaj denarja in hrane. In kaj je tu spornega? Da so bili donatorji in organizatorji prevarani, ker so nevede prispevali k predvolilni kampanji SDS.

Virantov paradoks

»Natanko tisti ljudje, ki so s svojimi politikami povzročili sedanjo krizo, se zdaj predstavljajo kot rešitelji, ki nas bodo odrešili posledic krize, ki so jo sami povzročili,« pravi filozof, dr. Mladen Dolar. Še pred časom je Dolar z olajšanjem ugotovil, da nam je vladavina Janeza Janše prinesla vsaj nekaj pozitivnega: spoznanje, da surovi kapitalizem v Sloveniji nikoli ne bo deloval. A to spoznanje je sedaj spet vprašljivo. V Evropi levica ni zmogla dati dobrega odgovora, pri nas pa smo imeli opravka z levo vlado, ki je »obetala vsaj malo drugačno paradigmo, pa se je izkazala za povsem neoperativno«. Paradoksalno, pravi Dolar, politiki državo ponovno kažejo kot predrago, prenapihnjeno, vsi politični »programi obetajo krčenje državnega aparata, klestenje njenih funkcij, zraven pa še privatizacijo kot odrešitev od nesposobne in pogoltne države«.

Volilni cvetober

Ste že slišali za Samantho Sršen? Sršenova je dvaindvajsetletno dekle, nekajkrat se je poskusila na lepotnih tekmovanjih, končala je študij obramboslovja. Pred tedni je na Facebooku komentirala odločitev Zorana Jankovića. »Vsi pro-Jankovići so najbrž že pozabili, da so bila potrebna tudi človeška življenja, da smo se osvobodili srbske nadvlade,« je zapisala in spravno dodala, da so nekoč pogumni Slovenci stopili skupaj. »Kdor bi rad, da nas ponovno zasužnjijo Srbi, naj se peš odpravi dol, na jug, kamor sodi. Slovenijo Slovencem.« Sršenova se bo podala v tekmo za poslansko mesto, kandidirala bo v Krškem, na listi SDS, v ekipi, ki je po mnenju Janeza Janše »najbolj kompetentna« za rešitev Slovenije.

Borut Pahor: »V tej sobi je moral sedeti državnik«

V pogovoru Borut Pahor kot vedno deluje samozavestno. Ve, da je njegova stranka pred porazom, jezen je na politične tekmece, ki so se pojavili na levici, a še vedno pravi, da mu ni žal. Odhaja brez grenkobe, prepričan pa je, da je, kot pravi sam, dobro izkoristil svojo zgodovinsko priložnost. Tako po tihem pa Sloveniji napoveduje težke čase, nestabilne politične razmere, težave z evrom in veliko razočaranje volivcev, ker po novih volitvah ne bodo dobili tistega, kar pričakujejo. Obljube njegovih tekmecev naj bi bile nerealne.

Smo vas za to volili?

Petindvajsetega oktobra je slovaški predsednik Ivan Gašparovič razrešil premierko Iveto Radič. Slovaška vlada je padla zaradi prepirov glede reševanja evra. Volitve na Slovaškem so razpisane za marec, nekdanja premierka se volitev ne bo udeležila. Po porazu se bo vrnila na univerzo. Tudi v Sloveniji je padla vlada. In tudi v Sloveniji bodo čez mesec dni predčasne volitve. Podobnosti med državama se tu končajo. Slovaška premierka se volitev ne bo udeležila, Pahor se jih bo. Na Slovaškem je padla desnosredinska vlada, v Sloveniji levosredinska. Po volitvah bo slovaško vlado najverjetneje prevzel socialdemokrat Robert Fico, v Sloveniji po volitvah socialdemokrati vlade ne bodo vodili.

Trio fantastikus

Hotel Mons, ustanovni kongres sedaj očitno najbolj priljubljene politične sile, Državljanske liste Gregorja Viranta. Ustanovitvi stranke sledi predstavitev programa. Na vrsti je podpredsednik dr. Janez Šušteršič, gospodarski strokovnjak stranke. Na kratko razloži glavno poanto programa. Ekonomsko politiko države, pravi, naj bi »v celoti umaknili iz reševanja poslovnih problemov konkretnih podjetij«. Le če se država umakne iz gospodarstva, naj bi se sprostili vsi potenciali gospodarstvenikov, ti šele potem zadihajo s polnilnimi pljuči. »Šele potem nastanejo takšni, kot je on,« pravi dr. Šušteršič in s prstom pokaže na Iva Boscarola, novega podpornika in svetovalca stranke. Boscarol zadovoljno prikima. Množica strankinih podpornikov pa v aplavz. Ja, država nas duši!

Zoran Janković: “Temeljno vodilo je spoštovanje človeka.”

Župan Ljubljane Zoran Janković se je odločil, da se odpravi v boj za premierski sedež. Lažje bi mu bilo, če bi ostal v Ljubljani, tako priznava tudi sam, a pravi, da bi rad iz Slovenije naredil najboljšo državo. Janković v intervjuju pojasnjuje, kaj pomeni najboljša država, in hkrati govori tudi o svojih sinovih, o Electi in zemljiščih. “Sta moja otroka kužna,” se sprašuje, “naj ju izselim iz Ljubljane in Slovenije?” Volilne napovedi mu za zdaj ne kažejo, da bo s Pozitivno Slovenijo zmagal, a Janković pravi, da se je odločil. In da je z odločitvijo sprijaznjen.

Et tu, Virante?

»Trdno smo prepričani, da lahko Slovenijo na pravo pot vrneta znanje in sodelovanje ... Upravljanje države je treba zaupati ljudem z vrhunskim znanjem in sposobnostmi, najboljšim, ki jih premoremo ... V politični prostor želimo vnašati zmernost, strpnost in sodelovanje ... Ugrabljeno državo bomo vrnili ljudem ... Državo želimo upravljati za ljudi, za vse državljanke in državljane ... na etičen, pravičen, domoljuben, do okolja prijazen, učinkovit, gospodaren in sočuten način.« - Iz uvoda programa nove Liste Gregorja Viranta. Mu verjamete?

Nova aduta

Volivci s stanjem demokracije v Sloveniji niso zadovoljni. Prav tako niso zadovoljni s politiki, strankami, z delovanjem države, razmerami v gospodarstvu, z načinom vladanja, vodenja družbe, včasih celo z igro slovenske nogometne reprezentance in z vremenom ne. Averzija je povsod, največ je je v odnosu do politike, vidna je tudi v posplošenih sodbah o tem, da so vsi politiki isti, da vsi po malem kradejo, da je čisto vseeno, kdo nam vlada. To se kaže v volilni abstinenci ali pa, kakor je nedavno ugotovil Janez Stanovnik, v popolni indiferentnosti in pomanjkanju solidarnosti. Stanovnik je v intervjuju za Objektiv citiral ruskega pesnika Jevgenija Jevtušenka: »Ni me strah prijateljev. Ni me strah sovražnikov. Strah me je indiferentnih. Ker sovražniki me lahko samo ubijejo. Prijatelji me lahko samo izdajo. Indiferentneži pa bodo prodajali zijala, ko me bodo sovražniki ubijali in prijatelji izdajali. Vidite,« je dejal Stanovnik, »to je zame problem Slovenije. Zijala. Indiferentneži.« Ljudje so pač razočarani, navajeni na samoumevnost vsesplošne rasti zadnjih dveh desetletij so prepričani, da so se bili nekoč, kakor bi v zbornem predpretekliku dejal Borut Pahor, odločili napačno. Da so volili napačne stranke.

Gregor Virant: »Distanciral sem se od SDS«

S to odločitvijo sem se gotovo distanciral od stranke SDS. Nikoli tudi nisem bil član te stranke. Je pa res, da sem z njo sodeloval pri programskih zadevah, tudi kot minister za javno upravo. O možnosti, da bi šli na volitve s svojo ponudbo, smo v skupini tako imenovanih resetatorjev razmišljali že kar nekaj časa, vendar nam ni nikoli uspelo sprejeti dokončne odločitve. Ko je ta čas napočil, ko smo izvedeli, da so predčasne volitve pred vrati, smo o tem ponovno razmislili. Odločitev ni bila lahka, vsi imamo družine in službe, vemo, da nam osebno izlet v politiko prinaša več škode kot koristi. Smo pa ocenili, da je to za Slovenijo potrebno.

Je superžupan lahko tudi superpremier?

Zoran Janković je bil ena od najmočnejših političnih figur na levici že pred tremi leti, ko je kot župan Ljubljane pokroviteljsko združil Socialne demokrate, Liberalno demokracijo in stranko Zares. Njegova javna podpora je bila zadnji teden pred parlamentarnimi volitvami leta 2008, ko je kazalo, da bo SDS Janeza Janše vnovič relativni zmagovalec, odločilna za zmago Boruta Pahorja. Sedaj, po treh letih preizkušnje in po razočaranju z bivšimi koalicijskimi strankami, se žogica očitno vrača nazaj - k »očetu« Jankoviću. Ta se je sedaj znašel pred verjetno najpomembnejšo dilemo v svoji karieri: Ali naj gre v boj za mesto predsednika vlade? In ali je odličen župan lahko tudi odličen premier?

Nezakonite donacije stranki SDS

Stranka SDS je v brezplačniku Slovenski tednik leta 2008 v času volilne kampanje objavila devet predvolilnih oglasov, za kar bi morala izdajatelju, podjetju Progresija, plačati skupaj več kot 23 tisoč evrov. A kot nam je potrdil tudi član parlamentarne preiskovalne komisije, ki se je ukvarjala z brezplačniki, poslanec Zaresa Tadej Slapnik, je njihova komisija ugotovila, da SDS oglasov nikoli ni plačala. Podjetje Progresija, so ugotovili pristojni organi, ki so sodelovali s komisijo, naj bi namreč dva meseca po koncu volilne kampanje stranki SDS priznalo »dobropis« v višini okrog 23 tisoč evrov z obrazložitvijo, da so bili oglasi napačno objavljeni.