Zapeljivi vokalno akustični overdose v pretežno baladnem vzdušju, ki v za spoznanje vedrejših odtenkih nadaljuje Sedminino zapuščino ter pogumno brodi po resignirano morbidni ikonografiji slovenskega narodnega blaga. Tolmuni Tantadrujeve vezane besede, vključno z zanimivo uglasbitvijo žalostinke Pa ne pojdem prek poljan Josipa Murna-Aleksandrova, so sveži in bistri, občasno jim zmanjka le globine, ki recimo straši iz večine tematsko sorodnih songov Svetlane Makarovič. Prav slednja je pričujoči plošček v predgovoru pospremila na pot z besedami: "Pa vendar zašume zlata žita za nas, prevzete od uroka žlahtnega bisernega žela te glasbe, na trenutke prevzete od bolečine. Biti glas žarka, ki leže kot poljub na lice. Biti glas vroče dlani, ki najde svilnato, hladno kožo." In kdo sem jaz, da bi Svetlani ugovarjal?

* * * *