Ko rockabillyji odrastejo, imajo bore malo razvojnih možnosti. Ena je pop(ačenje) rokenbendovskega tipa, druga ponovno odkrivanje zgodovinskih valov iz Amerike lansirane glasbe. Kot surf glasbe. Deskanje brez vetra in besedil za poslušljivost zahteva veliko hitrost ritma, Bitch Boysi pa 20 komadov poženejo v pičlih 59 minutah.

Prva slovenska deskarska zasedba se ni ujela v preprostost kot enoličnost ali dolgočasnost, marveč prefinjeno razdeluje poslušljive neskončne melodije kitare. Ki na trenutke več kot dobro zvenijo v zasledovanju zvoka valov kalifornijskih obal, Dicka Dala ali včasih Linka Wraya. Čeprav za hip zaslišite rife Johnnyja Casha ali Chrisa Isaacsa, se Bitch Boysi v naslednjem naletu kitar dvignejo visoko na vrh svojega vala, skozi vrtinec ritma ali globino bobnenja pa na suhem pesku končajo kompozicijo.

Pohvalno je pomanjkanje številnejših priredb v prid avtorskim izdelkom, njihovo trivialno genialnost pa so častilci kulta surfa pod ameriškim soncem že odkrili.

* * * *