Za avtorja, Italijana po "poklicu", dokaj oziroma zelo objektiven izdelek.

Namreč: pričujoče delo je pri naših sosedih izšlo že v začetku osemdesetih let, torej v času, ko se Evropa še ni (kot dandanes) vsevprek, podolgem in počez medsebojno bratila, prej nasprotno. In tako avtorja denimo nikakor ne (z)moreta presekati povojnega "tržaškega vozla" ali mesto, kot argumentira slovenska /jugoslovanska/ stran pripada zaledju, ker je od njega odvisno, ali velja obratno, kar izpostavlja italijanska, kaj šele preboleti prav tako povojne izgube Istre, zanju, zaradi odtisov stopinj beneške noge - zgodovinsko zakonite dediščine jadranskega italijanstva ...

Sicer pa, kar se že omenjene "dokaj oziroma zelo" objektivnosti zadeva: naša pisca sta pač te sreče, da v knjigi prvenstveno podajata kulturno zgodovino samega mesta skozi 19. in 20. stoletje, zanju pa o zastavljeni problematiki "spregovorijo" kar tržaški (beri: v našem primeru italijanski) mojstri besede, ali natančneje, literarna govorica, ki so jo oblikovali predvsem Giani Stuparich, Italo Svevo in Scipio Slataper. Jasno je, da knjiga tako še zdaleč ne podaja sistematičnega pregleda obravnavanega obdobja tržaške zgodovine, prinaša pa zelo (če že ne kar preveč) čustven prikaz družbenih, narodnih, ideoloških in političnih, predvsem pa literarne idej, ki so tekom let vzpostavile svojstveno tržaško identiteto. In prav slednja nam po svoje govori o večjem in prav tako kompleksnem evropskem prostoru, ki je vsem skupen ...