Vsaka religija poskuša voditi vernike skozi vse življenje. Češ to smete, onega pa raje ne, kar vse do danes deluje kot etično-moralno vodilo za velike množice ljudi. Marsikatero verovanje pogosto posega tudi na jedilnik slehernika. Judje imajo recimo kašrut - prehranski pravilnik, ki naj bi ga bil določil Mojzes, in znotraj njega še košer, ki se nanaša na meso (praviloma ga pripravi obredni klavec, sicer velja za nečisto). Muslimani, ki ravno tako kot judje poudarjajo, da mora žival umreti tako, da čim manj trpi, imajo halal (to, kar je dovoljeno) in haram (prepovedano). Haram je svinjina, divjačina, alkohol, prepovedano pa je uživati tudi kri in nekatere živalske organe (recimo žolčnik, vranico itd.). Najbolj znana prepoved - prepoved uživanja svinjskega mesa - pa ne velja, če je vernik v položaju, ko nima izbire; takrat sme svinjino uživati zaradi preživetja.

Najhujša zagata pri hrani halal (poleg snovi, pridobljenih iz svinjine, na katere v sedanji živilski industriji naletimo na povsem nepričakovanih mestih, na primer v na videz povsem "nedolžnih" piškotih) je način klanja živali. Večini pravil halal - ne mučiti živali pred ubojem in med zakolom samim, ne ubijati živali z udarcem po glavi ali elektrošokom - je zadoščeno s sodobnimi veterinarskimi predpisi ali pa so - ne pripravljati noža za ubijanje pred očmi živali - samoumevna v industrijskih obratih. Težje je, ko gre za obračanje glave živali v smer proti Meki in za pravila, ki izhajajo iz prepričanja, da mora biti vsako dejanje storjeno v Alahovem imenu, kar mora biti, povedano po domače, potrjeno z ustreznimi besedami ob zakolu.

Pustimo teorijo in poglejmo, kako je v Sloveniji, državi, ki načeloma zagovarja enakost veroizpovedi, s tem v praksi, saj bi tu, če že ne deluje tako opevana "enakost", moralo veljati vsaj tržno načelo: ponudba je odvisna od povpraševanja.

Logotip

Halal je že dolgo, ne samo v arabskem svetu, uveljavljena blagovna znamka. Vsak proizvajalec hrane halal lahko pridobi pravico do uporabe logotipa halal skupaj s certifikatom, ki se navadno vsako leto podaljšuje pri številnih, za to pooblaščenih organizacijah, kot sta recimo The Halal Food Authority s sedežem v Londonu ali IFANCA (Islam Food and Nutritional Council of Amerika). Ne glede na razširjenost hrane halal v svetu (v ruski prestolnici lahko izdelke halal, tako kot pico v Ljubljani, naročite na dom) smo v Sloveniji glede tega pravi siromaki. Nobeden od trgovskih velecentrov ne ponuja živilskih izdelkov z oznako halal. Tako so se nam v E. Leclercu celo zahvalili za zamisel, češ da bodo premislili o izdelkih halal in da bolje poznajo koncept hrane halal njihovi sodelavci iz Francije, ki nekako tudi niso razumeli, zakaj v Ljubljani o tem še niso niti premišljevali. Na sedežu verige trgovin TUŠ so priznali, da nimajo hrane halal niti v "materi vseh Tušev", TUŠ Planetu v Celju, kjer sicer imajo police, založene z eksotično hrano. V Intersparu, kjer je ponudba recimo kitajske hrane ustaljena v vseh poslovalnicah, so nas po zasliševanju, kaj halal sploh je, večkrat preusmerili na različne osebe, ki naj bi poznale oznake halal, vendar nam niti po več kot dvajsetih klicih ni uspelo priti do potrebnih podatkov. Povprašali smo še v Mercatorju, vendar ta hrane halal ne ponuja niti na trgu Bosne in Hercegovine.

Ali pripadniki islamske skupnosti v Sloveniji ne potrebujejo izdelkov halal? Slovenski poglavar islamske verske skupnosti Osman Đogić trdi, da v skupnosti obstaja veliko zanimanje za vzpostavitev legitimnega sistema zakola živali v skladu z islamskimi zapovedmi. "To bi nas zanimalo zaradi finančnih in tudi etičnih razlogov. Za zdaj rešujemo težave s halalom zasebno - v manjših klavnicah. Ali recimo kupujemo ribe, ki jih je dovoljeno uživati tudi brez posebnega postopka." Seznanjen je s številnimi manipulacijam s hrano halal v BiH: "Pod znamko halal se je tam na primer prodajala pašteta, ki je vsebovala svinjske sestavine, čeprav je svinjina izključena iz prehrane muslimana. Na žalost slovenska zakonodaja za zdaj ne upošteva verskih vidikov, zaradi česar so podobne goljufije izvedljive tudi tu." Mufti med drugim meni, da bi z organiziranim poslovanjem z izdelki halal takšno hrano nedvomno uživalo več vernikov, saj mnogi med njimi zdaj iz objektivnih razlogov ne upoštevajo islamskih zapovedi.

Pionir

A tudi v Sloveniji imamo lastnike certifikata halal. Prvo je ta certifikat dobilo podjetje Perutnina Ptuj, ki je še v stari Jugoslaviji izvažalo "belo meso" v Iran. Živilski tehnik Vinko Mlakar, ki v Perutnini Ptuj dela že triindvajseto leto, se spominja, da so za te potrebe na desni breg Drave v osemdesetih letih pošiljali fante, ki so se odlikovali med vojno v Iranu. Ti se niso rokovali z ženskami, radi so igrali šah, imeli so poseben prostor za molitev in so bili stalno prisotni pri klanju. Celo tekoče trakove v proizvodnji so zaradi predpisa o usmerjenosti glave živali proti Meki prestavili tako, da so piščanci pred zakolom gledali na vzhod. "S kompasom so se sprehajali po obratih," je dejal Mlakar.

Čeprav je minilo veliko let in Iran že davno ni več država, kamor bi Perutnina Ptuj izvažala svoje izdelke, ima podjetje sedaj dva certifikata halal. Kot je povedala vodja izvoza Andreja Komel, en certifikat velja za trg Velike Britanije (predvsem za pakistansko-indijsko muslimansko skupnost), in to za vse izdelke (meso, klobase, že pripravljene jedi). Drugi certifikat, ki so ga prejeli od slovenske muslimanske skupnosti, konkretno od predstavnika iz Maribora, pa velja samo za en izdelek - za extra posebno klobaso, ki je namenjena pripadnikom muslimanskih skupnosti v Evropi (ni treba posebej poudarjati, da je dobršen del te za Perutnino Ptuj nekdanja Jugoslavija). Zakaj so se odločili za pridobitev certifikatov? "Zato, ker je musliman za nas kupec, ki ni nič drugačen od drugih kupcev. Glas potrošnika pa je za nas najvišja vrednota in mu vedno prisluhnemo. Tržne raziskave kažejo, da 10 odstotkov prebivalstva Evrope sestavljajo muslimanski potrošniki, zato želimo biti zraven s ponudbo svojih izdelkov." Ne zanimajo jih daljni trgi, temveč bližnji, evropski muslimani, za katere je, po njihovem prepričanju, piščančje meso ena izmed tradicionalnih jedi. "Naši izdelki so skoraj vsi stoodstotno piščančji. Brez svinjskih dodatkov." Torej recepture ni bilo treba spreminjati posebej za muslimanskega potrošnika. Kako pa rešujejo "zagato" z molitvijo ob zakolu? "Dvakrat na mesec pokličemo predstavnika mariborske islamske skupnosti in ta ob zakolu izreče potrebne besede." Vprašali smo še, ali bo v novem ljubljanskem obratu, ki ga sedaj gradijo za potrebe predelave perutninskega mesa, tekoči trak z rezilom, ki strojno prereže glavo, obrnjen tako, da bodo živali zadnji hip življenja gledale proti Savdski Arabiji? Predstavnik za odnose z javnostmi Joco Tarbuk je odgovoril, da projektanti zdaj že pri načrtovanju takšnih obratov vnaprej mislijo na podobne malenkosti - da se izognejo nadaljnjim zapletom - in to po vsem svetu, zakaj torej ne bi bilo tako tudi pri njih.

Postopek zakola na Ptuju, ki se od navadnega postopka razlikuje samo v prisotnosti muslimanskega pooblaščenca, smo si ogledali, oboroženi s fotoaparatom. Ogledali smo si vso proizvodnjo; sodelavka Perutnine Ptuj Alenka Brglez nam jo je razkazala tako (pokukali smo lahko v vsak kot), da bi vsakega prepričala, da nič ne skrivajo. Piščance, pripeljane s farm gojiteljev (ti dobijo mlade rumenčke za vzrejo od Perutnine Ptuj, saj imajo tam svoje kokoši, ki nesejo jajca), najprej iz lesenih zabojev premestijo na tekoči trak. Nato nekaj krepkih mladcev, stoječih v krogu, obesi piščance za noge na tekoči trak v obliki vijugaste kovinske palice. Palica-trak se počasi premika v zatemnjen prostor (tema naj bi piščance pomirila, a na traku niti niso bili videti kaj dosti vznemirjeni), kjer samodejno rezilo, potem ko je piščanec z močnim curkom vode omamljen, prereže glavo - le napol.

Zanimivo je, da naj bi plitvi rez (namesto odseka glave v celoti kot nekoč), po besedah Brglezove, narekovali higienski predpisi - z njim se zmanjšuje verjetnost okužbe mesa, preden ga očistijo perja. Muslimani pa enako zapoved pri ubijanju živali (le prerezati pomembne arterije na vratu in ne sekati glave ali rezati na katerem drugem delu telesa) spoštujejo že nekaj stoletij.

Presenetljivo v Perutnini Ptuj je to, da na embalaži izdelkov, čeprav ima podjetje za to vsa potrebna dovoljenja, ni uporabljen logotip halal. Vodja izvoza pravi, da se zanašajo na obveščenost muslimanov po svetu, ki tudi brez logotipa vedo, kateri izdelki so halal in kateri ne. Mogoče pa res. Ko smo se odpravljali s parkirišča poslovne stavbe Perutnine Ptuj, je iz njihove blizu stoječe mesnice, kjer izdelke ponujajo zelo ugodno, stopila nasmejana ženska z otrokom, z zakrito glavo in v dolgem krilu.

Pašteta Halal in arome

V Drogi Portorož - živilska industrija, d. d., kjer so se za pridobitev certifikata odločili pred kratkim, je glede uporabe logotipa halal povsem drugače. Očitno se ne bojijo, da se bo z uporabo logotipa zmanjšalo povpraševanje zaradi predsodkov, vezanih na islamski halal. Certifikat za zdaj edini Drogin izdelek halal - pašteto Argeta Halal - so dobili maja lani. S pašteto nameravajo prodreti na trge Bližnjega vzhoda (letos se bodo udeležili živilskega sejma hrane halal v Dubaju), prodajajo pa jo že na Švedskem (zato imajo tudi posebno embalažo z jasno označbo halal). Meso za pašteto kupujejo v Italiji pri Sandri, s. p., iz Trevisa, ki ima v lasti certifikat islamske skupnosti v Italiji s sedežem v Milanu, njeni predstavniki pa omogočajo tudi kontrolo zakola. Zakaj ne Perutnina Ptuj? Zato, ker ne more zadostiti njihovi proizvodnji - količinsko. Sama pašteta se po sestavi, okusu in tako dalje v ničemer ne razlikuje od navadne, ki se prodaja v drugi embalaži - razen v posebnostih pri klanju živali, torej prisotnosti pooblaščenega muslimana med klanjem. A treba je poudariti, da je Drogo pred začetkom proizvodnje Argete Halal obiskal supervizor, ki je pri vsaki posamični sestavini pregledal avtentičnost dobaviteljev vseh sestavin, preveril postopke čiščenja proizvodne opreme, pakirne opreme, skladišč, celo čistilna sredstva, ter seveda opravil pregled predelave na kraju samem od dostave do skladiščenja pripravljenih izdelkov in proizvodnje drugih izdelkov v istem obratu. Kot je povedala predstavnica za stike z javnostjo Vesna Čuber, je bila pomembna predvsem odsotnost svinjskih sestavin.

Da katera od sestavin izdelkov ni iz mesa neprimernih živali, skrbno preverjajo tudi v Etolu. Etol je izdelovalec arom, aditivov in baz za proizvodnjo živilskih izdelkov, ki jih med drugim izvažajo v Jordanijo, Sirijo, Libanon, Iran, Egipt, Pakistan, Tunizijo, Združene arabske emirate in druge islamske države. "Za te dežele je značilno, da imajo tam radi sladke note in močno izražene arome. Najbolj prodajane arome so oranža, vanilja, mango, breskev, citrona, kardamom, kokos itd.," je pojasnil vodja oddelka zagotavljanja kakovosti v Etolu Peter Pavlič.

V dokaz, da izločanje prepovedanih sestavin ni vedno preprosto, je Pavlič navedel želatino, ki se veliko uporablja v prehrani, pa glicerin in njegove estre, aminokisline ... "Tudi izločitev alkohola, ki je najbolj uporabno topilo v aromski industriji, je stroga obveznost. Zato smo razvili natančno kromatografsko kontrolo vsebnosti alkohola v izdelkih." Odvisno od zahtev poslovnih partnerjev izdajo izjavo proizvajalca o skladnosti s pravili halal sami ali pa zaprosijo islamsko skupnost Slovenije. "Ta nam po ogledu proizvodnje in uporabljenih komponent izda uradni certifikat o čistosti posameznih izdelkov." Pravi tudi, da zato, ker proizvajajo surovine za živilsko industrijo (predvsem slaščičarsko) na območju islamskih držav, pravila halal spoštujejo z vso potrebno resnostjo.

Zakon

Hoteli smo biti objektivni, zato smo se, glede na prej navedeno muftijevo izjavo, da verniki rešujejo težave s halalom sami (vendar svojega klanja ne organizirajo), in upoštevaje odsotnost izdelkov halal na slovenskem trgu, obrnili na Veterinarsko upravo RS z vprašanjem, ali so lani zasledili kakšne nepravilnosti pri obrednem klanju. Iz Vursa so nam sporočili, da v registriranih klavnicah, ki so pod nadzorom veterinarjev Vursa, v preteklem letu ni bilo kršitev, ki bi bile povezane z obrednim klanjem. Ali vedo za certifikat halal in ali glede na občutljivost področja spremljajo podatke o podelitvi teh certifikatov v Sloveniji? "Vurs je obveščen, da se ponekod po svetu, tudi v Evropi, podeljuje neka vrsta odobritve ali certifikata posameznim živilskim obratom. Priznati moramo, da praktičnih izkušenj s tem nimamo, prav tako nimamo podatkov, ali je kateri naš živilski obrat že pridobil omenjeni certifikat." Škoda. Kajti po podatkih istega Vursa v Sloveniji določa pogoje za obredno klanje predpis zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 98/99), ki načeloma ne prepoveduje zakola z religioznim ceremonialom, vendar se takšen način klanja dovoli izjemoma, dovoliti pa ga mora prav Vurs. "Ta pa seveda za vsak primer posebej preuči, pod kakšnimi pogoji bo dovolil klanje." Zakaj potemtakem v skladu s svojimi dolžnostmi stvari ne pregleduje? Pa četudi je sporna točka t. i. obrednega klanja, vezana na neomamljenost živali, že zdavnaj odstranjena, saj se sodobnim predpisom prilagaja tudi islam.

Kurban bajram na Hrvaškem

Težava s klanjem je že davno rešena

Praznovanje kurban bajrama, velikega muslimanskega praznika, je v deželah, kjer ni zapletov z obrednim klanjem, tradicionalno povezano z žrtvovanjem živali, katerih meso nato verniki delijo z manj premožnimi.

V Sloveniji islamska skupnost namesto obrednega žrtvovanja zbira denarne prispevke in jih potem nameni v dobrodelne namene. V sosednji Hrvaški pa je islamska skupnost že zdavnaj odpravila težavo z obrednim klanjem. Če vprašate organizatorja vsakoletnega klanja cele črede goveda (letos je bilo na primer zaklanih 47 glav) Smajo Tataragića, od kdaj to počnejo, odgovori: "Odkar muslimani živijo tukaj." Za izvajalca so že več let zapored izbrali klavnico Danica - mesno industrijo, ki je v lasti vsem znane Podravke. "Zanje smo se odločili, ker so po vsem svetu znani po kakovosti." Tako sedem muslimanskih družin prispeva denar za eno govedo. "Po naših pravilih je recimo ena koza za enega človeka, če je krava večja, je za več ljudi." Žival je v skladu z veljavno zakonodajo omamljena, pooblaščeni predstavniki islamske skupnosti pa niti ne pridejo v stik z mesom, ampak le tiho preberejo potrebno besedilo - vse v prisotnosti veterinarskega inšpektorja. Od mesa goveda, ki je bilo zaklano v skladu s pravili halal, ga le tretjina pripade resničnim kupcem. Preostalo meso gre deloma v osiromašene dele BiH, deloma za potrebe Islamskega centra v Zagrebu. "Naši ljudje hočejo del mesa zase, ostalo pa radi delijo s sosedi, prijatelji," je pojasnil Smajo.

V izobraževalne in druge namene so leta 2000 posneli krajši ljubiteljski dokumentarec, ki prikazuje celoten postopek klanja v klavnici Danica. Nobenega bavbava na kaseti, pa tudi med samim klanjem ne boste našli - le strokovno opravljeno delo in pomislek, da je delo mesarja enako težko ne glede na to, za koga kolje - za muslimane, pravoslavce ali katolike.