Antonije Pušić alias Rambo Amadeus Svetski Mega Car (RASMC) je eden izmed zadnjih velikih sinov Jugoslavije. 15 let po izidu samostojnega prvenca O tugo jesenja pa kreativni genij še vedno ne dolgočasi. Nov album 17 kiselih krastavca ter niz koncertov na sončni strani Alp so bolj povod kot vzrok za pogovor o turbo folku, Jugoslavijah, fenih in še čem.

Se zdaj tudi uradno imenuješ RAMSC? Ali so ti naslov podelili?

Precej je carjev. Samooklicanih še več. Eden pa je Svetovni Mega Car.

Ni zadnja leta malce dolgčas na vrhu zabavnih interpretov? Nadrealisti so že precej predvčerajšnja zadeva, tudi novi mulci kot Edo Maajka te ne dosegajo. Ali sploh obstaja medijska osebnost, ki te resnično zabava in ne zgolj nasmeji?

V kreaciji ne obstaja vrh, to ni planinarjenje. David Letterman me resnično zabava in prav žal mi je, da ga nič ne razumem, gotovo je duhovit.

Lahko bi se reklo, da si pomagal popularizirati turbo folk - ne zgolj da si na svojo prvo ploščo uvrstil ta žanr, ampak si populariziral tudi Vesno Zmijanac, ko je tvoje grlo pelo Intelektualca. Kje je turbo folk danes?

Nisem ga populariziral, ampak definiral. Tudi Einsteina ne moreš kriviti za Hirošimo in Nagasaki. Turbo folk sem prvi spoznal in mu dal to posmehljivo ime, ampak protagonistom je bil ta termin izjemno všeč.

Z razpadom Sovjetske zveze se je Kapitalizem nehal bati Socializma in je že samo s tem postal bolj bahat in okruten. Prebivalce planeta sistematično poneumljajo in preparirajo v hordo pasivnih kvaziintelektualnih potrošnikov. Z avtomatizacijo proizvodnje je prenehala potreba za delavci, postali so nujni samo kot potrošniki avtomatsko proizvedenih masovnih artiklov. To so zelo plodna tla za turbomanije vseh vrst.

Kaj bi pomislil, ko bi sredi Ljubljane, Leipziga ali Ljubuškega videl plakat "DJ Krmak u diskoteci Katastrofa"? Ali lahko gre še nižje?

Lahko. Zamisli si plakat: 'Prodajamo vse vrste človeških organov - notranje, okončine, kožo, kosti, otroške, ženske, moške, sveže in ugodno'. Berem, da v svetu ni redek pojav, da koga ugrabijo, razkosajo in razprodajo po delih.

Čez nekaj let bo vsak bogataš imel kmetijo svojih klonov, ki jih bo uporabljal za lastne rezervne dele. Turbo folk je samo zabava za revne, kot protiteza padca morale pri aristokratih.

Koliko pa je ta Pink miselnost kosila po tvoji generaciji? Kako je slednja sploh občutila čas od razpada Juge do danes - z velikimi dramami na fronti in v vsakdanjiku?

Moje bližnje okolje je sestavljeno iz ljudi, ki ne gledajo več televizije. To so bili večinoma dezerterji, ki so videli fronto samo na TV-zaslonu in so jo verjetno zaradi tega tudi nehali gledati.

Težava je, ker te nenehna nesreča v okolju pripravi do tega, da postaneš imun nanjo. Zgodovina pa se vali prek hrbtov revežev.

Ali danes obstaja nekakšna normalnost? Ali je to zate ideal kot svoboda, bratstvo ali enotnost?

Ne, vse to so neumnosti. Normalnost je funkcioniranje v mikrookolju, vsaka makroaktivnost pa je patološka.

Nekajkrat je bilo moč zaslediti, da si nostalgik za prejšnjo državo. Kaj meniš - je imel Tito prav, da je ljudi leta zapiral na Goli otok?

Moj oče je bil na Golem otoku. Titov primitivizem se je zaznal v tem, da okoli sebe ni trpel pametnih in inteligentnih ljudi. Kakšna hiša pa se poruši 10 let po smrti gazde? Očitno je pozabil vgraditi armaturo. Armaturo pa sestavljajo sposobni ljudje na odgovornih položajih.

Kdaj si ti pravzaprav dojel, da gre Juga v tri krasne? Kaj misliš, kdo je najbolj pripomogel k razpadu?

Popolnoma razumljivo je, da se razviti sever hoče odcepiti od nerazvitega juga. Toda kako si razlagati željo nerazvitega juga, da se odcepi od razvitega severa? Samo na en način - skozi primitivno kadrovsko politiko, s katero se Vodja obda s tropi poslušnih kretenov in se tako znebi uvida v realnost. Kjer pa ni povratne zveze - kot pravi Norman Wienner v starih spisih o teoriji sistema -, ni uspešnega podjetja.

Se ti je v prejšnjem desetletju najprej reduciralo število krajev, kjer si lahko igral, pa se je zatem ponovno odprlo?

Devetdesetega sem igral po vsej Federativni narodni republiki Jugoslaviji. '91 je bilo moč igrati samo v Sarajevu. Leto zatem samo v Makedoniji, '93 samo v Sloveniji. Po daytonskem sporazumu sta se počasi odprli Hrvaška ter Bosna in Hercegovina.

Če nisi bil resničen turbo folk, si v Srbiji in Črni gori lahko ves čas funkcioniral samo v undergroundu, v nekaj malih klubih, kar me sploh ni motilo. Nasprotno, mislim, da sem tako postal neka vrsta kulta. Pravzaprav lahko rečemo, da sem vojni dobičkar, ker sem sedaj precej bolj uveljavljen kot pred Veliko Idiotsko Balkansko Vojno.

Kje si bil v času sankcij in bombardiranja Jugoslavije - v Beogradu ali Črni gori?

Prvi mesec v Beogradu, dokler niso ubili Slavka Ćuruvije. Nato sem dojel, da je udobneje v Črni gori, toda zmotil sem se, ker je bila tam paranoja - zaradi delitve na bele in zelene - precej večja.

Kje pa si bil petega oktobra, ko so rušili Miloševića?

V Beogradu. Nekaj pred petnajsto uro - ko sem pred skupščino namesto običajnih brezmilostnih policijskih kordonov s ščiti videl neke prestrašene reveže v ponošenih uniformah, peščico revščine, ki je skušala biti ljubezniva z opogumljeno rajo - sem odšel domov pazit otroka in poslal ženo, da sodeluje v tem zgodovinskem dogajanju.

Spomnim se vsega mesta, ki je kot hipnotizirano šlo proti skupščini, jaz pa edini v nasprotni smeri hitim domov pazit otroka. S ponosom se spominjam svoje odločitve, da omogočim ženi, da sodeluje v zgodovini.

Tistega dne, ko je vsaka starka začela razbijati s posodo in tako protestirati proti gospodu Miloševiću, on pa je še vedno ostal na oblasti, sem se nehal zanimati za zgodovino.

Kako si sprejel razvoj dogodkov - vmes si javno nastopal proti miselnosti ignorance in malodušja ter Slobu. Toda kako si našel svoj mir, uredil zasebno življenje in preživel?

Kdo pa pravi, da sem našel svoj mir? Sam sem se v vmesnem času, zaradi strahu za ohranitev svoje vrste, razmnožil. Imam tri sinove in me ni več tako strah za svojo rit.

Ko nisi RASMC, kaj počne Antonije Pušić? Žena, otroci ...

Imam ženo in tri sinove - Karin, Ilijo, Petra in Marka Antonija.

Ali boš do konca življenja nastopal in snemal plošče ali ti bo tvoja dežela končno dala status kulturnega zaklada, če že ne nagrade z rednim mesečnim prilivom na konto?

Kaj drugega pa naj počnem? Odprem lokal? Katera je pravzaprav moja dežela in katera ni? Zamislite si živega človeka, ki hodi, je, prdi in smrdi ter ima status kulturnega zaklada. Moja prva asociacija na takšno pojavo je Quasimodo.

Kaj poslušaš te dni?

Zadnje čase poslušam samo zvoke iz narave. Zabavam se, ko prepoznavam, odkod so največji kompozitorji jemali glasbene motive za svoja velika dela.

Imaš kakšne priljubljene plošče, razen svoje nove?

Nikoli ne poslušam svoje plošče. Tisti trenutek, ko je natisnjena, me neha zanimati.

Ali še imaš motiv za izdajanje plošč, zdaj ko jih malokdo sploh še kupuje?

Težava ni v tem. Sedaj lahko vsak mulc na svojem računalniku naredi svojo lastno glasbo, tako da je nesmiselno tekmovanje z njimi.

Uporabljaš računalnik?

Ne enega, ampak tri.

Kako pa je razvoj piratstva vplival na tvoj glasbeni kruh - pirati, tvoji največji promotorji, niso plačevali avtorskih pravic ...

Nisem bogataš, ker nimam tega psihološkega profila. Za to niso krivi pirati.

Najprej pirati, sedaj internet - horoskop to tisočletje ni naklonjen glasbenikom, ki bi svojo glasbo prodajali na ploščah. Ali vidiš še kak izhod razen še dražjih vstopnin za žive nastope?

Tudi Bach ni prodajal zgoščenk, pa mu nič ne manjka. Tehnološki dosežki so v redu, še posebej internet. Od njega imam več koristi kot škode. Seveda veliko dragih kart prinaša več zaslužka kot malo poceni vstopnic.

Ali sploh poznaš koga, ki kupuje cedeje? Si sam kdaj privoščiš kak original?

Mislim, da ljudje kupujejo vse mogoče, zakaj torej ne bi tudi cedejev? Sam sem si v Londonu kupil originalni cede Wesa Montogomeryja, dal sem 15 funtov in občutil sem zadovoljstvo. Ovitek je bil zelo lep, iz impregniranega kartona. Ljudje kupujejo originale najbolj zaradi ovitkov.

Imaš raje urbano ali ruralno okolje?

Nimam hiše izven mesta, toda ta ideja mi je vse bolj všeč. Na vasi je precej lepše kot v mestu. Potem ko so na vas prišli voda, elektrika in internet, ni več potrebe po stanovanju v mestu. Obožujem vasi, če pa so še na morju ...

Živiš v Beogradu. Te rajca vonj asfalta?

Sploh me ne rajca vonj asfalta, ampak žena, njo pa rajca asfalt.

Obstaja podoba o RASMC, ki ga imajo resnično radi, kamor pride. Imaš tudi nasprotne izkušnje?

Seveda. Nihče še ni popil čaše meda, ne da bi jo zagrenil s čašo žolča.

Kako pa jemlješ nastope - kot dogodke ali kot tekme, ki jih oddelaš in odideš naprej?

Če bi mi bili nastopi kot tekme, bi bil najverjetneje nogometaš. Po koncertih se rad pogovorim z ljudmi in si še dodatno prikrampam kakšno pozitivno emocijo.

Si eden tistih, ki od razpada nastopajo od Triglava do Vardara. Kaj skupnega ima tvoja publika? Vsi dojemajo tvoje šale?

Na moje koncerte prihaja moja publika, ki si je povsod podobna in jo veže identičen smisel za humor.

Si srečen, ko vidiš publiko, ki te ima rada?

Pristajanje na popularnost je oblika sociopatije. Tega se zavedam, ampak v popularnosti uživam. Jebiga, ljudje smo ...

Kaj pa ekipa na odru - sodelavci, prijatelji ali kaj tretjega?

Za razliko od Tita se RASMC trudi biti obkrožen z ljudmi, ki so pametnejši od njega.

Ali še vedno meniš, da si boljši instrumentalist kot pevec? Morda je vokal v tvojem primeru malce pomembnejši ...

To mi je jasno, toda igranje kitare mi ustvari veliko fiziološko zadovoljstvo. Kot onaniranje v mladosti.

Sam si delal raznovrstno glasbo - od te, po kateri sloviš, do otroške, klasične, za film ... Kaj še želiš narediti?

Rad bi naredil soundtrack za 'Vrnitev Godzille'. Zelo me zanima ustvarjanje glasbe, ki bi odsevalo Godzillino notranje razpoloženje, medtem ko dela nered po mestu. Dosedanji kompozitorji so kazali zgolj razpoloženje prestrašenih ljudi, nihče pa Godzillinega, ki zagotovo doživlja kompleksno, sadistično, veselo-razigrano neprijetno razpoloženje, ki bi ga rad prelil v glasbo.

V Sloveniji nimaš samo precej nastopov in oboževalcev, ampak tudi brata, ki tukaj živi. Bi ti živel tukaj?

Slovenija je prelepa, ampak mislim, da ji je en Pušić povsem dovolj.

Je kakšna dežela, v kateri bi rad živel?

Težava je v tem, da so dežele z ugodno klimo, nimajo pa potrebe po dvigovanju standarda malim ljudem. Sanjam o tem, da bi popravljal stare jadrnice na Danskem, vendar da bi bila klima kot na Havajih.