2004 / 06 / intervju
Musliman v slovenski domovini
Predsednik islamske skupnosti na Jesenicah Ahmed Pašič
Bernard Nežmah
Lokalni islamski voditelj 5.000 vernikov je 27-letni politolog in avtor knjige "Muslimani v Sloveniji". Z njim smo se pogovarjali o verskih vprašanjih, kot so molitev, jemanje obresti in džihad, o ateistih, politikih in katolikih, o turških vpadih, slovenščini in športu, o molilnici, položaju žensk in prevodih Korana.
Na vsake štiri leta člani islamske verske skupnosti izvolijo novo vodstvo. Na zadnjih volitvah v decembru 2001 so se odločili in starejše zamenjali z mlajšimi in bolj izobraženimi.
Na Jesenicah imamo molilnico, izredno funkcionalno in racionalno, tako da trenutno ne razmišljamo o nobeni razširitvi. V Ljubljani je drugače, saj imajo za molilnico navadno stanovanjsko hišo.
Odvisno od potreb, mi zelo lepo sodelujemo z županom in s policijo in smo popolnoma zadovoljni s statusom, ki ga imamo. Kako pa bo čez 20 let, tega ne vem.
Rojen sem na Jesenicah, moji starši so sem prišli pred 30 leti. Mati nas je doma učila poglavja iz Korana, ki smo jih rabili pri molitvah, nismo jedli svinjskega mesa, pili alkohola. Toda to je bilo skrito le znotraj družine. Generacija naših staršev je bila z islamskega stališča skoraj uničena. Šele osamosvojitev Slovenije, predvsem pa vojna v Bosni je prinesla paradoks, da so otroci po verouku prišli domov in starše začeli učiti o islamu.
Moliti sem začel samostojno, sam od sebe, pred kakimi 8 leti, ko sem bil star 18 let.
Našel sem odgovore, ki sem jih iskal. Pomiritev in psihično stabilnost po puberteti. Alkohola nisem nikoli pil. Na Jesenicah je skupnost zelo močna. Če pri kom škriplje, mu drugi pomagajo. Drugače kot muslimani po drugih krajih.
Šele po koncu starega režima, leta 1990. Spomnim se, kako se je leta 1991 550 muslimanskih otrok prostovoljno vpisalo, brez prisile, brez obveznega obiska. Takrat je bilo to nekaj novega, ljudje so na novo našli identiteto. Tudi vojna v Bosni je veliko pripomogla. Na Jesenicah je tekla nekakšna mini vojna, napetost med Srbi in Muslimani z ogromno konflikti. V tistem času so se ljudje spet vračali k veri, ki jim je pomagala razumeti tragedije.
Za mene do 7. razreda osnovne šole sošolci niso vedeli, da sem Bosanec. Bil sem miren in učeč fant, dokler se v času pred osamosvojitvijo ni pojavil slovenski nacionalizem: Slovenijo Slovencem! očistimo Slovenijo! Na Jesenicah so se zaradi tega Bosanci naenkrat začeli počutiti ogrožene, v šoli so se pojavljali konflikti: Bosanci izginite v Bosno! V meni se je dogodil obrat, da sem razmišljal: zakaj bi se sploh počutil manjvrednega, če sem Bosanec? Zato sem se odločil, da bom musliman brez sramu in brez skrivanja.
Ne, Bošnjak-musliman, ki ima Slovenijo za domovino in govori slovensko ter bosansko. Živeli smo v sklopu etnične skupnosti, nikoli se nisem počutil kot Slovenec, kot "ta gvišen", kot pravijo pri nas. Vsake toliko te nekdo - tup, ti si južnjak. Pravi Gorenjci te ujamejo, ni šans, da te ne bi prepoznali. V zadnjem času opažam, da pri nas to Bosanci obračajo na humor, kot Židje v Ameriki. Kar je bilo predsodek, obrneš, in s tem postane smešno.
Seveda, najbolj ognjeni navijači železarjev so bili Bosanci, ki so se tepli z Green Dragonsi. Danes je to bolj preteklost, ne hodi jih več veliko na tekme. Tako da imamo zdaj hokejsko dvorano, v katero se vlaga milijone, in je bolj slovenska, zraven pa je nogometno igrišče z NK Jesenice, kjer so večinoma Bosanci; tam denarja skoraj da ni.
Prvi aksiom je vera v enega boga - Alaha. Tudi v komunističnih časih praktično ni bilo mogoče najti Bosanca, ki ne bi verjel v Boga. Ostajali so izreki: inšaAllah "če bo Bog hotel", elhamdulillah "hvala Bogu".
V arabščini, naučil sem se jo pisati in brati, tako da preberem sure iz Korana in sem sposoben osnovnega sporazumevanja.
Seveda, samo potem čez čas nič več ne razumem, ko se sogovorci razgovorijo, misleč, kako dobro znam arabsko. Drugače pa nam padejo na bazarju cene na 10 %. Veste, ob vojni v Bosni so muslimani šele zvedeli, da tudi v tem delu Evrope živijo muslimani. Bosancev so v arabskih deželah posebej veseli. Sem šel s prijateljem iz Bosne, ki je nekoč slekel srajco in jim pokazal rane od krogel - takoj so ga vzeli za svojega, ga vsi povprek vabili na gostije.
Poglejte, ta knjiga za muslimane nima nobene vrednosti. Za nas bo štel šele prevod Korana, ki ga pripravlja islamska skupnost skupaj s Študentsko založbo. Glejte, taki citati brez konteksta in širše razlage ne povedo nič. V naši veri to namreč pomeni, da moški opravljajo moška, ženske ženska dela. Da je moški dolžan skrbeti za družino, da pa ženski ni treba. Če pa hoče, seveda lahko. Položaj ženske je v islamu izjemen, dovoljeno ji je, da se lahko od moža loči.
Načelno lahko, samo bi ji jaz odsvetoval. Hodim v službo, študiram magisterij, potem pa me kličejo verniki še za vsemogoče nasvete in pomoči. Eden bi rad, če mu napišem garantno pismo za sorodnika iz Bosne, drugi kdo ve kaj. V skupnosti 5.000 ljudi je to izredno naporno.
Predvsem to, v zadnjem času pa je vedno več prestopanj iz neislamskih ver v islam. Na Jesenicah pred letom 1998 nismo imeli primera prestopa, od takrat do danes pa smo imeli 7 prestopov, od tega 6 deklet, ki so visoko izobražene, mlade punce do 30 leta. Do nas so prišli prek interneta www.islam.slo.net., smo se pogovarjali, jim predstavili islam in nato so prešli k nam.
Logika verovanja, praktičnost, nerazumevanje trojstva in dejstva, da je lahko človek bog in obratno.
Preden se je zgodila prva bitka v islamu, t.i. Bitka ne Bedru, je bilo muslimanov nekaj čez tristo, nemuslimanov iz Meke pa več kot tisoč. Zaradi neugodnega razmerja je bilo čutiti napetost v pričakovanju izida bitke. Kljub manjšemu številu so muslimani v tej bitki zmagali, omenjeni verz v celotni verziji pa poziva poslanca Mohameda, naj moralno spodbudi in opogumi svoje vojake v bitki, saj jim bo Bog pomagal, ne glede na to, da jih je bilo veliko manj. Zelo pomembno je poznati ozadje objave vsakega verza in kontekst. V omenjeni knjigi, iz katere je citirani verz, tega niso upoštevali in to bo muslimanom v Sloveniji zopet povzročilo nemalo težav, na žalost.
To je resen problem. Na izbor muftije verniki nimamo vpliva, postavijo ga iz Sarajeva, ki je nadrejeno Ljubljani. Bilo bi zelo koristno, če bi znal slovensko. Mi je nelagodno, ko mi očitajo, da govori le bosansko.
Da, jaz osebno se tega držim, za druge pa velja, da če le morejo. Vendar pa je islam zelo pragmatičen in se prilagaja okolju, v katerem je. Če se voziš z vlakom iz Jesenic v Ljubljano, lahko dve molitvi združiš v eno. Zelo praktično. Včasih je težko. V Ameriki je normalno, da ko prideš v službo, ob podpisu pogodbe rečeš: imel bi še nekaj: jaz molim, kar mi bo vzelo 5 minut na dan. V Ameriki ti bodo rekli: to je verska svoboda in to ti počni. Če bi to naredil v Sloveniji, bi v večini primerov naletel na neodobravanje. Islam zagovarja red, če greš na molitev, boš manjkal 5 minut, ne pa, da bi to izkoriščal in se vrnil čez 1 uro.
Spet pragmatično. Če je za nekoga edina možnost, da študira, če vzame kredit, ga bo vzel. Ampak samo do trenutka, ko bo diplomiral.
Musliman na Zahodu naj bi se maksimalno izogibal obrestim in vsemu, kar je povezano z njimi, kar je ponavadi zelo težko udejaniti v realnem življenju.
Uf, ne že spet.
Zdaj mi plačujemo ceno, za nekaj, kar se je dogajalo pred 500 leti. Muslimani v Sloveniji nimamo direktnih problemov, latentne pa. Fraze v stilu Mihaela Jarca: "Mi nimamo nič proti muslimanov, smo pa proti islamskemu centru." Naj bo odkrit in reče, da je proti muslimanom in proti islamskemu centru. Musliman v Sloveniji mora vsak dan komu kaj razlagat. Da nismo teroristi, da smo lojalni slovenski državljani, da je Slovenija domovina, ki jo spoštujemo. Zdaj se moramo zagovarjati zaradi Bin-Ladna, zaradi turških vpadov. To gre folku počasi že na živce. Non-stop eno in isto. Ko sem pisal knjigo "Islam in muslimani v Sloveniji", sem ugotovil, da slovenski šolski učbeniku govore največ o islamu skozi turške vpade, zraven slikice turškega vojaka s sulico, na njej pa naboden otrok.
Ne, trenutno so večji problemi islamski center, prehrana. A poleg teh učbenikov se ohranjajo tudi procesije po slovenskih vaseh, kjer se ljudje zberejo ob cerkvicah in se spominjajo recimo leta 1473, ko je turški vojak na konju hotel vstopiti v cerkev, a se je njegov konj spotaknil, tako da je vojak padel in si zlomil nogo, potem pa so vsi turški vojaki zbežali - Bog je očuval cerkev! Vsako leto se obnavlja ta spomin na turške vpade. Kaj ima to z nami? Če hočemo rešiti kake konkretne prostorske zadeve, moramo najprej pojasnjevati turške vpade. Plačujemo davek na zgodovino. Mi bi lahko govorili o 200 letih križarskih pohodov, a kaj bi s tem dosegli? Brez veze.
ali gre za vsebinske ali retorične razlike?
Retorične. Na eni strani imate stranke, ki pravijo: mi nimamo nič proti vam, ampak ... In so potem dejansko proti, to so SDS, SLS, SNS, NSi. Na drugi strani pa imate LDS in ZLSD, ki tega ne bosta izrekli javno in tega tudi ne podpirata. Videti je, kot da sta v prid muslimanov, toda vedeti morate, da je že deset let na oblasti LDS, pa se na ravni dejstev do nedavnega ni nič zgodilo. Zdaj prihajajo parlamentarne volitve, gre za bitko, kdo bo dobil volilne točke. V Franciji je Chirac napovedal zakon o prepovedi muslimanskih rutk, židovskih kapic in razpel. Rad bi pobral glasove Le Penu in skrajnim desničarjem, s tem, da bo zaščitil laično francosko šolo pred verskimi vplivi.
Nimamo problemov, naši prvi sosedje so adventisti, z njimi imamo zelo lepe odnose, enako s katoliškim duhovnikom. Jesenice so neke vrste model religioznega in etničnega sožitja v Sloveniji. Bilo bi lažje, če bi se tega zavedal tudi katoliški vrh v Ljubljani.
Upoštevati je treba tudi tri nove dejavnike. Da se je islamska skupnost bolje organizirala in je zadevo premaknila z mrtve točke.
Drugi je približevanje Evropi in standardom Evropske unije, tretji pa je v tem, da nekateri kljub vsemu pazijo, kaj rečejo določene ameriške organizacije. Za primer lahko dam "Human Watch Organisation", ki je navedla incident, ko muftija ni smel čestitati bajram na slovenski nacionalki. Že naslednje leto je smel. Zakaj? Ker so se ustrašili Američanov.
Se je pa položaj po 11. septembru bistveno spremenil. Tudi paradoksalno. Ko sem za diplomo analiziral pisanje slovenskih dnevnih časopisov pred in po 11. septembru, sem ugotovil dramatično razliko. Medtem ko je za prvo obdobje značilno izredno negativno pisanje, kar 90 %, se je na moje presenečenje po terorističnih napadih odstotek v prid pozitivnim predstavam občutno povečal.
Gotovo, poprej je bila skupnost zaprta vase, potem pa smo rekli: spustimo blizu novinarje, da se sami prepričajo in vidijo, kako delujemo. Prve izkušnje so bile presenetljivo dobre, korektni prispevki, tako da se je ta odprtost komuniciranja pokazala kot dobra pot.
Uradno na popisu 47.500, neuradno pa okrog 60.000. Smo druga najmočnejša verska skupnost v Sloveniji. V Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji, kjer je muslimanov po nekaj milijonov, se s prihodom novega, mladega kadra intelektualcev obeta napoved nove politike. Kaj bo, ne vem. V Sloveniji je drugače, vendar pa na lokalni ravni lahko marsikaj dosežeš. Na Jesenicah muslimani v mestu predstavljajo 30 % prebivalstva. Zanimiva potencialna volilna masa. Če pa greš v koalicijo, si zanimiv za desne in za leve - ne glede, da te oboji ne marajo - in postaneš partner pri odločanju.
V času ateizma smo čakali desetletja na karkoli glede islamskega centra, zdaj pa se dogaja, da deklarirani ateisti zagovarjajo islamski center, deklarirani katoliki pa mu nasprotujejo. Na splošno gledano islam favorizira raje kristjane in žide glede na ateiste. Pravi, da so boljši tisti, ki vsaj v nekaj verujejo, od tistih, ki ne verujejo v nič. Paradoksov je še veliko. Na pokopališču v Logu pod Mangrtom je več sto muslimanov, ki so se borili za Avstro-Ogrsko in za zahodne slovenske meje, pokopanih pod križem. Na soško fronto so pripeljali Bosance s hribov, ki v spopadih prsa v prsa niso uporabljali strelnega orožja, ampak buzdovan in nož. Italijani so se jih zato zelo bali. Ker so bile te elitne enote nepremagljive, jim je avstrijska vojska postavila mošejo, poleg nje pa pokopališče, kjer so bili vojaki pokopani po veroizpovedi: kristjani pod križem, muslimani pod islamskim nagrobnikom. Videl sem fotografijo originalnega pokopališča, toda po vojni so Italijani mošejo razstrelili, muslimanske nagrobnike porušili in jih nadomestili s križi. Kar lahko razumemo kot maščevanje, toda v Avstriji pri Gradcu imajo islamske vojake iz prve vojne pokopane pod islamskimi simboli. Ko sem jaz to ugotovil, sem od leta 1995 pisal pisma na ministrstva in bosanski ambasadi, ampak nobenega odgovora.
Za nas bi bilo to idealno.
Absolutno, kot v Franciji in Turčiji. To vam potrdijo tudi katoliki, vprašajte le prof. Ocvirka, kakšen je odnos medijev do katoliške cerkve, nadškof Rode je za slovenske medije zelo nepopularen. Tu vidim podobnosti v poročanju medijev do islamske in katoliške vere. Mi se moramo boriti za pravice na najbolj osnovnih zadevah: verska oskrba v vojski, prehrana po šolah ...
Gre za problem, ko verske pravice ne štejejo med splošne človekove pravice, ampak se jih dojema kot nekaj intimnega, zasebnega, kar mora biti izločeno iz javnega življenja. Sekularizem ne bo nikoli sprejet v islamskem svetu, uvedli sta ga le Turčija in Tunizija, toda zaradi njega imata polne zapore islamistov, saj sta država in njen represivni aparat v totalnem nasprotju z islamom.
Osebno sem razočaran, vendar ne presenečen. Odnos mesta oz. meščanov do pediatrične klinike, nogometnega stadiona, prehodnega doma za tujce, komune za zdravljenje narkomanov itd. je že v preteklosti dokazal, kako pristopamo k reševanju težav. Islamski center je verjetno najstarejši član tega "kluba", vendar sem kljub vsemu optimist. Prepričan sem, da bomo z dialogom in politično interakcijo našli rešitev, ki bo zadovoljila obe strani.
Naredi zaznamek na: