Dub-ioza kot dub ali (v slengu) potop v globino? Tudi če obstaja kakšna dilema, je ob prvih besedah in harmoniki nemogoče zgrešiti Bosno, in sicer iz tega milenija; zvočni udari, ki so križani z dubom in sorodnimi urbanimi kulisami, so namešani skozi dinamiko energetskega valovanja, okrepljenega z producentskimi prijemi.

To, kar poslušamo kot crossover od Rage A.T.M. naprej (je kdo rekel Eyesburn?), so na sarajevski založbi Gramofon spakirali v nadpovprečno zanimivo izdajo, pri kateri bi lahko po naslovih ugibal, kaj nas čaka: na trenutke Bosnian Rastafarian poglabljanje, na druge Cannot Forgive, ki je nepismenim začinjena z govorom o bivši SFRJ in vokalistko, ki nas ne bi motil tudi na kakšni angleški produkciji. Ob softi melosih, ki včasih kar sami izvabijo primerjavo z Maajkinim zvokovnim koketiranjem z folk-zakladnico (etno je in), večina gradiva zveni sveže, kot tudi je. Ne preveč nagneteno, ampak s pravimi merami vsega, kar tvori današnja sozvočja. Kot bosanski lonec. Eklektično.

* * * *