“Vsi drugačni, vsi enakopravni? Velik kreten si, če temu verjameš. Dejstvo je, da smo drugačni mi, enakopravni ste pa vi. Hočeš popolnoma svež dokaz? Koliko kamer, novinarjev in časopisnih hiš je spremljalo odhod slovenskih paraolimpijcev v Atene? Koliko uspešnih slovenskih podjetij lahko našteješ, ki so se pulila za oglasni prostor na njihovih telesih? In kaj misliš, koliko ljudi bi paraolimpijce pričakalo ob povratku domov v primeru, da bi se vsak od njih vrnil z zlato medaljo? Če odšteješ žlahto in najboljše prijatelje, bi prisotne zlahka preštel na prste obeh rok. Da o vas novinarjih niti ne govorim,” je surova dejstva rahlo zagrenjeno strnil tršat gospod, ki se mi je predstavil kot Džoni, in izrazil željo, da ga kot Džonija predstavim tudi javnosti, ki jo po njegovem za invalide itak en kurc briga. “Povohajo nas v času volitev. Ali pa še takrat ne. Navadil sem se prenašati pomilovalne poglede mimoidočih. Ne moti me zlagana ustrežljivost, ko mi pomagajo čez cesto, medtem ko v naključnih dotikih čutim njihov strah in odpor. Navadil sem se na zlobne in opolzke pripombe naše nadebudne mladine. Ampak nikoli se ne bom naučil prebavljati pizdunov, ki se z mojo bedo grebejo za poslanske plače,” zaključi Džoni, bivši motorist, ki se počasi bliža petdesetim. Na invalidskem vozičku je že kakih osem ali devet let. Ne ve natančno. Njegovo prejšnje življenje se je končalo na magistralki, po kateri je brezvesten tovornjakar raztresel pesek. Priletel je v ovinek in med polaganjem zdrsnil, drsel po cesti in treščil v podporni steber zaščitne ograje na sosednjem voznem pasu. Ko je prišla pomoč, nog ni več čutil. In jih nikoli več ne bo. Takrat se mu je čas ustavil oziroma postal dolgčas. “Z dvesto na uro na deset metrov na minuto, če na poti ni stopnic ali parkiranih avtomobilov,” se hladno nasmehne.

Džonijevo življenje je pred nedavnim dobilo višje obrate in prestavilo brzino, dve navzgor. Med brskanjem po svetovnem spletu je našel rahlo neobičajen oglas. Neko slovensko podjetje je iskalo eno ali več hendikepiranih oseb, po možnosti na invalidskem vozičku, za snemanje erotičnih oziroma pornografskih filmov. Foto in videomaterial bi sicer posneli v Sloveniji, vendar se tu ne bi predvajal ali prodajal, ker naj bi bil namenjen izključno trgom v zahodni Evropi. Diskretnost naj bi bila zagotovljena. Tudi obljubljeno finančno nadomestilo, ki bi za nekaj ur dela preseglo tisoč evrov, ni bilo zanemarljivo. In Džoni se je prijavil. “Ni bil štos, takoj so me poklicali nazaj. Zanimalo jih je, če so mi amputirali katero od okončin, če imam erekcijo, če bi nastopal v sadomazohističnih prizorih, take reči. Povedal sem, da imam še vse okončine, čeprav so nekatere neuporabne, glede erekcij pa, da so redke, šibke in da med njimi ne čutim prav nič. Očitno si organi kljub paralizi zapomnijo svoje funkcije. Konec koncev sem bil do nesreče nadpovprečno spolno aktiven.” Zdaj pa... “Zdaj pa sem paraliziran. Kar ni isto kot mrtev, a tega nekateri nočejo razumeti. Tudi vzburim se hitro, saj veš, pospešen srčni utrip, hitrejše dihanje, tisto prijetno ščemenje. V glavi so erekcije pogoste, čeprav resničnih občutkov ni več, da ne govorim o tem, da mi vsa ta leta nikoli več ni prišlo. To najbolj pogrešam. Za erekcijo pravijo, da je zgolj refleks, zato se še kar pojavlja, medtem ko je ejakulacija zapleten proces, ki ga upravlja splet živčevja. En končič se pretrga in adijo. Zato menda kar 95 odstotkov moških s poškodbami hrbtenice ni sposobno ejakulirati.”

In potem se je razvedelo. “Ja, trdno odločen sem bil, da nastopim v tem porniču, in to sem v debati večkrat razkril med ljudmi, za katere sem smatral, da so moji prijatelji in da jim lahko zaupam. Ne samo, da je šlo za izziv in neke sorte samopotrditev, stvar me je preprosto vzburjala. Moji prsti in jezik, zdaj zasilni spolni organi, perfektno funkcionirajo in še odlično čutijo. Normalni pojma nimate, kako težko hendikepirani pridemo do seksa, če nimamo stalnega partnerja. Lahko poskusiš s kurbami, vendar te bo devet od desetih odjebalo, ko bodo slišale, da si na vozičku, deseta pa bo podvojila tarifo, češ ona že ni socialna služba. In seveda plačaš. No, ko so moji prijatelji raztrobili naokoli, da grem med invalidske porno igralce, so z vseh strani začele deževati grožnje, psovke, šikaniranja, zasmehovanje. Ne moreš verjeti, zasmehovanje s strani tistih, ki so najmanj tako ubogi kot jaz, če ne še huje hendikepirani. Da me bodo vrgli iz doma. Da bom ostal brez doklad in finančne pomoči. Da bodo obvestili družino. Da bodo zaradi mene vsi hendikepirani, ki se jih že tako ali tako gleda postrani, veljali za perverzneže. Da se delam norca iz invalidov. Da spadam v umobolnico. Skratka, sramota na dveh kolesih. Ne govorijo več z mano. Utopili bi me v žlici vode. Ne vem, morda mi zavidajo, ker še mislim na seks. Ker se ne počutim kot rastlina. Za invalide se očitno ne spodobi, da razmišljajo v tej smeri.”

Džonijev nastop v privatnem porniču za zahodne trge je naposled padel v vodo. Pa ne zaradi Džonija, ki bi po lastnih besedah film še nalašč posnel, sodelovanje je nato odpovedal naročnik oglasa, ker naj bi zadeva dvignila preveč prahu. Džoniju sem vendarle moral zastaviti klasično novinarsko vprašanje: Dobro situiran zahodnjak, navzven zelo moralen družinski oče, takorekoč steber družbe, se skrivaj naslaja nad posnetki tvoje mizerije, ki jih je bržčas plačal več, kot bi znašal tvoj honorar. Kakšni so tvoji občutki? Se počutiš izkoriščanega, razčlovečenega? “U, zdaj si mi pa pihnil na dušo. Po letih pikrih opazk s strani tako imenovane strpne javnosti, za katero sem vse prej kot človek, po letih ignorance s strani uradnih institucij in mukotrpnega boja z birokracijo za vse, kar mi za invalidnost po zakonu pripada, so moralni pomisleki zadnje, s čimer se obremenjujem. Noben pornograf me ne more tako svinjsko izkoristiti, kot me lahko politik ali poslanec. Pornograf bi mi vsaj plačal.”

Predsodki

Misterioznega pornografa sem seveda preveril in po n-tih poskusih vendarle vzpostavil zvezo, za podrobnejši dialog pa je bilo treba dati častno titovo, da gospoda ne bom očrnil kot ultimativnega perverznega izkoriščevalca in ga za nameček razkril na straneh kake gospodinjske priloge naših osrednjih časnikov. “Namen pornografije je razbijanje predsodkov in tabujev, ki jih v naši bojda demokratični in spolno osvobojeni družbi kar mrgoli. S tem ne mislim samo slovenske, ampak zahodne družbe nasploh. Spolno življenje invalidov je eden zadnjih velikih tabujev in večji kot je tabu, večji je užitek, ki se sprošča ob razbijanju tega tabuja.” Da o njegovem tržnem potencialu v družbi, ki so jo zasvojili reality showi, ne govorimo. “Jasno, zadeva nedvomno ima določeno komercialno vrednost, toda ne pozabimo, nekoč so tak tabu predstavljali pornografski filmi s homoseksualno vsebino, ki so dandanes nekaj povsem običajnega. V času Jugoslavije so veljali trikrat, štirikrat več kot navadni porniči.”

Kje pravzaprav tiči razlog za težavno dojemanje in tabuiziranje hendikepiranih kot spolnih bitij? Stroka izpostavlja dva momenta, ki vsak po svoje podžigata subverzivno pornografsko eksploatacijo. Prvi je pospešena amerikanizacija oziroma “missizacija” popularne kulture, ki v spregi s programirano lepoto po diktatu kozmetične industrije vsiljuje estetske kriterije in tako marginalizira vsakršno telesno drugačnost. Bolezni, asimetrijo telesnih proporcev, hendikep in podobno je nujno izbrisati iz vidnega polja, ker opominjajo na krhkost in ranljivost kulta popolnega telesa. Drugi moment je težnja po uniformiranju pogleda na spolnost, kar je dediščina toge patriarhalne krščanske morale. Kako naj um moralne večine, ki pozna in priznava samo misijonarski položaj, pa še tega izključno v prokreativne namene (dva temeljna klišeja, ki se jima pornografski žanr uspešno zoperstavlja s svojim naborom kontraklišejev), doume, kaj so spolne variante? Ali drugače, hendikepiranim ne predstavlja poglavitne ovire njihova prizadetost, marveč to, da se ne obnašajo v skladu s prepričanjem zdravih ljudi.

"Kakšno je naše spolno življenje, če ga primerjam z vašim, torej s spolnostjo normalnih, nehendikepiranih? Ne vem. Poznam samo hendikepirano spolno življenje, če naj se tako izrazim. Nikoli nisem imela priložnosti občutiti normalne spolnosti," pravi Vera, tridesetletnica s cerebralno paralizo. Z zahrbtno boleznijo, ki prizadene tako motoriko kot čustveni nadzor, se Vera uči živeti že od ranega otroštva. "Ker si drugačen, o spolnosti, kot jo poznajo zdravi ljudje, ne razmišljaš. Če si ženska, še toliko manj. Okolje in popularna kultura, ki gradita na idealnih telesnih proporcih, zdravih, popolnih telesih, ta občutek samo še potencirata. Vsak pogled je nova frustracija, vsaka frustracija nova čustvena bolečina, ki v najstniških letih preglasi fizično. Telo se razvija, z njim se prebuja tudi spolni nagon, žal pa se hkrati s telesom razvija tudi bolezen. Vzburjenost lahko še okrepi krče, zato je misel na spolnost nujno povezana z bolečino, strahom, nelagodjem. S tem, da pravzaprav ne veš, kaj čutiš. O partnerjih ne razmišljaš, kakšni partnerji neki. Če imaš srečo, če ti stanje dopušča, se tesnobe znebiš s samozadovoljevanjem. No, včasih te življenje tudi preseneti," zaključi Vera, ki s partnerjem in skrbnikom v eni osebi živi že dve leti. S prešernim nasmehom doda, da nekaterih poglavij iz kamasutre žal nikoli ne bosta mogla preizkusiti v praksi. "Proti naravi se ne moreš boriti. Jaz sem se navadila na njegove izkušnje in potrebe, on se je prilagodil mojim zmožnostim. Če bi na svoje telo gledala kot na oviro, do intimnosti ne bi nikoli prišlo. Moje telo je del mene, moje telo sem jaz. Pozornost potrebujemo tudi hendikepirani. Prav tako potrebo po ugajanju in izražanju spolnosti, pa naj bo ta za pogled normalnega človeka še tako nedoumljiva. Misel, da invalidi in invalidke čutijo potrebo po spolnosti, je za telesno zdrave nezaslišana, često povezana z nelagodjem in celo gnusom."

Nelagodje

Strokovno medicinsko osebje, usposobljeno za oskrbo vidno oziroma motorično hendikepiranih, potihem podpira seznanjanje svojih oskrbovancev s kompleksno problematiko spolnosti, glasneje pa si o tej temi ne upajo razmišljati zaradi svojcev hendikepiranih oseb, ki bi si njihovo pobudo utegnili napačno razlagati. Problem so torej nehendikepirani. Institucije bi pač morale storiti več, da bi bili hendikepirani tudi v tem pogledu čim manj stigmatizirani. Trenutno stanje namreč kaže, da institucije prej odvračajo od intimnih zvez, kot da bi jih spodbujale. Rehabilitacijski programi hendikepirane učijo, kako naj se hranijo, oblačijo, berejo, vedejo. Gradivo in osebje, ki bi jih moralo seznaniti s spolnostjo po meri njihovih telesnih in čustvenih potreb, ne obstaja. Morda tudi zato, ker ne sme.

“Tako lepa, pa invalid. Mislim, da je bil tak naslov konference, ki so jo lani ob evropskem letu invalidov organizirali na ljubljanski Fakulteti za socialno delo. Opozoriti so želeli na to, da se fizično privlačnost dojema kot nekaj pozitivnega, hendikep pa kot nekaj grdega in negativnega. Pri ženskah, ki jih okolje na splošno vrednoti po njihovi privlačnosti in erotičnem naboju, še toliko bolj,” razlaga Živa, ki se je pred sedmimi leti kot sopotnica v razposajeni druščini vračala s študentskega žura. Zapeljali so s ceste v grapo in ker ni bila pripeta, jo je vrglo iz avta, avto pa ji je zmečkal desno nogo, ki je zdaj amputirana nad kolenom. “Prvo leto na invalidskem vozičku sem bila strahovito depresivna in pogosto sem razmišljala o samomoru. Sama sebi sem se zdela neznosno grda. Fant me je zapustil in opustila sem upanje, da bom kdaj dobila novega. No, potem je hvalabogu on našel mene in zdaj sva skupaj že tri leta.”

Živa pravi, da je moralo preteči veliko vode, preden se je sploh upala pogledati v ogledalo. “Če sem se odločila živeti, moram to početi dostojanstveno in brez samopomilovanja, sem si ponavljala. Skrbeti moram za svoj videz, iti ven, poiskati družbo. Drugače se mi bo strgalo. Potem pa vzniknejo dvomi. V kakšno družbo sploh sodi ženska na invalidskem vozičku? Naj na vozičku pecam normalne tipe? Kako, zaboga, naj se izzivalno naličim in poudarim dekolte? Pa saj to je idiotsko, videti bom kot karikatura in vsi se mi bodo režali. Ja, seveda sem pogrešala in potrebovala seks, življenja brez seksa si ne predstavljam, a kako in komu naj dam to vedeti, da me ne bi pomilovali ali poniževali?” Nje sicer niso pomilovali in poniževali, se spominja Živa, ker frajerji niso zbrali toliko poguma, so pa zato sodelavci toliko bolj maltretirali njenega partnerja. “Si predstavljaš, da na šihtu vsak dan poslušaš skrajno nizkotne pripombe o ženski, s katero živiš, da te dan za dnem posiljujejo z vprašanji, kako fuka baba z eno nogo in podobno? Zmeša se ti. Komaj se pobereš in že te nazaj sesujejo. Nimaš pojma, kako ga cenim, ker ni nasedel provokacijam sodrge. Dal je odpoved in v kratkem sva se preselila.”

Živa pravi, da se pri navezovanju stikov z moškimi dolgo ni mogla sprostiti. “Nenehno sem bila v dvomih, milijon vprašanj me je morilo. Kot invalidka in spolno bitje sem najprej dvomila v poštene namene tistega, ki bi hotel z mano navezati intimne stike. Se mu tako zelo smilim, da bi rad skrbel zame kot za velikega, nemočnega otroka? Ga morda privlači moja nemoč in si me želi zato, da bi gospodaril nad mano? Kaj, če je čustvena razvalina in išče stik z osebo, ki je po njegovem še bolj nesrečna? Vsemu navkljub sem želela nekoga, ki bi bil z mano zato, ker sem ženska, ne pa invalidka. Pomisleki niso izginili niti takrat, ko sem čutila, da je pravi. Prvi seks je bil nočna mora. Ko se mi je med božanjem dotaknil štrclja, me je dobesedno streslo, dobila sem malodane histerični napad in začela vreščati, da nima smisla, da je vse brez veze, da ne morem. Trikrat ali štirikrat sva začela in končala nekje na pol poti, preden sem se naposled le sprostila. Takrat sem drugič - in upam, da zadnjič - izgubila nedolžnost, haha.”