Ma kje jih jemlje? Namreč Društvo za razvoj mladinske kulture, ki je v okviru svojih mladinskih akcij pobratilo že marsikoga z marsikom, pankse z rokerji, dratarje z elektroniki, protestnike z nojzerji, in se je tokrat, v četrtek v Gromki, toplem nedrju improvizacije, skusilo tudi na tem spolzkem terenu. Vse po zaslugi Pinje jazzne, domačega pogona z enim šefom in nagnjenostjo do repeticije in hipnoze. A kaj, ko se Pinjino mezenje čez funky in džezi fraze, tudi po zaslugi nalašč rudimentarne elektronske ritmike, sliši preplehko, da bi res kam potegnilo, kaj ko hipijadi manjka čudaštev in ekstravaganc, da bi prepričala bolj, kakor prepriča neobvezno, napol improvizirano napol domenjeno šprudlanje po drugi popoldanski smotki.

Več kurb, več šnopsa! Zato pa hude krvi vsaj na odru ne manjka po režiserju špageti grozljivk imenovanem Massacesiju, ki čez nasnete odlomke, industrijo, kakofonijo in nojz ter preko kitarskih efektov hrope in tuli v mikrofon. Massaccesijeva, s projekcijo izrojenih videov podkrepljena grozljivka, krivljenje in valjanje po tleh, za povrhu ne prizanaša okoli postavljeni maketi idiličnega šotorišča, s katero ameriški nojzer pomete, kot je pometla Godzila s Tokiom, prizorom uničenja pa so v hecen odmik in kontrast zadaj potekajoči komentarji para lutk, ki je nad mukami Massacessija sprva le nemo zgrožen, potem pa ga obsuje s točo plastenk in konzerv. Za razliko od običajnih nojzerskih manevrov - identifikacija zagotovljena! Škoda le, da se napol bolani napol infantilni nastop ni izkazal z običajno nojzersko jedrnatostjo in s prepotrebnimi decibeli.