Kaj je zlo? Celo v teh krajih, kjer vsak politik, ki da kaj na svojo oblast, pljune na varuha človekovih pravic, se julijskim obsodbam zla ni poskušal nihče izogniti. Male politične duše, ki rade razdrejo kako žaltavo na račun ciganov ali izbrisanih, so kar tekmovale v formuliranju svojih obsodb zla, ki se je spravilo s terorističnimi bombami nad London. To je zlo, proti kateremu se moramo boriti, so nam govorili vsi tisti, ki so molčali nekaj dni prej, ko je Bob Geldof poskušal na sebi lasten način pokazati na neko drugo vrsto zla: na revščino namreč. Čeprav pušča za seboj več trupel kakor vsi teroristi tega sveta skupaj, je bilo doslej o njej izrečenih le malo resnih sodb in še manj obsodb. Dokler so revni tako zelo revni, da umirajo od revščine, ne morejo nastopati v zgodbah o zlu našega časa. Nič zlega ni na njih. Tudi v njih ni mogoče najti nobenega zla. Kvečjemu v nas.

Ampak zlo so drugi. Mi ne delamo zla, mi delamo samo napake, se je glasilo slovensko sporočilo iz Srebrenice, kjer so pred očmi svetovne javnosti po desetih letih nadvse svečano zakopavali ostanke pobitih in mučenih. Da bi iz vsega tega lahko "v regiji" potegnili kak nauk, so potem dodali še vladajoči v Ljubljani. Mar res? Ali res kdo verjame, da se iz zla lahko naučimo še kaj drugega kot delati zlo? Če bi se iz zla lahko kaj naučili, bi to pomenilo, da ima vsemu navkljub smisel. Pa bi zlo bilo še zmeraj zlo, če bi imelo smisel? Mar ni bolj res, da nam mora biti za to, da bi se lahko kaj naučili, najprej dobro? Ampak politiki, ki tako ali tako nobene stvari ne jemljejo resno toliko časa, dokler ni že preveč resna in se ne da nič več storiti, se radi prikazujejo na krajih nesreče. Brez njih bi tudi politika lahko postala odveč.

Samo to hočem reči: v teh vročičnih julijskih dneh, ki so skoz in skoz zaudarjala po trpljenju in smrti nedolžnih, se je o zlu, ki so ga tam nekje zagrešili drugi, veliko govorilo tudi pri nas, mislilo pa bolj malo. Seveda ni nobenega dvoma o tem, da so tisti, ki so v Londonu vrgli v zrak podzemno, vredni obsodbe. Najbrž nihče ne dvomi niti o tem, da so vsi prizadeti v Londonu zaslužijo naše sočutje. Zagotovo pa marsikdo, ki sicer rad prisega na svetost in nedotakljivost človeškega življenja, dvomi o tem, da si enako sočutje zaslužijo tudi dolenjski Romi, ki so jim neznani junaki vrgli v spalnico bombo. Spečo mater in hčer je ubila. Da zaradi strahu pred novimi bombnimi napadi spijo raje na prostem, kakor po hišah, je poročal Slobodan Nezirovič, a njegovega javnega poročila o strahu, v katerem živijo njegovi prijatelji in znanci, v tem gluhem svetu ni nihče slišal. Ni hotel nihče slišati. Preslišali so ga zlasti tisti, ki so z grozo v očeh govorili o žrtvah terorističnih napadov v Londonu. Ker ni mogoče verjeti, da si v njihovih očeh ene žrtve zaslužijo več sočutja kot druge, bomo raje verjeli, da jim je enako malo mar tako za ene kot za druge. Komur je mar za človeška življenja, bo storil vse za to, da reši enega. Saj vemo: kdor je rešil enega, je rešil svet. In kdo je reševal svet prejšnji teden v Šentilju, kjer so se trije izbrisani odločili za gladovno stavko do konca? Marševci, Boris A. Novak in dr. Andrej Kurnik so nesrečnike, ki uradno tako ne obstajajo, prepričevali, da si noben sistem, nobena država in nobena oblast ne zasluži, da bi za njo umrli. Kaj si vladajoči mislijo o njihovem življenju in njihovi smrti, smo slišali ne samo enkrat, ampak večkrat v parlamentu, kjer politiki, ki se ob besedi ksenofobija zdrznejo, govorijo o ljudeh kot o izmečkih. Vzdolž te govorice se poraja zlo. Ko začnejo ljudje v političnih retorikah funkcionirati kot izmečki, se nam ne piše nič dobrega. Družba, v kateri so eni vse, drugi pa izmečki, je družba, v kateri ni pravice. Družba, v kateri ni pravice, pa ne more biti svobodna družba svobodnih ljudi. In manj ko bomo svobodni, bolj bomo podobni izmečkom.

Kaj je zlo? Ta čas se o njem toliko in tako samoumevno govori, da se nikomur ni zdelo več vredno niti vprašati, o čem govorimo, ko govorimo o zlu našega časa. Če smo Tonyja Blaira prav razumeli, nas zlo niti ne zanima. Kar nas zanima, je ideologija zla. Srhljivo: dobro desetletje potem, ko so zahodni filozofi vehementno razglasili ne samo konec zgodovine, ampak tudi konec ideologij, se je Tony Blair vrnil k samim začetkom sveta in zlo postavil v središče ideologije našega časa. Ne morda spopad civilizacij, ki so ga po 11. septembru forsirali Američani, po Blairu je tisto, kar je neizbežno pred nami, nič več in nič manj kot biblični spopad med dobrim in zlom. Vsaj nam, ki smo še pred nedavnim živeli pod režimom, ki je zapopadel svet in ljudi v črno - beli izdaji, bi morali biti jasno, kaj vse nasilnega in sprevrženega prinaša v posameznikovo življenje permanentna in vseobsežna ideološka bitka "idej in src". Ampak predno se začnemo resno pogovarjati o zlu, bi se bilo dobro vprašati, kaj je dobro. Če ne bomo govorili o tem, kaj dobro, nam bo res preostalo samo še zlo.