V prejšnji številki Mladine smo opisali zaplete ob očitnem nerazumevanju namenov plakata Ciganček, ki je potem, ko ga je žirija Proglasa nagradila s tretjim mestom, romal na oglasne panoje po vsej podalpski deželici. Ponosni in zavedni del ljudstva je namreč neizmerno užalila slika romskega otroka, ki ji je pripisana prirejena grožnja, s katero tukajšnji starši strašijo svoje otroke: "Če ne boš priden, te bomo dali Slovencem." Pričakovali bi, da bo pojasnitev reinterpretacije ponarodele grožnje avtorice "spornega" plakata Špele Drašlar, da "oglas ne poziva k nestrpnosti do slovenskega naroda. Z obrnjenim pomenom poznanega reka smo želeli le opozoriti na predsodke, krivico, na to kako se lahko človek počuti, če se postavi (oz. v tem primeru, če je postavljen) v kožo nekoga drugega (nekoga, ki v naši družbi ni 'najbolje' sprejet)," prispevala h koncu burnih nasprotovanj užaljenih ponosnih Slovencev. Toda tudi večkratno ponavljanje namenov, ki jih želi doseči plakat, ni pripomoglo k celjenju ran slovenske užaljenosti in afera Ciganček je dobila svoj prostor celo v osrednjih poročilih, kjer je nekaj sekund politične promocije doživel predsednik Stranke slovenskega naroda dr. Borut Korun ter zatrjeval, da ga dobri nameni avtorjev plakatne akcije Ciganček preprosto ne zanimajo: "Tudi Hitler je imel verjetno zelo dobre namene, pa vemo, kam je to pripeljalo, mi je čisto vseeno, kakšne namene so oni imeli." Korun je tako celjsko okrožno državno tožilstvo podal prijavo kaznivega dejanja, saj v njegovi zunajparlamentarni stranki menijo, "da je javno izpostaviti trditev, da je slovenski narod slab in ničvreden, širjenje narodnega oziroma rasnega sovraštva in nestrpnosti do Slovencev, ker pa bo sporočilo plakata sprožilo tudi negativne čustvene reakcije pri slovenski populaciji našega mesta in države, bo posredno širilo tudi nestrpnost do romske etnične skupine. Poleg tega gre pri tem dejanju tudi za sramotitev slovenske države. Če smo prebivalci te države vredni samo za strašenje romskih otrok, tudi taka država ne more biti kaj prida. Tudi to je sporočilo plakata." Stranka slovenskega naroda - njen glavni tajnik Zdenko Vinkov - Vincenc je pred časom na nacionalni televiziji razlagal, da Rome v stranki imenujejo Cigani, "ker Rome so si izmislili šele boljševiki, Cigani pa je mednarodni izraz, ki ga pozna vsa Evropa", Cigan pa je po mnenju glavnega tajnika "človek, ki potuje, se razseljuje in ne spoštuje zakonodaje" - je tako mnenja, da plakat, ki provocira in izprašuje ustaljene družbene stereotipe, pomeni "kaznivo dejanje in je v nasprotju s 63. členom Ustave Republike Slovenije, kjer piše: protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti."

Če zadnji Korunovi prijavi prištejemo še kazensko ovadbo zoper agenciji Amicus in Lowe Avanta, ki jo je vložil državljan Marko Aš, čigar državljanska čustva je plakat globoko prizadel, ter reakcijo SNS, ki je že pred časom protestirala, "da oglas na izredno žaljiv in ponižujoč način diskreditira Slovenke in Slovence", nam spomin hitro v misli privleče neko drugo plakatno afero, ki je v nekem drugem času prav tako z reinterpretacijo "diskreditirala" in "globoko prizadela" neko drugo skupino ljudi. Gre za afero Dan mladosti, ki je v nekdanji skupni državi vihrala leta 1987. Studio za oblikovanje Novi kolektivizem je namreč na natečaj za plakat ob dnevu mladosti poslal reinterpretacijo propagandnega plakata tretjega rajha, kjer so zdravega mladinca iz nacistične idile prestavlili v idilo jugoslovanskega socializma. Plakat, ki ga je kot zmagovalni predlog sprejel sam republiški odbor ZSMS za proslavo ob dnevu mladosti, je postal sporen šele, ko je neki Beograjčan s knjigo dokazal, da gre za reinterpretacijo nacistične umetnosti. Plakat so takrat označili za fašističen plagiat in po aferi nacipank, aferi z nacističnimi bedži in nacihimnični aferi so bila tla očitno plodna za še eno afero. Visoki socialistični predstavniki so v en glas začeli bentiti, češ da plakat žali čustva in napada NOB. "Domnevamo, da gre za sovražno dejanje, ki je uperjeno proti temeljnim opredelitvam naše družbe ... mislim, da bi morali avtorji iz 'Novega kolektivizma' kazensko odgovarjati," je grozil Aco Kocevski, takratni sekretar predsedstva ZSMJ. Njegov predsednik Hashim Rexhepi pa je bil še bolj oster: "Potrebna niso nikakršna dodatna pojasnila, ker postopek avtorjev iz ljubljanskega studia za dizajn 'Novi kolektivizem' zasluži ne le najostrejšo obsodbo, pač pa tudi sprejem ukrepov politične in kazenske odgovornosti." Tudi takrat utemeljevanja avtorjev plakata niso naletela na posluh pri užaljeni publiki. "Mladenič, ki predstavlja dominantni element sporne zgodovinske slike, je v funkciji vsebine in sporočila plakatov postavljen v dinamično razmerje s simboli, ki ga transformirajo in na ta način osvobajajo in očiščujejo vseh mračnih sil fašizma, stalinizma in dogmatizma. Ta način daje možnost, da mladina odkrito spregovori o travmi vsakršne represije, jo prevrednoti in uniči," je takrat razlagal Novi kolektivizem, toda navkljub njihovim besedam in celo javnemu pismu Poziv k razumu, ki so ga podpisali številni slovenski intelektualci (med njimi tudi današnji mandatar Janez Janša) in v katerem so opozarjali, da "gonja proti domnevni fašističnosti predloga plakata za letošnje praznovanje dneva mladosti vsebuje elemente, ki so strukturno sorodni elementom fašističnih političnih mobilizacij in organizacij fašističnega govora", niso bili dovolj za zaustavitev afere. V Mladini, ki je izšla tri dni pred dnevom mladosti, tako na naslovnici nismo smeli objaviti spornega plakata, dovoljeno pa je bilo naslovnico prestaviti v notranjost časopisa. Afere takrat niso zaustavili klici k razumu, konec je naredilo tožilstvo, ki je avtorje z argumentom svobode umetniškega izražanja avtorje oprostilo vseh obtožb.

Tako bo prav zanimivo 18 let po aferi plakata Dan mladosti videti, kakšno bo uradno razumevanje svobode izražanja v sproščeni Sloveniji, kjer vodilni državni predstavniki, brez kakršnihkoli zadržkov, varuha človekovih pravic zmerjajo za nestrpneža.

Večina vs. manjšina

Ko ustavne določbe, ki naj bi ščitile manjšine, postanejo orodje v rokah večine

Zakaj je odločitev Stranke slovenskega naroda, da vložijo kazensko prijavo zoper odgovorne za izdelavo in objavo plakata Ciganček, posebej zanimiva in predstavlja pomembno inovacijo? Del slovenske desnice kakšno leto ali dve spretno uporablja taktiko, ko očitke o nestrpnosti do manjšin sprevrača, češ da so v resnici nestrpni tisti, ki njim, predstavnikom večine, ki manjšinam pač ne bi priznali enakih pravic kot "normalni" večini, jemljejo pravico do svobode govora in izražanja stališč. Vir nestrpnosti naj bi bili torej v resnici tisti, ki se zavzemajo za odpravo diskriminacij različnih manjšin, saj so nestrpni do stališč večine, ki diskriminacije pač ne bi odpravili.

Politična retorika, da v Sloveniji obstaja nestrpnost do večinskega, slovenskega naroda, se je pojavila med diskusijo o izbrisanih. Zelo podobno retoriko smo lahko opazili med diskusijo o registraciji istospolnih partnerskih zvez. Ta retorika je zanimiva zato, ker se sklicuje na najbolj plemenit del ustavnega reda, torej na tisti del ustavnega reda, ki prepoveduje vsako spodbujanje k vsakršni neenakopravnost. Hkrati pa je ta retorika neizmerno sporna, saj namerno spregleda, kaj je v resnici smisel ustavnih določb o prepovedi vzpodbujanja neenakopravnosti. Smisel teh ustavnih določb je enostaven: gre za to, da ustava v bran vzame pripadnike najrazličnejših manjšin. Ustava torej pripadnikom večine prepoveduje, da bi ščuvali sodržavljane nagovarjali, naj pripadnikom manjšin kakšnih pravic ne dajo oz. naj jim zaradi manjšinskega statusa kakšne pravice odvzamejo. Ustava se torej postavi na stran šibkejših in močnejšim določi meje njihovega ravnanja. Kot rečeno, zadnji dve leti opažamo, da del desnice ustavna določila, ki ščitijo manjšine, interpretira po svoje. Ustavne določbe o prepovedi zbujanja nestrpnosti do manjšin interpretirajo kot določbe, ki varujejo pravice večine.

In kje je inovacija, ki jo je prinesla poteza Stranke slovenskega naroda? S tem, ko se je SSN odločila, da vloži kazensko prijavo proti odgovornim za plakat "Če ne boš priden ...", se politična retorika o nestrpnosti do večinske skupnosti seli v pravosodni sistem. Če so bila do zdaj opozorila o diskriminaciji politično minirana z retoriko, da so tisti, ki opozarjajo na diskriminacijo, v resnici nestrpneži, so zdaj opozorila o diskriminaciji prestavljena v kolesje pravosodnega sistema. Pravosodnemu sistemu je namreč zastavljeno vprašanje, ali niso tisti, ki opozarjajo na diskriminacijo, v resnici kriminalci. Kriminalci pa naj bi bili domnevno zato, ker zbujajo sovraštvo do večinske skupnosti. Kriminalci naj bi bili domnevno zato, ker si drznejo izraziti domnevo, da je odnos večine do manjšine diskriminatoren. Jasno, s tem, ko nekdo trdi ali domneva, da je večina zoprna do manjšine, morda o večini res izreka nekaj neprijetnega. Večina je lahko zaradi tega tudi užaljena. Vendar se velja ob pripombah, ki letijo na račun odnosa večine do manjšine najprej vprašati, ali so te pripombe utemeljene ali ne.

Kakorkoli že, odgovor pravosodja bo pomenljiv. Če bo pravosodje ugotovilo, da plemenite ustavne določbe o prepovedi zbujanja nestrpnosti varujejo večino, razne manjšine ne bodo nikoli več smele niti pomisliti na to, da bi opozarjale na diskriminacijo. Očitek o diskriminaciji, je namreč za večino navadno zoprn.

Ali H. Žerdin