Štirje mladi Britanci z arabskimi koreninami se kmalu po 11. septembru odpravijo v Pakistan na poroko enega izmed njih. Mlada avanturistična kri in želja po pomoči muslimanskim bratom jih popeljeta v Afganistan. Potem ko se komaj izognejo bombam, jih zajamejo borci afganistanskega Severnega zavezništva. Čez čas jih prodajo Američanom, ti pa jih eksportirajo naravnost v Guantanamo. Po več kot dveh letih jim uspe zapustiti ameriški lager. Po njihovi zgodbi je posnet film Road to Guantanamo. Nekdanja guantanamovca Ahmed Ruhel in Rasul Shafiq sta Ljubljano obiskala v okviru ljubljanskega filmskega festivala.

Vas lahko po vsem, kar ste preživeli na Kubi, sploh še kaj vrže iz tira?

RUHAL: Potem ko so policisti v Londonu ustrelili Brazilca Jeana Charlesa de Menezesa, imam občutek, da se mi lahko kaj zgodi že samo zaradi tega, ker hodim naokoli z nahrbtnikom. Kaj če se policisti okoli mene odločijo, da bodo začeli streljati name? Bili so stoodstotno prepričani, da je bili Menezes Arabec, da je imel na hrbtu torbo, ki je v resnici ni bilo, in da je preskočil zapornice, da je prišel v podzemno. Streljali so nanj. Enajstkrat. Potem so posnetki nadzornih kamer pokazali, da je podzemno plačal. Policisti mu niso rekli nič. Samo streljati so začeli. Zadeli so ga sedemkrat, šest od teh sedmih strelov je končalo v njegovi glavi.

Kako to, da ste se odločili, da se proti razčlovečenju, ki ste ga preživeli, borite z mirnimi sredstvi? Kako ste ohranili mirno glavo in niste naredili česa neumnega?

SHAFIQ: Če bi se recimo odločili, da nastavimo bombo, razstrelimo vlak in tako pobijemo Američane ali Britance, bi s tem postali enaki Američanom. Bili bi v isti kategoriji. Svetu pa želimo pokazati, da muslimani nismo takšni, kot se govori. Z organizacijo Amnesty International trdo delamo, da bi dokazali, da muslimani nismo teroristi.

RUHAL: Če bi se odločili za nasilen napad, bi Američani v resnici zmagali. Rekli bi vam, da smo teroristi. To, da pripovedujemo, kaj se dogaja v Guantanamu, je močnejše od kateregakoli napada.

SHAFIQ: Znano je, da so se nekateri zaporniki po izpustitvi šli borit proti Američanom. Svet ve za to. Toda treba se je vprašati, zakaj so to storili. Na Kubi smo te ljudi spoznali in vemo, zakaj so se šli borit. Vemo, da so jim Američani pobili celotne družine. Če bi meni Američani ubili mamo, očeta in brata, bi bilo edino, kar bi si želel, maščevanje. Nekako bi skušal pobijati Američane. Če ti kdo pobije družino, je takšen naraven odziv človeškega bitja. Te ljudi, ki so se vrnili na bojišča, smo tam spoznali, rekli so nam, da so bile njihove hiše bombardirane, da so jim pobili celotne družine. Tudi otroke. Deloma takšno ravnanje lahko razumem.

Ob začetku vojne ste bili v Afganistanu. Kakšno je bilo videti to posredovanje, ki so ga svetovni mediji, v nasprotju s tistim v Iraku, predstavili kot kratko in humano?

RUHAL: Videli smo le streljanje in bombardiranje. Ko smo se v želji, da bi prišli iz Afganistana, vdali afganistanskemu Severnemu zavezništvu, so bili nad nami ameriški helikopterji, ki so nas med begom bombardirali. Tam je bilo ubitih na tisoče ljudi. Ko smo jih kasneje spraševali o tem, so rekli, da je bil to napad Severnega zavezništva. Toda afganistanski vojaki na sebi niso imeli niti čevljev, kako naj bi potemtakem upravljali helikopterje, ki so nas bombardirali? Američani nosijo uniforme in že na daleč vidiš, da gre za vojake. Vojaki Severnega zavezništva pa so bili oblečeni v tradicionalna afganistanska oblačila in niso nosili čevljev.

Vam so vzeli čevlje ...

RUHAL: Vzeli so nam čevlje, vzeli so nam denar in obleko. Ko smo bili v afganistanskem zaporu, preden so nas odpeljali v Guantanamo, so jim Američani dali uniforme. Ko bi jih videli v njihovih uniformah, bi se vprašali, kaj počnejo ti ljudje, saj so imeli vojaške kape, vojaške uniforme, še vedno pa na nogah niso imeli čevljev.

Med vsako premestitvijo na drugo lokacijo ste imeli glave pokrite. Kako takšne premestitve vplivajo na orientacijo človeka v prostoru?

RUHAL: Ob vsem tem so nam še zvezali roke, tako da se nismo mogli ničesar dotakniti, niti občutiti. Prav tako so nam zamašili ušesa. Vse to te popolnoma dezorientira in zaradi tega ne veš, kaj se dogaja. V osnovi pa te razčloveči, da ti občutek, da si žival. Ker so nas vojaki neprestano vlekli in porivali, smo bili kot živali na kmetiji. Ko smo prišli v Guantanamo, so nas zaprli v kletke. To niso bile celice. To so bile kletke, kot jih vidite v živalskih vrtovih.

Je mogoče s temi vojaki, ki so vas poniževali in mučili, sploh vzpostaviti človeški odnos, jih pogledati v oči in jih vprašati, zakaj za vraga to počnejo?

RUHAL: Ko jim enkrat dovoliš, da izvedo, da znaš angleško, stvar postane samo še bolj grozna. Ko so me pripeljali v Guantanamo, sem imel prekrite oči. Oči so me pekle, začel sem se dreti: "Oči mi bodo zgorele!" Takrat je k meni pristopil vojak, rekel ta mutherfucker govori angleško, druga dva pa sta me začela tepsti in se dreti: "Ti izdajalec! Ti bi moral biti Britanec, ti naj bi bil na naši strani." Tepli so me brez razloga. Takrat sem dojel, da če bom govoril angleško, si bom razmere le poslabšal. Naslednjih šest mesecev sem govoril angleško le, ko sem šel na zaslišanje ali ko me je obiskal kdo od Rdečega križa.

Kako bi opisali nrav zasliševalcev? Recimo tiste ženske, ki je verjetno dobra mati svojih otrok in se v filmu pojavi, ko vas prepričuje, da ste bili na nekem shodu, kjer je govoril Osama bin Laden.

RUHAL: Ko sem jo prvič videl, se mi je zdela O. K. Tako kot pravite, dobra mati z otroki. Toda potem mi je rekla: "Imamo sredstva, da te zlomimo." Pokazala mi je video in rekla, da sem na njem. Rekel sem, da nisem, saj sem bil takrat v Angliji. Ona pa mi je odgovorila, da me lahko vrže v samico za mesec ali deset mesecev, leto ali dve. Takrat sem se obrnil in ji rekel, res je, to sem jaz. Namesto da bi šel skozi vse tisto trpljenje v samici, kjer smo spali na kovinskih tleh. Te ljudi le gledaš in se sprašuješ, ali res prihajate iz demokratične družbe? Vi ste bili vzgojeni v duhu spoštovanja človekovih pravic? Vas so učili, da je vsak človek enakopraven? Ti ljudje si mislijo, da so vredni več od vseh drugih in da lahko počnejo, kar hočejo, vsakemu človeku, za katerega mislijo, da je terorist. Nemogoče je bilo verjeti, da ti lahko ljudje iz Združenih držav naredijo kaj takega.

Glasbo katere skupine so vam predvajali, ko so vas zvezali in vas mučili z glasno glasbo?

SHAFIQ: Eminema.

Katero pesem?

SHAFIQ: Pesem Kim. Toda ne verzijo s plošče, šlo je za neko dance verzijo. A ne mučijo te le s pesmijo. Gre za skupek okoliščin, v katere te postavijo. Zapestja ti privežejo ob gležnje, imajo stroboskopske luč in glasno glasbo. Ob tem so tu še psi, ki ti lajajo pred obrazom. V takšnem stanju so te kdaj držali tudi dva dni. Danes težko obrazložim, kako je biti v takšnem položaju.

RUHAL: Edino, kar želiš narediti, ko čutiš bolečino, je, da bi kričal na ves glas, da bi te kdo slišal in ti pomagal. Takrat pa nisi mogel slišati niti samega sebe ... Nemogoče je to razložiti. Med bolečino se sprašuješ, zakaj za vraga mi to počnejo, saj veš, da nisi storil nič napačnega.

SHAFIQ: Gre za razčlovečenje.

V Guantanamu ste verjetno spoznali veliko zapornikov. Je tam med zaprtimi sploh kdo, ki je v resnici borec Al Kaide?

RUHAL: Če bi bili, ne bi potrebovali pet let, da jih obsodijo. Tam sem spoznal veliko ljudi in iz srca vam povem, da nisem videl nikogar, za kogar bi osebno mislil, da je član katerekoli teroristične organizacije. Nikogar, ki bi bil pripravljen storiti karkoli slabega. Res je, da ti ljudje govorijo proti Ameriki, toda to je zato, ker so v Guantanamu. V razmerah, ki tam vladajo.

Ste torej tam spoznali ljudi, ki so bili tako kot vi zaprti po pomoti?

SHAFIQ: Seveda. Veliko takšnih ljudi. Zraven mene je bil v kletki Perzijec, bil je kmet in ni znal niti besedice kateregakoli drugega jezika kot svojega. V dveh letih ga nikoli niso odpeljali na zaslišanje.

RUHEL: Šel je enkrat. Takrat so ga vprašali le po imenu njegove žene in otrok. To je bilo to.

SHAFIQ: Tam so tudi ljudje, ki so bili člani afganistanskega Severnega zavezništva. Neki človek, ne morem se spomniti njegovega imena, je bil poveljnik v enotah Severnega zavezništva, boril se je tako rekoč na ameriški strani in tudi on je končal v Guantanamu. Veste, zakaj? Skregal se je s kolegom, ta pa je Američanom rekel, da je član Al Kaide.

RUHAL: Če živiš v revni državi in nimaš denarja, pri tem pa veš, da lahko prideš do denarja tako, da greš k Američanom in jim rečeš, moj sosed je povezan s talibani ali Al Kaido, to narediš. Američani takšne informacije plačujejo. Ko so nas prevzeli iz zapora Severnega zavezništva, so za nas plačali 35 tisoč dolarjev. Če si revež in nimaš niti čevljev, storiš tudi takšno stvar, samo da dobiš denar.

Je kdo umrl, medtem ko ste bili v Guantanamu?

RUHAL: Da bi mi vedeli, ne. Pred kratkim so umrli trije. Pravijo, da je šlo za samomor. Toda če si bil v Guantanamu, veš, da tam nihče ne more narediti samomora. Lahko poskusijo, vendar jim ne bo uspelo. V kletki ni ničesar, s čimer bi se v resnici lahko ubil. Lahko bi se obesil, toda ker gre vsakih 30 sekund mimo tebe stražar, je tudi to nemogoče.

Kdaj so vaše družine izvedele, da ste v Guantanamu?

RUHAL: Precej hitro. Kakih štirinajst dni za tem, ko smo prišli, so k nam prišli Britanci.

Verjamete v obstoj globalne teroristične mreže Al Kaide?

SHAFIQ: Mislim, da so si zadevo v veliki meri izmislili.

RUHAL: To se vidi iz tega, da so celo Sadama Huseina povezali z Osamo bin Ladnom in Al Kaido. Kateri idiot bi to lahko verjel?

SHAFIQ: Dajte Američanom še malo časa, pa boste videli, da bodo rekli, da je z Al Kaido povezan tudi iranski predsednik.

RUHAL: In to se ne dogaja le v ameriških medijih. Podobno je v britanskih medijih. Mislil sem, da le CNN predvaja sranje, da je BBC drugačen. Toda ni, nič drugačen ni od CNN-a. Za vse, kar se zgodi, tudi BBC krivi Al Kaido. Svet je nor na besedo Al Kaida. Verjetno na svetu ni več človeka, ki ne bi poznal te besede.

Boste zaradi mučenja v Guantanamu tožili Združene države Amerike? Za kakšen znesek?

SHAFIQ: Proces že teče. Mislim, da gre za 10 milijonov. Toda ne gre za denar, gre za to, da Američani priznajo, da so stvari naredili narobe. Tam je še vedno zaprtih okoli 450 ljudi. Težko si je zamisliti, da ti ljudje še vedno preživljajo tisto, kar smo mi preživljali pred dvema letoma in pol. Vemo, da je tam večina ljudi nedolžnih. Nič niso storili, kljub temu pa trpijo. Ko smo bili tam, so bili ti ljudje v dobrem stanju, sedaj pa naši odvetniki, ki imajo dostop do njih, pripovedujejo, da se je stanje teh ljudi tako poslabšalo, da jih ne bi prepoznali.

RUHAL: Človek ne more govoriti, omenja le svojo družino, nehal je jesti.

Imajo v Guantanamu posebno enoto za pretepanje jetnikov?

RUHAL: Da, to so vojaki, ki pridejo v celico, te pretepejo in odpeljejo. Kdaj te odpeljejo v samico, kdaj v drug kamp, zgodilo pa se je tudi, da ljudi, ki so jih pretepli, nismo več videli.

V filmu je prikazano, kako ste v Karačiju odšli v mošejo poslušat govor muslimanskega klerika. Ali za vas sekularizacija družbe pomeni družbeni napredek?

RUHAL: Če mislite, da sekularizacija prinaša napredek, potem trdite, da je religija problem.

VPR Ne trdim, samo sprašujem.

RUHAL: Vedeti je treba, da se takšne zadeve v mošejah dogajajo vsak dan. Toda tam se ni pozivalo k vojni, govorilo se je o Afganistanu, ki potrebuje pomoč. Iz mošej se v Afganistan vsak dan pošilja humanitarna pomoč. Tam se nam je porodila želja po odhodu v Afganistan, želeli smo pomagati ljudem. Imeli smo denar in upali smo, da bomo lahko ponudili pomoč.

VPR V filmu poveste, da ste se po izkušnji v Guantanamu obrnili k Alahu. Ste molili tudi prej?

SHAFIQ: Ne. Sedaj pa molimo petkrat na dan.

Kakšne težave imate zaradi svojega zunanjega videza? Ste tarča predsodkov v zvezi z bradatimi muslimani?

SHAFIQ: Če smo že pri bradi. Kaj pa judje, kako to, da nihče nima težav z njihovimi bradami? Zakaj? Tudi ameriški Amiši nosijo brade. Zakaj so samo muslimanske brade problem?

Kako je recimo videti vaše potovanje z letalom? Rekli ste, da ste predvčerajšnjim prileteli iz Afrike.

SHAFIQ: Ljudje znorijo. Ko vstopim v letalo, vsi utihnejo.

RUHAL: Takrat nalašč malo glasneje vprašam, zakaj so vsi utihnili. Ljudje me potem pogledajo in sklonijo glave.

Ste takrat jezni?

SHAFIQ: Ne, to obrnemo na šalo. Ko gremo v Londonu v nakupovalni center, kjer se moraš navadno prerivati, da kam prideš, se nam ljudje umikajo. Smo kot kralji, ki se jih nihče ne dotakne. Umikajo se vsi, moški, ženske, črnci, belci. Zahodne vlade so med ljudi zasejale toliko strahu. Sedaj so pokrite ženske v Veliki Britaniji kar nenadoma postale problem. Zadnjih dvajset let s tem ni bilo težav, po 11. septembru pa je to postalo velik problem. Kamorkoli gre pokrita ženska, strmijo vanjo. Zakaj je to potrebno?

RUHAL: Sedaj grem recimo lahko v hotelsko sobo in si obrijem brado. Se bom s tem spremenil? Bom postal drugačen?

SHAFIQ: Ob napadu 11. septembra so bili vsi napadalci zgledno obriti. Ljudje tega ne razumejo. Strah bi nas moralo biti notranjosti ljudi, ne pa njihovega videza. In njihovih brad.

Nadaljujmo z aktualno zadevo - volitvami v ameriški kongres. Menite, da bo zmaga demokratov prinesla spremembo ameriške politike?

RUHAL: To je vsekakor korak v pravo smer. Resda sedaj prihajajo demokrati, toda vprašanje je, kaj bodo v resnici naredili, saj so Američani po vsem svetu povzročili neverjeten nered. Bodo demokrati to lahko popravili? Mislim, da je to skoraj nemogoče. Potreben bo čas.

Mislite, da se pod demokratsko oblastjo Guantanamo ne bi mogel zgoditi?

SHAFIQ: Mislim, da bodo le nadaljevali začeto zgodbo. Saj vemo, da je tudi administracija Billa Clintona po svetu počela umazane stvari. Guantanamo je za demokrate le orodje, s katerim bodo prišli na oblast.

RUHAL: Vse bodo skušali zvaliti na Busha. Če bi se odpovedali sedanji politiki, bi to prineslo veliko dobrega številnim ljudem po vsem svetu, vendar dajmo času čas, pa bomo videli.

Kaj menite o odzivih svetovnih voditeljev na Bushevo politiko? Samo eksoti, kot je Hugo Chavez, si drznejo reči, da si Bush zasluži sojenje zaradi vojnih zločinov.

SHAFIQ: Busha bi morali zapreti in mu soditi zaradi vojnih zločinov.

RUHAL: Mislim, da bi morali soditi tudi Rumsfeldu, ki ima pri vsem skupaj še večjo vlogo od Georgea Busha.

SHAFIQ: Soditi bi morali tudi vsem vojaškim generalom ter agentom CIE in FBI-ja. Vsi bi morali biti postavljeni pred sodišče, kjer bi jim sodili zaradi vojnih zločinov.

Soditi bi jim morali zaradi Afganistana, Iraka ... Še zaradi česa?

SHAFIQ: Za dejanja po vsem svetu. Ljudje zaradi ameriške politike izginjajo povsod po svetu. Predvčerajšnjim sem bil v Južnoafriški republiki, kjer so mi povedali za ugrabitev Britanca arabskega rodu. Človek je kar izginil.

O kakšni ugrabitvi govorite?

RUHAL: Človek je bil prijet na podlagi suma terorističnega dejanja. Vsi so vedeli, kje je. V zaporu v Južnoafriški republiki. In sedaj je izginil. Nihče ne ve, kam. Očitno je, da so ga ugrabili Američani, ki so ga hoteli imeti. Od kod Američanom pravica, da ljudi ugrabljajo kar tako?

Kakšno krivdo za nastali položaj pripisujete evropskim voditeljem in voditeljem preostalega demokratičnega sveta, ki se hodijo v Belo hišo rokovat z Georgeem Bushem in do njega niso kritični?

SHAFIQ: Krivi so zaradi sodelovanja. Tako kot so nas obtoževali, da smo krivi zaradi sodelovanja z Al Kaido, tako so evropske vlade krive zaradi sodelovanja z Bushem. S tem, ko ne nasprotujejo akcijam Georgea Busha, jih potihoma odobravajo. Sočasno pa je v evropskih državah CIA kriva za veliko kršitev človekovih pravic, saj ima po Evropi skrivne zapore. Seveda evropski voditelji vedo, da CIA v njihove države z letali dovaža ljudi. Vse, kar se dogaja na teh letalih, pa je v nasprotju z mednarodnim pravom. Tako bi morali tudi te voditelje evropskih držav postaviti pred sodišče in jim soditi. Ne pozabimo, vse evropske države naj bi temeljile na demokraciji in pravičnosti. Vse evropske države so podpisale mednarodne pogodbe in jih nato prekršile.

Kaj menite o aktivnostih Slovenije v kriznih žariščih? V Afganistanu imamo sedaj nekaj več kot petdeset vojakov, v Iraku pa štiri.

SHAFIQ: Slovenija nima nič opraviti z Afganistanom ali z Irakom. To ni slovenska vojna.

RUHAL: Evropski voditelji se počutijo dolžne slediti Združenim državam, saj jih je verjetno strah, da ne bi postali njihovi sovražniki. To vse se ujema z Bushevo izjavo: "Kdor ni z nami, je proti nam."

SHAFIQ: Evropskim vladam je med ljudmi na Zahodu uspelo proizvesti neverjeten strah. Strašijo vas, da če Slovenci ne boste pomagali Američanom v vojni proti terorizmu, bo ta prišel v vašo državo in muslimani vam bodo naredili kaj hudega. Toda razumeti je treba, da ljudje ne napadajo brez razloga. Osama bin Laden ni napadel Združenih držav brez razloga. Imel je razlog. To je bila Palestina. Anglije do tedaj še ni nihče napadel. Ko pa so Britanci odšli v Afganistan in Irak, so prinesli vojno na svoje ozemlje. Tako da če boste čez nekaj časa recimo doživeli napad na Slovenijo, za to ne morete kriviti muslimanov, saj ste jim dali razlog, da to naredijo.

Poznate težave z gradnjo džamije v Sloveniji?

SHAFIQ: Ja.

Kaj pravite na to, da se je pred časom neki naš politik pred volitvami na jumbo plakatu oglaševal ob znaku s prečrtano mošejo?

SHAFIQ: Kje je tu demokracija?

RUHAL: Koliko časa se je Slovenija skupaj z nekaterimi drugimi državami borila za demokracijo? Je to sedaj demokracija, ko muslimanom ni dovoljeno opravljati verskih obredov.

SHAFIQ: Ko se začnejo nekje dogajati takšne stvari, muslimanov v resnici ne morete kriviti za napade. Če pogledate malce v zgodovino, v čas, ko so vladali muslimani. Takrat je bilo celo v Savdski Arabiji kristjanom in judom dovoljeno opravljati verske obrede. Imeli so cerkve in duhovnike. Muslimani kristjanom nikoli niso odrekali pravice do cerkve, zato ne razumem, kako je mogoče, da v demokratični družbi muslimanom ni dovoljeno zgraditi mošeje.

Kakšna je razlika med odzivi gledalcev filma v Združenih državah in recimo v Pakistanu?

RUHAL: V Ameriki ljudi bombardirajo z lažmi. Sedaj jim bomo pokazali našo resnico o Guantanamu. Ko je bil junija film prvič prikazan, smo lahko odpotovali tja, sicer nam je vstop v Združene države prepovedan. Kasneje smo naredili še veliko satelitskih intervjujev iz Anglije in slišimo, da je precej ljudi v Ameriki spremenilo mnenje o Guantanamu. Spoznali smo tudi ljudi, predvsem Američane, ki so prej mislili, da je z Guantanamom vse v redu, po ogledu filma pa so mnenje spremenili. V Pakistanu pa ljudje že tako ali tako mislijo, da je Guantanamo napačna stvar.

Kdaj ste sploh izvedeli, da so vas pripeljali v Guantanamo?

Dva tedna po prihodu. To so nam povedali predstavniki Rdečega križa. Američani nam tega niso povedali. Toda tudi po tem, ko smo vedeli, da smo na Kubi, so zasliševalci zatrjevali, da nismo na Kubi.

VPR Na koncu filma eden izmed vas reče, da sedaj ve, da svet ni lep. Kako se je po izkušnji iz Guantanama spremenil vaš pogled na svet?

RUHAL: Prej smo verjeli vsemu, kar smo videli v poročilih. Sedaj pa vemo, da gre za laži in zavajanje. Mediji lažejo svetu, govorijo, da so muslimani slabi ljudje in da z Guantanamom ni nič narobe. Toda potem pridejo poročila o tem, da ameriška demokratična družba, ki verjame v človekove pravice, muči zapornike v Abu Graibu in Guantanamu. Kje je tu demokracija?

Kaj menite, kako se bo razpletla vojna proti terorizmu?

SHAFIQ: Tako, kot stvari stojijo sedaj, so pa iz dneva v dan hujše, mislim, da se bo po svetu zgodilo še več terorističnih napadov, saj nič ne gre na bolje. Stvari gredo le na slabše. A teh napadov ne bi poimenoval teroristični napadi, ampak boj za svobodo. Iračani se borijo za svobodo svoje države. Niso teroristi, teroristi so tisti, ki so okupirali njihovo domovino.

Na kaj pomislite, ko pri poročilih vidite, da se je kje zgodil teroristični napad?

SHAFIQ: Ne verjamem, da so tarče civilisti. V Afganistanu pa sem videl Američane, ki so bombardirali vasi, tako da so umirali nedolžni ljudje. Mediji so takrat poročali, da so Američani bombardirali prvo talibansko bojno črto.

RUHAL: V Palestini so pred dnevi Izraelci bombardirali civiliste. Ubiti so bili tudi otroci. So Američani to dejanje obsodili? Ga je obsodil Bush?

VPR Ste pričakovali, da bo vaša izpoved o mučenju dovolj za zaprtje Guantanama?

RUHAL: Ko smo bili zaprti, so nam ameriški vojaki in zasliševalci neprestano govorili: "Mi smo Amerika, lahko se izvlečemo iz česarkoli." To je žal res.

Kaj storiti, da se stvari, kakršne so se zgodile vam, ne bi ponavljale?

SHAFIQ: Ljudi je treba seznaniti z dejstvi. Treba jim je povedati, kaj se v resnici dogaja po svetu.

RUHAL: Vsak prebivalec demokratične družbe bi se moral zavedati, da se to kadarkoli lahko zgodi tudi njemu. Ker se je zgodilo že mnogim. To se je zgodilo šestim ljudem iz Bosne. Potem ko jih je bosansko sodišče spoznalo za nedolžne, so jih aretirali Američani in jih odpeljali naravnost v Guantanamo. Kako se lahko to dogaja v današnjem svetu?

SHAFIQ: In tu ne gre le za Guantanamo. Gre za Abu Graib, gre za skrivne zapore po vsem svetu.