V noči s srede na četrtek je vojaška hunta Burme napadla budistične samostane vzhodno od največjega mesta Janguna. Po prvih poročilih naj bi zajeli več sto menihov, priče govorijo o krikih in kričanju, ki naj bi se slišali iz samostanov. Poročajo, da naj bi vojska napadla tudi samostane na severovzhodu države. S to potezo, ki se zdi jasen posmeh brezobličnemu pozivu Varnostnega sveta ZN Burmi po "največji meri zadržanosti" do protestov, se zdi strah, da bo prišlo do podobne tragedije kot leta 1988, ko je vojska "rešila" problem množičnih demonstracij, tako da je pobila 3000 ljudi, vse bolj utemeljen.

Ko sem se nazadnje pogovarjala s Hteinom Linom, burmanskim slikarjem, sprehajajoč se ob Temzi, so bili protesti v Burmi videti razmeroma nedolžno. Prvi odzivi na več kot petkratno podražitev bencina in dvig cen tudi drugih dobrin 15. avgusta letos za nepoučenega opazovalca niso bili nič presenetljivega. Protesti ljudi so se začeli 19. avgusta in so tedaj trajali že dober teden dni. A bili so razpršeni in relativno majhni. Toda Htein Lin je bil že tedaj trdno prepričan: "Časi so zelo napeti. Ljudje se zbirajo in povezujejo."

V sredo, 26. septembra, naj bi se na ulicah bivše prestolnice Jangun zbralo več kot sto tisoč ljudi. Ljudje so spremljali menihe in nune, hodili so ob njihovih straneh, ustvarjajoč živi ščit. "Vojska in policija uporabljata umazano taktiko. Ne streljata, pač pa sta se nad menihe spravili s kopiti pušk in jih pretepali. Menihi so se odzvali z molitvijo in nadaljevanjem mirnega protesta." Tako zvenijo utrinki iz jugovzhodnoazijske države, ki je (še bolj kot ponavadi) popolnoma zaprta za tuje medije. Novice prihajajo večinoma prek interneta, sporočil z mobilnih telefonov in kratkih posnetkov, ki jih navzoči na skrivaj snemajo s svojimi mobilci.

Vojaška hunta se je v sredo nad mirne prodemokratične protestnike spravila s solzivcem in streli, aretirala in zaprla naj bi več sto protestnikov. Potrjena je ena smrtna žrtev in vsaj trije ranjeni. Neuradni viri govorijo o petih mrtvih menihih, nekateri viri govorijo o vsaj osmih smrtnih žrtvah. Hunta je šele v ponedeljek v državnih medijih priznala večtisočglave proteste po vseh večjih mestih v državi. Hkrati je razglasila prepoved zbiranja ljudi v skupinah nad pet oseb in policijsko uro od devetih zvečer do petih zjutraj. Že v torek so bili menihi in ljudje spet na ulicah. V tisočih.

Gre za največje proteste v tej soustanoviteljici Gibanja neuvrščenih v zadnjih dvajsetih letih. Burma je že vse od samostojnosti leta 1948 zaznamovana z vladavino vojaške hunte, ki je dokončno prevzela oblast po vojaškem udaru leta 1962. Strahovlada in razširjene kršitve človekovih pravic so dosegle vrelišče nazadnje 8. avgusta 1988, ko je vojska "rešila" problem množičnih, predvsem študentskih in delavskih protestov, s pobojem vsaj 3000 ljudi v Jangunu. V mesecih, ki so sledili, naj bi v povračilnih racijah umrlo vsaj še dvakrat toliko ljudi. Htein Lin, nekdanji politični zapornik in umetnik, katerega razstava je do 13. oktobra na ogled v Londonu, je tedaj z mnogimi drugimi študenti pobegnil v džunglo. Vojska se je zavedala, da je pomembno eno - da ljudi nauči, da se bojijo. Ob vse hujši revščini, stalnem nadzoru in cenzuri ter sedaj več kot 1185 političnih zapornikih (po letnem poročilu Amnesty International 2007) v 50-milijonski državi se to niti ne zdi tako zelo težko.

Prav zato je sodelovanje budističnih menihov in nun v tokratnih protestih v Burmi velikega pomena. Budistični menihi in nune so med burmanskim prebivalstvom izredno spoštovani ter ponujajo zgled in ljudem vlivajo pogum. V proteste so se vključili šele po 5. septembru, ko je vojska nasilno zadušila proteste v mestu Pakoku in pri tem ranila več menihov. Vlada je dobila poziv, naj se opraviči v 12 dneh. Ko je 12. september minil brez vladnega opravičila, so se menihi podali na ulice. Zdi se, da se od tedaj po Burmi vijejo dolge skupine korakajočih skupin ljudi, ki držeč se za roke tvorijo neskončno človeško verigo upanja, ki ni več pripravljena trpeti terorja in vase zaklepati želje po svobodi in demokraciji.

V proteste naj bi bili vključeni predvsem mlajši menihi, s starejšimi vodjami pa je vojska dolgo časa vzdrževala prijateljske odnose z obilnimi donacijami in radodarnimi obnavljanji budističnih templjev. Vojaška hunta se namreč kljub svoji moči in podpori velikih sosed, Indije in Kitajske, vseskozi zaveda, da sta vsaj toliko kot njena vojaška moč v državi pomembna moralna moč in vpliv budističnih menihov in nun, ki so ljudem mnogo bližje v svojih templjih kot vojaki v svojih tankih in na okopih.

Množični protesti so Burmo prvič potisnili v sam vrh svetovnih novic. Bush je poostril sankcije ZDA, ki so že od osemdesetih let skupaj z embargi Evrope uperjene zoper vladajočo hunto. Prvič so o situaciji v Burmi razpravljali tudi v Varnostnem svetu ZN, kar sta do sedaj vedno preprečili zaveznici Burme, Rusija in Kitajska. Slednjima je tudi tokrat uspelo sprati vsakršen resnejši ton iz uradne izjave Varnostnega sveta. Ta poziva vojaško hunto v Burmi, naj do mirnih protestnikov pokaže "največjo mero zadržanosti" in naj sprejme posebnega odposlanca ZN Ibrahima Gambarija. Rusija in Kitajska vztrajata, da so dogodki v Burmi stvar njene notranje politike. Njuna podpora omogoča vztrajanje vase zazrte in zaprte diktature, ki se zdi brezkončna in je po najnovejši raziskavi organizacije Transparency International, skupaj s Somalijo, najbolj skorumpirana.

Preteklo nedeljo naj bi vojska ponovno odpeljala v zapor tudi voditeljico zmagovalne prodemokratične stranke volitev iz leta 1990, ki jih vojska ni nikoli priznala. Aung San Su Kji, Nobelovo nagrajenko iz leta 1991 in hčerko heroja burmanske neodvisnosti generala Aunga Sana, so v soboto na njenem domu, kjer je bila v obdobju zadnjih 18 let v hišnem priporu več kot 11 let, obiskali menihi in ostali protestniki. Bo njena podoba izza rešetk zadosten navdih ali le žalostno ogledalo?

"Hunta ima izredno močan nadzor nad vsem"

Htein Lin, burmanski oporečnik

S Hteinom Linom, Burmancem, ki je bil šest let in pol zaprt kot politični zapornik, sva se srečala v galeriji Tate ob Temzi. Spregovori o sto metrih dolgem platnu - svojem najnovejšem projektu. "Ko stojim pred njim, me včasih prevzame podoben občutek, kot ko sem bil v zaporu - predolgo je," razlaga Htein Lin. Leta 1988 po prodemokratičnih demonstracijah zaradi smrti študenta, ki ga je ubila policija, je postal študentski vodja. Ko je oblast ponovno prevzela vojska, je moral pobegniti v džunglo, pozneje pa so ga aretirali in zaprli. V zaporu je slikal z deli vžigalnika, pokrovčki, iz mila je oblikoval žige, saj čopičev ni mogel dobiti. Uporabljal je papir in kose blaga, ki jih jetniki niso več nosili. Šlo ni le za umetnost, šlo je za preživetje. Sedaj živi v Angliji. Dokler bo na oblasti vojaška hunta, se ne more vrniti v Burmo, saj bi mu verjetno odvzeli potni list in ga ponovno zaprli.

V zaporu ste preživeli šest let in pol - kako?

Zaradi slikanja, umetnosti. To me je zaposlovalo. Kako dokončati novo sliko, kako organizirati, da nekdo odnese moja dela ven, na prostost. Moral sem izvedeti, kdo in kdaj je na straži ali me bodo premestili ...

Kako sploh živijo in ustvarjajo umetniki v Burmi? Obstaja vsaj določena mera svobode?

Hunta ima izredno močan nadzor nad vsem. Prevelik. Obstaja cenzura, skozi katero gre vsako delo. Če želiš organizirati razstavo ali objaviti knjigo, moraš najprej oddati prijavo na kulturnem ministrstvu, ki pošlje svoje uradnike, da si ogledajo tvoje delo in ti zastavijo vsakršna vprašanja. Točno določijo, katero sliko lahko razstaviš in katere ne. Težko je. A če jim ponudiš všečno zgodbo na njihova vprašanja o določeni sliki, lahko razstaviš marsikaj.

Kaj pa pesniki in pisci? Jim uspe s svojimi deli doseči ljudi?

Obojih je veliko. Nekateri pišejo pod psevdonimi, drugi se ne podpisujejo. Eden najbolj znanih in priljubljenih pesnikov je bil deležen splošne državne prepovedi, ker je opozicijska stranka ob neki priložnosti uporabila citat iz ene od njegovih pesmi. Ker je bil všeč opozicijski stranki, je dala hunta njegovo ime na črno listo. Vsa njegova dela so prepovedali, nikjer ga niso smeli objaviti. Začel je pisati pod izmišljenimi imeni, a njegov slog ... ljudje vedo, kdo je v resnici avtor napisanega. (nasmeh)

S katerimi napačnimi idejami o Burmi se najpogosteje srečujete tu v Angliji?

Večina ljudi ve za Burmo, ker je bila del britanskega imperija. A njeno moderno zgodovino razume le redko kdo, ker je tudi Burma oziroma Mjanmar postala zelo zaprta in netransparentna. Ljudje so prepričani, da je v Burmi situacija grozna in da je bolje, da tja ne gredo, ker je prenevarno. S tem se do neke mere strinjam; v Burmi vladna politika ni dobra, a ljudje so zelo prijazni, vljudni, bistri. Radi imajo svojo državo in pogosto se smejijo. Veliko je medčloveške topline, več kot denimo tu v Angliji, problem je le vladna politika.

V zaporu ste pripravili tudi tri predstave - lahko poveste kaj več o tem, kako je bilo to sploh mogoče?

Morali smo najti skupni jezik z ječarji. Porabili smo veliko kave in cigaret, razložili smo jim, kaj predstava sploh je. Ni šlo za komedijo, temveč za sodobno predstavo, ki želi predstaviti idejo. Dali so nam možnost, ko smo jim obljubili, da o tem ne bomo govorili naokoli. Imeli smo eno uro. Nastopili smo trije, pesnik, glasbenik in jaz. Pesnik je imel v ušesih čepe, tako da ni mogel ničesar slišati, in je na glas prebiral svojo pesem. Glasbenik je imel prek ust nalepljen trak, tako da ni mogel govoriti, in je lahko le igral na improvizirano kitaro, ki smo jo naredili v zaporu. Sam sem imel prek oči zavezan trak, tako da nisem mogel videti, ovit sem bil v nekakšno ribiško mrežo, medtem ko je s stropa visela riba, ki sem jo poskušal ujeti in ugrizniti. Tisto ribo sem dobil od enega od paznikov, kajti moja družina si takrat ni mogla privoščiti, da bi mi jo prinesla.

Se je Burma v šestih letih in pol, ko ste bili v zaporu, kaj spremenila?

Ne. Edina sprememba je bila ta, da smo potem, ko sem bil šest let v zaporu, dobili novega premiera, kar je bila posledica spora med dvema vojaškima skupinama. Ko je novi predsednik vlade prišel na oblast, je preveril obtožbe proti meni in ugotovil, da ni nobenih dokazov, da bi bil lahko zaprt. Da je bila vse skupaj velika napaka.

Koliko časa je minilo, da ste začeli slikati v zaporu?

Slikati sem začel takoj, že v pisarni vojaške policije, kamor so me privedli na zaslišanje. Ob polnoči so prišli k meni domov. Takrat sem se ravno pripravljal na samostojno razstavo svojih del in nisem vedel, da so prišli, da me aretirajo. V Burmi, če ima kdo obiske, je navada, da lahko vojska pride in preveri, kdo je v hiši, a tisto noč smo bili z mojo družino, ženo in hčerko sami. Tako sem vojake, ki so prišli na vrata, najprej odpeljal pogledat slike, ker sem želel, da vidijo moje delo. Hecno. Na koncu so me vprašali, ali sem prepričan, da sem Htein Lin. Rekel sem jim, da sem. Hoteli so videti dokument, in šele ko so se prepričali, da sem pravi, so me odvedli. Rekli so, da le za nekaj minut. A sem vedel, da to ne bo držalo. V pisarni so me po zaslišanjih vprašali, če želim napisati priznanje in se nato spočiti v celici. Dali so mi liste papirja in me pustili samega. Skoraj sem že začel pisati, ko sem se odločil, da nočem napisati nečesa, kar ni res, in sem začel slikati. Vedel sem, da bodo, ko se vrnejo, morda ponovno začeli z mučenjem, vendar ... sem slikal. Ko so videli sliko, so bili besni. Povedal sem jim, da sem umetnik. Nikoli nisem napisal lažnega priznanja in nikoli nisem nehal slikati.

Je sedaj v kakšnem pogledu vendarle težje slikati, kot je bilo v zaporu?

V zaporu je bilo težko, ker je bilo ogromno težav - ves čas sem moral biti pozoren, ali ne prihaja stražar, kam lahko skrijem svoje slike. A takrat obenem nisem imel drugih skrbi, kot na primer komu prodati svoje slike, kako bodo potekale razstave, ni bilo naročil in kritik mojih del. Bil sem v zaprtem, omejenem prostoru, a lahko sem slikal zelo svobodno in odkrito. Hkrati sem bil prisiljen v nekakšen minimalizem. Včasih sestavljajo sliko le tri črte, a se mi je to zdelo tedaj dovolj in sem bil zadovoljen, saj sem imel le malo barv. V zaporu je bilo vse mnogo bolj osredotočeno, iskreno in zato tudi močno.

Spoprijateljili ste se tudi s številnimi umetniki, ki so bili kot vi politični zaporniki. So ti ljudje še vedno zaprti?

Prijatelj, ki je pesnik in s katerim sem bil zaprt, je sedaj na svobodi in je urednik časopisa o umetnosti v Burmi. Drugi je še vedno v zaporu.