Če bi obstajal pekel po načrtih inženirk ortodoksnega feminizma, bi Marta Lamovšek že zdavnaj ždela v globočinah devetega kroga in vsak dan v treh izmenah, brez odmora za malico ali počitek, sežigala neskončne količine nedrčkov, tangic, fukštumfov, minic, visokih pet in podobne navlake, s katero so moške šovinistične svinje zasužnjile nezemeljsko krhkost ženske seksualnosti. Marta Lamovšek je namreč fotografinja, ki ne ustvarja samo glamuroznih ženskih portretov za slovenski Cosmopolitan, marveč sodeluje tudi s slovenskim Playboyem in fotografira nenaravno naličene gole ženske v poniževalnih položajih. Ker je ženska, je to njeno početje po feminističnem kodeksu še toliko bolj zavrženo. Poleg tega ureja Direktove erotične strani, piše o seksu kot o nečem popolnoma normalnem, deli nasvete s področja spolnosti, ureja svojo spletno stran in - kot sama pravi - zadeta od lajfa piše svoj blog, iz katerega ni razbrati niti trohice zaskrbljenosti zaradi pornografske pošasti, ki prek mobilcev in računalnikov zastruplja vzdušje naših dnevnih sob. In kar je najhujše, Marta Lamovšek izžareva presežke optimizma, kaže voljo do življenja in ustvarjanja v moškem svetu ter daje videz, da je s svojo žensko seksualnostjo že dolgo na ti. Če omenimo še to, da se ji pornografija ne upira, prav nasprotno, porno filme celo rada gleda, je v luči feminističnega evangelija pogubljena na vekomaj veke.

No, Marta Lamovšek je tudi ena od petih Slovenk, ki so se udeležile tridnevne delavnice španskega ženskega tandema Girlswholikeporno, ki je obiskal letošnje Mesto žensk, da bi skupaj posneli drugačen porno film. Udeleženke različnih profilov, od prodajalke do umetnice, so bile v povprečju stare okoli trideset let, družbo pa so jim delale še tri performerke Mesta žensk in dve tujki, ena od njiju petdesetletna ameriška svetovna popotnica. "V prvi vrsti sem se na delavnico prijavila zaradi firbca. Pišem o seksu v vseh pojavnih oblikah in poskušam pridobivati informacije iz prve roke," pojasni Marta. "Pričakovala sem natanko tisto, kar se je nato zgodilo, s tem da me je dogajanje na delavnici v določenih podrobnostih vendarle pozitivno presenetilo. Po eni strani sem pričakovala, da se tam ne bo dogajalo nič ekscesnega, po drugi pa me je zelo zanimalo, kako bodo udeleženke delavnice reagirale na pobude s strani obeh performerk. Ker, recimo temu tako, prihajam iz stroke, resda fotografske, ne pornografske, je bilo vse skupaj zame še toliko bolj intrigantno."

Marta pravi, da pozna malo žensk, ki bi iskreno govorile o svoji intimi in preferencah na področju pornografskega žanra. Ponavadi se ženski pogovori o pornografiji spremenijo v zabavljanje, še pogosteje pa v pljuvanje po vsem, kar bežno spominja na pornografijo. "Tisto, kar običajno najbolj pogrešam, je konstruktivna ženska debata na temo pornografije. In na tej delavnici nam je ta dialog uspelo vzpostaviti in se odkrito pogovoriti, kaj nas dejansko vzburja v tem žanru. Na začetku je bilo razumljivo čutiti zadrego, a voditeljici sta tega vajeni in znata udeleženke motivirati s sproščenimi pogovori o dojemanju lastne seksualnosti, svojo svobodomiselnost pa podkrepita tudi s posnetki. Ko smo prebili led, je prva udeleženka omenila, da najraje gleda prizore moške masturbacije. Več je moških, ki se samozadovoljujejo, bolje je. Druga je priznala, da jo dejansko rajca dvojna penetracija. In tako naprej." Skratka, ženske potemtakem fantazirate o enakih stvareh kot moški. "No, ne povsem, ampak zelo blizu. Delavnica je trajala tri dni, trikrat po tri ure, kar je na prvi pogled veliko, toda ko se znajdeš v taki skupini, spoznaš, da je bilo druženje v bistvu prekratko. Če bi bile skupaj dan, dva, bi pogled na lastno seksualnost osvobodile tudi tiste udeleženke, ki se v teh nekaj urah še niso povsem odprle."

Ob prvem stiku so nekatere udeleženke dale jasno vedeti, da pornografije ne marajo. Vsaj ne take, kakršne je na tržišču največ, torej pornografije, ki se povečini klanja izključno moškemu pogledu in se požvižga na ženske vizualne stimulanse. In kaj ženske konkretno moti? "To, da pogosto sploh ne vidijo obrazov moških igralcev. To, da so moški igralci pogosto odbijajoči in arogantno nastopaški. To, da so protagonistke med fukom večinoma slepo ubogljive in popolnoma podrejene. To, da pri porničih, ki naj bi rajcali oba spola, strogo heteroseksualne ženske nimamo izbire. Ženska želja praktično sploh ni upoštevana. Večino moti okostenela struktura porno filmov, ki se osredotočajo na površni peting, prevladujoče felacije in obvezne ejakulacije po ženskem obrazu." Okej, ampak tu govorimo o preigravanju klišejev, ki definirajo vsak žanrski film, pornografski še toliko bolj. "Že, ampak gre za princip, ki ga ne moreš zgrešiti in očitno zažiga samo pri enem segmentu potencialne publike, pri potrjenem heteroseksualnem moškem. Za drugačne poglede ni ne časa ne prostora. Na koncu smo prišle do ugotovitve, da se nobena ni udeležila delavnice zato, ker bi nasprotovala pornografiji. Gre za to, da se pač ne identificirajo z načinom ter izraznimi sredstvi, s katerimi prevladujoč koncept pornografije nagovarja uporabnike." Sklep je na dlani. Ženske bi morale aktivneje in konkretneje posegati po pornografskih izraznih sredstvih, s čimer bi ta žanr logično pridobil nove razsežnosti, nedvomno zanimive za širše občinstvo. "Drži, vendar to ne pomeni kopičenja romantičnega kiča, božanja, sentimentalne muzike in podobne gospodinjske navlake, ki jo, kdo ve zakaj, povezujejo z ženskim principom."

Udeleženke delavnice so se med drugim seznanile s spletnimi stranmi, ki ponujajo alternativno pornografijo in jih niti ni tako malo, njihove linke pa najdemo tudi na spletni strani GWLP. "Dobile smo širši pogled na to, kaj je bistvo seksualnosti. In bistvo ni zagovarjanje delitve na stroge hetero principe moškega in ženske, marveč brisanje meja med njima." Po Martinih besedah navzočnost moškega na delavnici ne bi motila. Seveda pod pogojem, da bi se vživel v skupino. "Definitivno bi razgibal dogajanje in vnesel novo razsežnost, a žal takega moškega ni bilo. Drugi dan, ko smo začele realizirati scenarije, so se priglasili trije fantje, ki so slišali, kaj se gremo. Saj ne bomo nič motili, v kotu bomo čisto tiho in gledali. E, to ne gre, smo rekle, če boste aktivno sodelovali, ste dobrodošli, drugače pa vas ne moremo pustiti noter. In njihova volja je hitro uplahnila. Mislim pa, da bi moške težje pripravile, da se intimno razgalijo, kot smo se ženske na delavnici."

Drugi dan delavnice je bil namenjen snemanju prizorov, ki so jih udeleženke prejšnji dan verbalno preigravale. "Ker je moj vizualni čut malce bolj izostren, lahko rečem, da nismo ustvarile nič presenetljivega, vesela pa sem bila, ker smo se z lahkoto dogovorile, kaj bomo počele in kako. Jaz sem pač snemala in se, podobno kot ostale udeleženke, preizkusila tudi pred kamero v vzpostavljanju intimnega vzdušja. Moram priznati, da je iz bežnih dotikov in delov teles nastala kar všečna in vznemirljiva inštalacija. Dražljiva za oko. Zelo pozitivno se mi zdi to, da nobena ni rekla, ne, jaz pa se tega ne grem. Če ne bi bile omejene s časom in sredstvi, bi zadeva zagotovo delovala izjemno erotično, če bi bile malce bolj predrzne, pa bi bila že hardcore. Problem je tudi v tem, da smo se morale prvi dan na hitro odločiti, kaj bomo naslednji dan snemale. Tako na hitro je težko biti zelo kreativen, sploh če ne veš, kako daleč greš lahko z ljudmi, ki jih prvič vidiš."

Marta se strinja, da ima vsako telo svojo erotično govorico, ki je neodvisna od splošno uveljavljenih - ali bolje, vsiljenih komercialnih klišejev. Ugotavlja, da se ženske, ki trdijo, da jih pornografija ne zanima, sprenevedajo. "Pornografija na svoj prepoznaven način prikazuje seks, seksamo pa tako ali drugače vsi. Seks je popolnoma naraven, zato je naraven tudi interes zanj. Če ne znaš niti sam pri sebi razčistiti, kakšne pornografije si želiš, je pač ne boš dobil. Morda uveljavljen pornografski izraz res ni merodajen, toda do sedaj kakšnih resnih zahtev po drugačnem ni slišati." Slišati je samo zahteve po prepovedih, kar pa je skregano z demokratično družbo, na katero se vsi tako radi sklicujemo. "Mislim, da bom delavnici navkljub še naprej gledala tiste porniče, ki sem jih do sedaj, bom pa intenzivneje brskala po straneh, ki prinašajo tudi alternativne poglede na pornografijo. Razlika? Hm, klasični komercialni porniči so namenjeni hitri potešitvi, alternativni pa sežejo globlje in ti dajo čas za razmislek. Če bi res vsi seksali tako, kot seksajo v komercialnih porničih, potem bi bil seks dejansko dolgočasen."

"Porno lahko pomeni veliko več"

Girlswholikeporno, španski konceptualni multimedijski ustvarjalki

Kreativni tandem Girlswholikeporno (GWLP) sta leta 2002 v Barceloni ustanovili Agueda Banon in Maria Llopis, dekleti, ki - tako kot pove njuno ime - ljubita porno. In prav zato, ker imata radi pornografijo, ne pustita, da bi jima industrija za odrasle vsiljevala svoje podobe njunega dojemanja seksualnosti in njunih spolnih fantazij. Pravita, da nista ne lezbijki ne heteroseksualki in še najmanj biseksualki.

Kakšna je filozofija GWLP?

AGUEDA: Ustvarjati in razvijati poskušava drugačno pornografijo. Pornografijo po najinem okusu, ki se močno razlikuje od tistega, kar nam komercialna industrija za odrasle vsiljuje kot pornografijo. Želiva razbijati spone, v katere je komercialna veja pornografije ujela naše identitete, fantazije in spolnost kot celoto, ter se pri tem zabavati.

Bi vajino pornografijo že na prvi pogled ločili od komercialne?

AGUEDA: Seveda, saj se pri ustvarjanju pornografije ne ustavljava pri klišejih in zunanjih podobah. Ustvarjava po principu naredi sam, prodreti pa skušava pod površino zunanjih podob in raziskovati, kaj je tisto, kar se v resnici skriva pod izrazom pornografija, in kaj je tisto, kar dejansko definira seksualnost. Industrija za odrasle pornografijo uporablja za razprodajo tuje seksualnosti, midve oziroma GWLP jo uporabljava za raziskovanje lastne spolnosti. Zanimanje za pornografijo, ki jo ustvarjajo ženske, narašča tudi v komercialnem segmentu, pojavlja se vse več subjektiviziranih 'alter porn' podžanrov, ki so naklonjeni upodabljanju drugačnih, nekomercialnih spolnih praks.

MARIA: Nove tehnologije z internetom na čelu so omogočile bolj oseben pristop do pornografije in izmenjavo izkušenj med tistimi, ki želijo javnosti predstaviti svoj osebni pogled na seksualnost. Ne potrebuješ več producentov, drage tehnologije, distribucijskih kanalov. Svoje delo predstaviš na spletu, in če je dobro, bo dober tudi odziv nanj.

Nekaj podobnega so v devetdesetih počeli gverilski porno filmarji, iz česar je nastal

AGUEDA: Gonzo pornografija se skozi oko kamere osredotoča na genitalni akt in oblike penetracije. Midve nisva porno režiserki, v središču najine pozornosti niso penetracije, marveč raziskovanje spolnosti kot celote, zato najin material konceptualno nadgrajujeva s političnimi, socialnimi in predvsem drugačnimi seksualnimi referencami. Pri tem je bistvenega pomena to, da najini projekti niso namenjeni komercialni eksploataciji, temveč odkrivanju različnih plasti spolne želje na individualni ravni.

MARIA: Ustvarjanje filmov in snemanje videov je le en segment najine aktivnosti. GWLP funkcionira kot širše zasnovan projekt, ki z občinstvom komunicira v okviru delavnic. Delavnica vključuje teoretični del v obliki predavanj in pogovora z udeleženci o postpornografski politiki, novem feminizmu in queer ideologiji ter praktični del, med katerim udeleženci pred in za kamero aktivno ustvarjajo svoje lastne videe, ki jih nato skupaj pregledamo in komentiramo.

Se razglašata za feministki?

MARIA: Za novi feministki, ki imata radi pornografijo.

AGUEDA: Feministično gibanje je v postpornografski dobi doživelo mnoge spremembe, nove femistke se izražajo tudi s svojo seksualnostjo in a priori ne nasprotujejo pornografiji.

Ali zagovarjata delitev pornografije na moško in žensko?

MARIA: Vprašal si, če se razglašava za feministki. Da bi bile stvari čim bolj jasne, bom rekla, da sva queer feministki (izraz queer, ki se je nekoč uporabljal kot žaljivka za lezbijke in geje, je s časom izgubil slabšalni prizvok. Danes se za queer razglašajo lezbijke, geji, biseksualci, travestiti, transseksualci ter vsi ostali, ki svojo seksualnost izražajo na drugačen, nekonvencionalen način, op. p.). Skratka, če želiš ločevati med moško in žensko pornografijo, moraš najprej odgovoriti, kaj je moški in kaj ženska. Kam potem uvrstiti transseksualce, kam spada posameznik, ki je videti kot moški, vendar se počuti kot ženska? In obratno? V katero kategorijo spada ženska, ki fuka z moškim transseksualcem? Večplastnosti spolnih želja ni mogoče preprosto popredalčkati, zato kot GWLP v take delitve ne verjameva in jih ne zagovarjava. Porno lahko pomeni veliko več.

Zakaj na vajinih delavnicah ne pustita fotografirati ali snemati performansa?

MARIA: Fotografirajo in snemajo lahko samo udeleženci in udeleženke najinih delavnic, ki so hkrati tudi edino občinstvo. Od občinstva je tudi odvisno, kaj se bo na delavnici dogajalo in kako daleč bomo šli v raziskovanju naše seksualnosti. Morda se bom popolnoma razgalila, morda bom tudi fukala, zato ne želim, da me nekdo od zunaj fotografira. Ni novinarjev, ni gledalcev, ki ne sodelujejo aktivno. Nočem namreč, da drugi razpolagajo z mojimi fotografijami, želim imeti popoln nadzor nad svojimi podobami in podobami svoje seksualnosti. S fotografijami in video posnetki razpolagamo izključno udeleženci delavnic, ki posneti material lahko zadržijo. Če kdo želi edino kopijo svojega nastopa na delavnici, mu jo narediva in material nato izbriševa iz računalnika. Udeležencem je prepuščeno, kje in kako bodo objavili svoje posnetke, če jih sploh bodo. Tudi ves material, ki je na spletni strani GWLP, je objavljen s privoljenjem nastopajočih.

Kot GWLP torej aktivno nastopata pred in za kamero?

MARIA: Da.

Kako se je na projekt GWLP odzvala ortodoksna feministična skupnost?

MARIA: Jasno, sovražijo ga. In sovražijo naju.

AGUEDA: V Španiji radikalna antipornografska feministična struja nima omembe vrednega vpliva. Precej več je feministk, ki so pripravljene odkrito govoriti o svoji seksualnosti in jo prakticirati.

Je po vajinem mnenju narobe, če se gledalcu zdijo aktivistični performansi Annie Sprinkle enako stimulativni in duhoviti kot filmi Rocca Siffredija?

AGUEDA: Aktivistični koncept Annie Sprinkle nama je zelo blizu, Rocca Siffredija pa sem do sedaj videla samo v Romanci režiserke Catherine Breillat, ki ni pornografski.

No, potem vaju ta zanimiva izkušnja se čaka. V Barceloni, kjer je leta 2002 nastal projekt GWLP, se je pravkar odvrtel jubilejni 15. FICEB, eden največjih in najbolj eksplicitnih erotičnih sejmov na svetu. Sta ga obiskali?

AGUEDA: Žal ne, ker se izrazito komercialnih erotičnih manifestacij načelno ne udeležujeva. Vendar pa je FICEB eden redkih erotičnih sejmov, ki ga spremlja bogata in pestra vzporedna dejavnost, posvečena tudi drugačnim pogledom na erotiko in pornografijo, zato se ga bova v prihodnosti kot GWLP zagotovo aktivno udeležili. Lani sva se denimo uspešno predstavili na 1. berlinskem festivalu porno filma, ki je potekal takoj po znamenitem Venusu.

Ali pornografija res izkorišča in ponižuje ženske?

MARIA: Ali filmska industrija res izkorišča in ponižuje ženske? Ali glasbena industrija res izkorišča in ponižuje ženske? Ali niso to preživeta vprašanja?

Ne vem, vidve mi povejta.

MARIA: Mar nisva pravkar?