Italijanski katoliški tednik Famiglia Cristiana, ki izhaja že skoraj 80 let, je napoved notranjega ministra Roberta Maronija, sicer člana hujskaške konzervativne Severne lige, da bo njegovo ministrstvo pripravilo ustrezne ukrepe za popis in odvzem prstnih odtisov vsem Romom v Italiji, tudi otrokom, nedavno označil za nedostojno in rasistično. Popis naj bi spominjal na fašistične zakone Benita Mussolinija, ki jih poskuša vse bolj policijska država spet oživiti. V uvodniku so priznali odkrito razočaranje nad premierom Silviom Berlusconijem, ministrom Maronijem in predsednico parlamentarne komisije za otroke Alessandro Mussolini, ki je pred časom izjavila, da so vsi Romi kriminalci. Zamerijo tudi »katoliškim« ministrom, ki so imeli na volitvah podporo cerkve, da nobeden ni dvignil glasu proti takšni sramotni politiki do drugih etnij, ki zakonito ali nezakonito živijo v Italiji. »Zanje človeško dostojanstvo ni vredno nič. Šest desetletij po rasnih zakonih Italija še ni obračunala s svojo tragično odgovornostjo, posebej pa z njo ni obračunala vladajoča desnica, če njen minister predlaga uvedbo rasnega koncepta v pravno ureditev. Policijska država tako kaže najbolj krvoločen obraz malim Romom, ki so njeni državljani.« Statusa Romov naj ne bi bilo mogoče urejati z uvedbo kataloga nedolžnih otrok in drugimi dejanji, ki skrunijo človeško dostojanstvo. Država naj kaznuje prestopnike, ostalim pa je dolžna pomagati pri njihovi socialni integraciji in jim zagotoviti takšne življenjske pogoje, da jim ne bo treba živeti s podganami ob robu mest, kjer ob smetiščih in v mestnih odplakah odraščajo njihovi otroci. V letu medkulturnega dialoga.
Seveda so Maronijev predlog obsodile javne osebnosti iz politike in kulture, pa tudi Unicef, organizacije civilne družbe, Evropska komisija in Svet Evrope. Berlusconijevo vlado zaradi preganjanja Romov in nesposobnosti iskanja ustreznih rešitev vse bolj pribijajo na križ tudi evropski mediji; britanski Independent njegov režim denimo primerja z režimoma diktatorjev Mussolinija in Hitlerja. Opozarja tudi na večni strah pred Romi, ki je v Italijanih zakoreninjen že dolgo; v drugi svetovni vojni so namreč Judom mnogi pomagali pred pregonom in jih skrivali po podstrešjih, Rome pa so fašističnim oblastem naznanjali kar sami. A minister Maroni se ne da: z obsodbe vrednim cinizmom opravičuje ta diskriminatorni ukrep kot prepotrebnega za zaščito otrok, saj naj bi jih, če bi tako ocenila policija, staršem, ki jih pošiljajo na ceste prosjačit, tudi odvzeli. In kar je najhuje, ukrep na različne načine tudi že izvaja.

Vrnitev rjavih trikotnikov

Prebivalci romskih barakarskih naselij v okolici Milana so že večkrat doživeli, da jih je ponoči obkolila policija, vanje usmerila močne reflektorje, nato pa barako za barako prečesala, potegnila iz postelj speče otroke in zahtevala dokumente. V enem od znanih primerov je imelo vseh 70 prebivalcev italijansko državljanstvo in urejene papirje.
Nedavno je popoldne na postaji pred rimskim trgom Navona ustavil mestni avtobus številka 30. Vstopila sta mestna redarja, se ozirala po potnikih in se kmalu napotila k romski družini v zadnjem delu vozila. Zahtevala sta, naj izstopi. Na postaji sta nato pregledovala dokumente in hotela vedeti, čigav je kateri otrok. Voznik ni hotel odpeljati in je družino čakal, potniki so dogajanje zgroženo opazovali, česar sta se zavedla tudi vidno osramočena redarja. Družina je imela zgledno urejene dokumente in se je vrnila v avtobus, redarja sta skomignila z rameni, češ, takšna so navodila, voznik je odpeljal. Eden od potnikov pa se je vprašal, kako daleč je sploh še do katastrofe, ko bi organi reda z javnega prevoznega sredstva zapodili družino z majhnimi otroki in preverjali njene papirje, samo zato, ker pripadajo neki drugi etnični skupini. V letu medkulturnega dialoga.
V Pavii so pred meseci policisti v večernem času, stran od medijske pozornosti in nenapovedano, iz opuščene tovarne prisilno izselili približno sto Romov; s policijskimi avtobusi so jih odpeljali v neznano. Izkazalo se je, da so približno polovico naselili na nekem občinskem zemljišču, nekaj si jih je ob pomoči mestnih oblasti najelo socialna stanovanja, ostale pa je želel prefekt naseliti v opuščenih zgradbah blizu nekega naselja. V hipu so se zbrali besni vaščani; odločeni, da naselitev preprečijo, so ležali vsevprek na cesti pred avtobusi in podžupan je kričal: »V plinske celice, v krematorije!« A policija je vaščane razgnala in Romi so ostali.
Vse bolj pogoste so tudi tako imenovane nočne »blitz akcije« v največjem rimskem barakarskem naselju ob ulici Salone, kjer stalno živi kakih 700 ljudi, večinoma Srbov, Bošnjakov in Romunov, od teh jih je kar polovica mladoletnih. Neke majske noči je policija prečesala naselje, zaprla 50 priseljencev in zaplenila njihova neregistrirana vozila. V enem mesecu se je tako nabralo skoraj 400 ljudi, ki so jih »oddaljili«, torej vrnili v države, od koder so prišli. Rimski župan Gianni Alemanno je ob dogodkih v Neaplju, ko je skupina nestrpnih mladeničev z molotovkami napadla romsko barakarsko naselje v četrti Ponticelli, po milanskem zgledu napovedal uvedbo posebnega komisarja za priseljence, saj naj se sam ne bi zmogel spopadati z vse večjim številom težav.

Posebna strategija

Napovedana uvedba odvzema prstnih odtisov italijanskim Romom je le eden od ukrepov, ki jih je konec junija pod skupnim imenom Decreto Sicurezza (odlok o varnosti) s preglasovanjem z le nekaj glasovi potrdil italijanski senat. V letu medkulturnega dialoga. S tem aktom je Berlusconi naredil največjo uslugo prav samemu sebi; poleg tega, da bo dovoljena skoraj vsaka oblika pregona proti priseljencem, ki se je bo domislil, dekret posega tudi v način obravnavanja primerov s strani sodstva, kar bo imelo negativne posledice za celoten pravosodni sistem, saj bo v najhujšem primeru prekinjenih kakih sto tisoč zadev pred številnimi italijanskimi sodišči, med drugim tudi tista, v kateri je cavaliere osumljen koruptivnega ravnanja. Na drugi strani pa dekret uvaja institut procesa po hitrem postopku, ki bo izničil ustavno kategorijo domnevne nedolžnosti obdolženca kaznivega dejanja, saj bo ta lahko obsojen, ne da bi stopil pred sodnika in brez možnosti, da bi ga zagovarjal odvetnik. Obsodil ga bo kar uniformiran javni uslužbenec, nekakšen »cestni sodnik«, proti odločitvi katerega ne bo nobenega pravnega sredstva. Paolo Beni, predsednik vseitalijanske organizacije Arci, ki te dni prireja že 14. mednarodno protirasistično srečanje v Cecini pri Livornu, je prepričan, da je treba z dekretom podrobno seznaniti mednarodne institucije in vztrajati, naj ga vlada umakne. Šlo naj bi za najhujši napad na pravno in demokratično državno ureditev, kar jih pozna povojna Italija, in za zdrs v policijski režim, ki bo državljanom postopno odvzel vsa ustavna jamstva. Poleg tega naj bi dekret v večja, »problematična« mesta pripeljal tudi do 2500 vojakov; ti naj bi poleg mestnih redarjev, ki so jim že dali pooblastila varuhov reda, redne policije, karabinjerjev in drugih orožnikov ustvarjali strah, vzbujali vtis, da je država v nekakšnem obsednem stanju, interni vojni, sovrag pa so nazakoniti priseljenci. In celo državljani lastne države, saj oblasti ne ločijo Romov, ki so nedavno prišli iz Romunije in pribežali iz držav nekdanje Jugoslavije, med katerimi je res več kriminalitete, in tistimi, ki v Italiji živijo že stoletja. Po novem bodo kaznovani tudi tisti državljani, ki bodo stanovanje oddali prišlekom brez dovoljenja za bivanje, zato mnogi okna in vrata svojih gospodarskih poslopij, garaž in počitniških hiš na podeželju obijajo z deskami, da se vanje ne bi naselila »drhal«.
Tisto, kar poleg uvedbe najnovejših rasističnih ukrepov skrbi veliko Italijanov, je razširjenost odkritega sovražnega govora nove desničarske oblasti in Berlusconija samega. »Lov na cigane«, »etnično čiščenje«, »deratizacija«, »nična toleranca za romske kampe« so besedne zveze, ki sploh ne presenečajo več. Tudi tisti politiki, ki se ne strinjajo s potezami oblastmi, se takšnemu govoru ne upajo upreti, saj bi jih desničarski mediji zlahka ožigosali za privržence in spodbudnike nezakonitega priseljevanja. Beseda »sicurezza« je dobila nov pomen, saj ne pomeni drugega kot le varnost pred »tatovi otrok«, kot nekateri tudi imenujejo Rome. Tudi kaznivo dejanje je lahko le tisto, ki ga zagrešijo priseljenci; kaznivih dejanj nad priseljenci pa oblasti, kot kaže, ne nameravajo več preganjati, še več, z novo zakonodajo jih bodo lahko celo institucionalizirale.
Kljub temu da je Berlusconijeva strategija proti priseljencem v neskladju z domala vso evropsko zakonodajo in zavezami civiliziranega sveta, se ji ne namerava zlahka odpovedati. Še toliko manj v naslednji polovici leta medkulturnega dialoga, ko se lahko zanaša na podporo svojega francoskega kompanjona Nicolasa Sarkozyja, ki si je za enega ključnih ciljev francoskega predsedovanja izbral prav hermetizacijo Unije. V letu vladanja je iz Francije prisilno izgnal 30 tisoč tujcev, še toliko jih ima pridržanih, razdrl je družine in jih oropal slehernega upanja. Njegov zloglasni minister za priseljence Brice Hortefeux pospešeno gradi centre za pridržanje tujcev in nezakonite priseljence lovi celo pred šolami, ko pridejo po svoje otroke. Independent je zapisal, da vsako dejanje ljudskega nasilja proti tujcem, vsako institucionalizirano dejanje državne diskriminacije Romov, zmanjšuje pravico države, da se uvršča med civilizirane nacije. Za priseljenci bodo prišli na vrsto starejši, drugačni, revnejši, nemočni ... Bomo znali reči ne?