»Temeljni državljanski dohodek« (TDD) je v letu 2001 v delu »What is wrong with a free lunch?« predlagal ekonomist Phillip van Parijs; o njem pa se je tako ali drugače izreklo kar nekaj znanih ekonomistov, tudi Robert Solow in Edmund Phelps. V Sloveniji se je ideja o TDD pojavila leta 2004 s knjižico založbe KRT »Brezplačno kosilo za vse?«; uredil jo je Igor Pribac, ki je dodal še nekaj mnenj slovenskih družboslovcev.
Za kaj gre? Uporabimo kar definicijo s platnic knjige. »Natančneje, gre za predlog, da bi država vsem državljanom (ali prebivalcem), starim (denimo) šestnajst let in več, izplačevala fiksno in za vse enako mesečno vsoto. To izplačilo ne bi bilo pogojeno z določeno vrsto obnašanja ali kakšnimi posebnimi lastnostmi, temveč bi prejemnik moral zgolj veljati za upravičenega člana družbe.«
Sam sem bil med tistimi, ki so se leta 2004 izrekli o TDD. Imel sem kar nekaj pomislekov. Ne gre spregledati, da je šlo za čas, ko so politiki ponavljali leporečja Lizbonske strategije o družbi znanja in ko so ideje o prožnosti trga dela, privatizaciji šolstva, zdravstva in socialne varnosti ter enotni davčni stopnji ogrožale že pridobljene socialne pravice. Tudi zato sem svoje takratno razmišljanje sklenil z mnenjem, da je »dilem, ki jih ideja o univerzalnem državljanskem dohodku odpira, toliko, da se zdi bolje ostati kar pri tem, kar že imamo«.
Ideja o TDD je vsaj pri nas manj nova, kot se zdi na prvi pogled. Gre za blago različico komunističnega »prispevanja po sposobnostih in pridobivanja po potrebah« ali pa za bolj radikalno različico tistega, kar poznamo pod imenom socialno tržno gospodarstvo. V njem so nekatere dobrine in storitve, na primer zdravstvene in izobraževalne, javne in brezplačne, državljanom pa je zagotovljena tudi minimalna socialna varnost. TDD je podoben, a nekoliko radikalnejši od univerzalne pokojnine, vezane samo na starost, ki je temelj Beveridgeevega pokojninskega modela, ali univerzalnemu otroškemu dodatku. Podoben je pravzaprav tudi certifikatski privatizaciji, ki je sredi devetdesetih let iz vseh slovenskih državljanov ustvarila »kapitaliste«.
Bi si svet lahko privoščil »brezplačno kosilo« oziroma TDD za vsakega Zemljana ne glede na njegov premoženjski status in sposobnost pridobivanja dohodka? Odgovor je najbrž DA. Bi si to lahko privoščila Slovenija? Odgovor je podoben. Najbrž DA. Vzemimo, na primer, da bi bili do TDD 200 evrov na mesec upravičeni vsi slovenski državljani ne glede na starost. To bi zahtevalo 4,8 milijarde evrov na leto oziroma 13 odstotkov BDP, približno toliko, kolikor znesejo pokojnine.
Seveda je vprašanj, ki jih TDD poraja, precej.
Bi TDD dodali zdajšnjim javnim socialnim, zdravstvenim in izobraževalnim storitvam ali pa bi jih z njim delno nadomestili? V prvem primeru moramo razmišljati predvsem o prihodkovni, v drugem pa o odhodkovni strani TDD.
V prvem primeru nas torej zanima, kako dobiti denar; TDD implicira povečanje deleža javnega sektorja v BDP; z 200 evri na mesec bi se naš delež javnih izdatkov v BDP povečal na švedsko oziroma skandinavsko raven. Vse, kar država komu da, mora drugemu vzeti; TDD torej implicira dodatno obdavčitev in prerazdelitev družbenega produkta. Kolikšna bi bila ta prerazdelitev, je odvisno od strukture davkov, s katerimi bi pridobili sredstva za TDD. Najbrž ni dvoma, da bi to zahtevalo mnogo progresivnejšo dohodnino.
Kolikšno naj bi bilo »brezplačno kosilo«? Na ravni preživetja? Ta je v vsaki deželi drugačna in se tudi nenehno spreminja. »Bogataš« v Bangladešu je najbrž revnejši od švicarskega »reveža«. Kolikšna je raven preživetja, je določeno predvsem z velikostjo bruto domačega produkta na prebivalca. Že znotraj EU je razlika med bruto domačim produktom na prebivalca ogromna; v Luksemburgu je BDP na prebivalca približno 55.000 evrov, v Litvi 4.800 evrov, popravljen s kupno močjo pa 45.000 in 10.000 evrov. Raven preživetja sicer praviloma narašča, a se, kot kaže naša tranzicija, lahko zniža za tretjino, v vojnah pade morda le na desetino prejšnje.
Če bi bil TDD nižji od vsakokratne ravni preživetja, kakšnega posebnega učinka na dilemo »delati ali ne delati« ne bi imel. Če pa bi presegal raven preživetja, bi del prebivalstva delo zamenjal z brezdeljem, kar bi zmanjšalo ponudbo dela. To morda sploh ne bi bilo slabo, a malo verjetno je, da bi takšno ureditev sprejel tisti del prebivalstva, ki bi imel delo in plačeval višje davke za tiste, ki bi se zadovoljili s TDD. Razprava o TDD nas pripelje tudi do vprašanja o »koristnosti« posameznih vrst dela. Je napor »surfarja«, ki k družbenemu produktu ne prispeva ničesar, manj koristen od napora nogometaša, ki z visokim zaslužkom k družbenemu produktu »prispeva« ogromno? Ali ta dilema ni podobna pri mnogih drugih storitvah, na primer borznikov, notarjev, poslancev in drugih častivrednih poklicev? Izmisliti smo si jih morali zato, da nekaj počnemo in da z njimi nevtraliziramo zaposlitvene učinke tehnološkega napredka, ki bi brez izmišljanja novih storitev razvita gospodarstva že pripeljal v tako imenovano enopetinsko družbo. Mnenje, da je povečevanje transakcijskih stroškov v sodobnem svetu najbrž družbeno koristno opravilo, je sicer v zdaj še zelo ugledni institucionalni ekonomiki najbolj zavržno. Vendar ni mogoče spregledati, da nenehno izmišljanje novih produktov, storitev in poklicev zagotavlja funkcioniranje gospodarstva. Podobno, kot je »pobiranje listja v kasarnah« zagotavljalo funkcioniranje JLA. Plače tistih, ki smo zaposleni v javnem sektorju, običajno obravnavajo kot breme za gospodarstvo; delodajalcem bi morali biti hvaležni, da nas preživljajo. A javni uslužbenec je morda le zato manj koristen od finančnika, ki se ukvarja z doslej najbolj častivredno in dobičkonosno dejavnostjo: finančnim poglabljanjem - prekladanjem denarja iz predala v predal -, ker manj kot finančnik povečuje transakcijske stroške.
V drugem primeru, če bi TDD nadomestil zdajšnji sistem socialne varnosti, so v ospredju drugačna vprašanja. Sistem socialne varnosti temelji na razvrščanju dobrin in storitev v »bolj ali manj koristne in potrebne« ter na idejah o družbeni pravičnosti. Gre torej za vrednostne sodbe, ki so se oblikovale desetletja ali celo stoletja. Celo med gospodarsko približno enako razvitimi deželami se pojmovanje o tem, kakšna je družbeno pravična delitev dohodkov in premoženja, močno razlikuje. To se kaže predvsem v deležih javnega sektorja v bruto domačem produktu, saj deleži pomembno določajo obilnost »brezplačnega kosila« v posamezni družbi. V skandinavskih deželah deleži presegajo 50 odstotkov BDP, v ZDA dosegajo le 30 odstotkov. Pojmovanje o tem se spreminja tudi v času. Tako se je med koncem druge svetovne vojne in sredino osemdesetih let delež javnega sektorja v bruto domačem produktu razvitih držav podvojil ali celo potrojil, od takrat pa stagnira ali upada, saj je pod vplivom doslej prevladujoče ideologije o učinkovitosti trga in neučinkovitosti javnega sektorja velik del dotlej javnih dobrin prehajal med zasebne tržne dobrine.
Vsaj teoretično bi TDD, ki bi delno nadomestil zdajšnji sistem zadovoljevanja potreb po javnih dobrinah in socialni varnosti, omogočil, da bi prejemniki z izbiro med javnimi dobrinami maksimirali koristnost v potrošnji, kar naj bi tam zagotavljalo Pareto optimalnost. Gre za stanje v gospodarstvu, v katerem je položaj posameznika mogoče izboljšati le s poslabšanjem položaja nekoga drugega. Odprta ostaja časovna dimenzija maksimiranja koristnosti; struktura porabe mladega zdravega prejemnika TDD bi bila najbrž povsem drugačna od strukture porabe starejšega bolehnega prejemnika. Vendar bi zaradi veljavnih družbenih norm tudi tistemu, ki bi TDD zapravil, namesto da bi ga prihranil za »stara leta«, najbrž nudili zdravstvene in socialne storitve.
Že nekaj navedenih pomislekov kaže na mnoge dileme. Še več bi se jih odprlo, če bi se začeli ukvarjati z mehanizmom delovanja TDD. Je torej ideja o TDD posebno v gospodarski, socialni in politični krizi, ki nas čaka, povsem sprta s pametjo? Morda pa je prava prav zaradi krize, v kateri kar po vrsti odpovedujejo vse »pametne« rešitve svetovnih institucij, centralnih bank in vlad? Kriza ne bo končana, dokler nakopičeno virtualno bogastvo na svetovnih borzah in v finančnih ustanovah ne bo splahnelo in dokler se »finančno poglabljanje« ne bo uvrstilo med goljufije ali igre na srečo. Šele potem bo napočil čas za preobrat v gospodarski aktivnosti. TDD res ne bi bistveno povečal agregatnega povpraševanja, a morda je pravi način za zmanjševanje socialnih posledic krize in pravi drobec v ustvarjanju nove gospodarske ureditve sveta.