Leta 2004 sva posnela dokumentarni film z naslovom The Take o argentinskih podjetjih z delavskim vodstvom. Po dramatičnem gospodarskem zlomu države leta 2001 je na tisoče delavcev vkorakalo v zaprte tovarne in jih vnovič pognalo. Iz njih so naredili delavske zadruge. Šefi in politiki so pozabili nanje, oni pa so tako prišli do neizplačanih dohodkov in odpravnine, hkrati pa tudi do novega delovnega mesta.
Ko sva s filmom potovala po Evropi in Severni Ameriki, so naju nenehno spraševali: »Morda res deluje v Argentini, pa bi lahko tudi tu?«
No, sedanje razmere presenetljivo spominjajo na argentinske pred osmimi leti (in tudi nekaj razlogov je enakih), in dvignil se je nov val neposrednega ukrepanja, tokrat med delavci v bogatih državah. Nastajajo zadruge kot praktična rešitev namesto odpuščanja. Delavci v ZDA in Evropi se sprašujejo podobno kot latinskoameriški sotrpini: Zakaj bi nas morala doleteti odpoved? Zakaj ne moremo odpustiti šefa? Zakaj banka lahko spodkoplje podjetje, čeprav od nas dobiva milijarde dolarjev?
V New Yorku sva 15. maja letos sodelovala na forumu z naslovom Odpustite šefa: delavski nadzor od Buenos Airesa do Chicaga. Pridružili so se nam pripadniki argentinskega gibanja in delavci iz tovarne Republic Windows and Doors v Chicagu.
Tako sva neposredno izvedela mnenje tistih, ki skušajo gospodarstvo spet postaviti na noge in ki potrebujejo odločno podporo tako javnosti kot politikov na vseh ravneh. Za tiste, ki jim ni uspelo priti na forum, je tu kratek povzetek nedavnih dogodkov po svetu, povezanih z delavskim nadzorom.

Argentina

V Argentini, kjer je izvor in navdih mnogih trenutnih delavskih akcij, je bilo v zadnjih štirih mesecih več prevzemov kot prej v štirih letih.
Primer: Lastniki so januarja nenadoma opustili Arrufat, proizvajalca čokolade s 70-letno tradicijo. Tovarno je zasedlo 30 zaposlenih, in kljub visokim neporavnanim računom javnim podjetjem še naprej izdelujejo čokolado - pri dnevni svetlobi, stroje pa poganjajo generatorji.
S posojilom, nižjim kot 5.000 dolarjev, ki jim ga je odobril kapitalski sklad oziroma nevladna organizacija The Working World (Delavski svet), katerega ustanovitelj obožuje najin film The Take, so izdelali več kot 10.000 velikonočnih jajc - to je bil njihov najproduktivnejši konec tedna letos. Ustvarili so 75.000 dolarjev dobička, vsak je dobil tisoč dolarjev plače, preostanek pa so prihranili za prihodnjo proizvodnjo.

Velika Britanija

Visteon je proizvajalec avtomobilskih rezervnih delov, ki je bil do leta 2000 del tovarne Ford. V enem od obratov so delavci dobili takojšnjo odpoved. Dvesto delavcev v Belfastu se je povzpelo na streho svoje tovarne, nadaljnjih dvesto se jim je pridružilo naslednji dan.
V naslednjih nekaj tednih je Visteon odpravnine zvišal za desetkrat v primerjavi s prvotno ponudbo, vendar denarja ni hotel nakazati na bančne račune, dokler ne bi zapustili tovarne. Delavci so vztrajali, da bodo odšli šele, ko bodo dobili denar.

Irska

Tovarno, v kateri izdelujejo legendarni kristal Waterford, so delavci zasedli za sedem tednov, potem ko je matična družba Waterford Wedgewood dobila novega lastnika, zasebno ameriško podjetje, in prisilno upravo.
Ameriška družba je za odpravnine zdaj namenila deset milijonov evrov, pogajanja za ohranitev nekaj delovnih mest pa se nadaljujejo.

Kanada

Po hudih zagatah velikih treh avtomobilskih proizvajalcev so kanadski delavci zasedli najmanj štiri obrate za rezervne dele in urade štirih provincialnih oblasti.
V vseh primerih so se tovarne zapirale, delavci pa niso dobili odškodnine, ki jim pripada. Tovarne so zasedli, da ne bi mogli odpeljati strojev, in s tem so vodstvo družb prisilili v vrnitev k pogajalski mizi - dogajalo se je enako kot pri prevzemih v Argentini.

Francija

V Franciji doživljajo nov val »ugrabljanja šefov«, pri katerem jezni zaposleni zadržujejo šefe v tovarnah, ki so tik pred zaprtjem. Med podjetji, kjer se je to dogajalo, so Caterpillar, 3M, Sony in Hewlett Packard.
Vodstvu 3M, ki so ga zadrževali čez noč, so prinesli dagnje in pomfrit.
V Franciji je bila to pomlad zelo priljubljena komedija z naslovom Louise-Michel, v kateri skupina delavk najame morilca, da bi s poti spravil njihovega šefa, ki je brez opozorila zaprl njihovo tovarno.
Uradni predstavnik enega od francoskih sindikatov je marca letos izjavil: »Kdor seje žalost, bo žel bes. Nasilja so krivi tisti, ki zapirajo delovna mesta, ne tisti, ki jih branijo.«
Prejšnji mesec je tisoč francoskih in belgijskih jeklarjev zmotilo letno skupščino delničarjev družbe ArcelorMittal, največje jeklarne na svetu. Vdrli so na sedež družbe v Luksemburgu, podirali vrata, razbijali okna in se bojevali s policisti.

Poljska

Maja je na jugu Poljske v največji koksarni v Evropi nekaj tisoč delavcev razbilo vhod v pisarne družbe in protestiralo proti znižanju plač.

Združene države Amerike

Decembra lani je v Chicagu 260 delavcev v tovarni Republic Windows and Doors za šest burnih dni zasedlo svoj obrat. S pomočjo iznajdljive kampanje proti največjemu upniku družbe, Bank of America (Vas so rešili, nas bodo pogubili), in množične mednarodne solidarnosti so dobili odpravnine, ki jim jih je bila dolžna družba. Obrat se vnovič odpira z novimi lastniki, v njem bodo izdelovali energetsko varčna okna. Vsi stari zaposleni so dobili svojo službo in bodo dobivali enako plačo.
V Chicagu je opaziti poseben trend. Tamkajšnji Hartmarx je 122 let stara družba, v kateri izdelujejo poslovna oblačila, tudi mornarsko modro obleko, ki jo je Barack Obama nosil na volivni večer, in smoking ter plašč, ki ga je oblekel za prisego. Hartmarx je pred stečajem.
Njegov največji upnik je Wells Fargo, ki je dobil 25 milijard dolarjev davkoplačevalske pomoči. Čeprav sta na mizi dve ponudbi za nakup tovarne in njeno nadaljnje poslovanje, jo hoče Wells Fargo likvidirati. A 650 delavcev se je odločilo, da bodo zasedli svoj obrat v Chicagu, če bo banka uresničila svojo namero.
Barack Obama je na volitvah med drugim zmagal, ker je obljubil okrevanje z dna navzgor, ne od zgoraj navzdol. Preskus te zaveze bo, katere znamke bo njegova nova obleka.

©(2009) Naomi Klein, New York Times Syndicate