Zadnje tedne, odkar je Gregor Golobič priznal, da se je zlagal, da je zamolčal svoje lastništvo v podjetju Ultra, je postalo moralno presojanje tega dogodka nacionalni šport. Težko je najti vplivnega posameznika, društvo, intelektualca ali združenje, ki se ne bi hotelo opredeliti do prestopka. In dejansko tudi ni primera, ko vsi omenjeni nazadnje Golobiča tako ali drugače ne bi pozvali k odstopu. S tem, menijo mnogi, bi Golobič šele opral slovensko politiko umazanije in jo postavil nazaj na prave temelje, stranko Zares pa tja, kjer je začela: na začetek nove politike. Ali ni takšna politična korektnost še ena oblika sprenevedanja?
Naredimo ji konec. Verjetno ni dvoma, da se vsak izmed teh, ki mnenja izrekajo, zaveda, da politiki pač lažejo in da je politika oblika laži. Eno izmed najbolj kontroverznih študij na temo laži v politiki je pred desetletji, ko je v ZDA ameriška javnost začela spoznavati manipulacije z vietnamsko vojno, napisala kontroverzna politična filozofinja Hannah Arendt. Kontroverzna tudi v omenjenem primeru zato, ker je dokazovala, da je laž bila in vedno bo sestavni del politike, celo njena nujna in dobrodošla dimenzija. Laž ima namreč v javnosti veliko prednost pred resnico, ker je z njo mogoče nekatere javne zadeve predstaviti veliko bolj všečno. Načeloma so takšne laži v politiki celo dobrodošle, kajti vrhunski politiki so tok zgodovine vedno spremenili z rahlim potvarjanjem dejstev.
Toda problem nastane, ko postane laž organizirana oblika politike, kot pri dolgoletnem zavajanju ameriške javnosti glede vzrokov vietnamske vojne ali pri komunističnih in fašističnih režimih. Največja nevarnost laganja v politiki je v tem, da začnemo še sami verjeti svojim lastnim lažem, s čimer je resnica tudi zares izgubljena. To je Arendtova dokazovala na primeru totalitarnih in avtoritarnih voditeljev, ki niso prenašali kritike in ki so se zato obdali s samimi kimavci (Stalin). Če samo lažemo in poznamo resnico, potem škoda za skupnost ni tolikšna. Še več, pravi profesionalni in hladnokrvni lažnivec (denimo Golobič) mora resnico poznati veliko bolje od vseh drugih, da sploh lahko laže. Do pravega moralnega hazarda za skupnost pa pride, če začne politik sam verjeti v svoje izmišljotine, ki jih organizirano servira publiki.
Kako je torej v Sloveniji? V konkretnem, Golobičevem primeru priznanje laži ni nobeno opravičilo za laž. Lažnivec ostaja. Priznanje je zgolj dokaz, da lažnivec v svoji avanturi ni izgubil tal pod nogami. Primer »Golobič« je znan, natanko popisan, prišli smo mu do dna. Ostaja pa fenomen »Janša«. Dan preden je Golobič priznal, da je lagal, so Janšo v studiu POP TV vprašali, ali se ni tudi sam lagal, ko je trdil, da za 15. obletnico praznovanja državnosti govora ni prepisal od Tonyja Blaira. Čeprav je očitno, da je Janša prepisal 505 znakov ali 93 besed in da je za 12 najbolj znanih besed v tej skupini - »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« - celo prejel Večerovo nagrado bob leta, je Janša na novinarkino vprašanje neprizadeto odgovoril, da je takšna trditev »smešna sama po sebi. Moj govor, ki se mi očita, je bil dolg deset strani, ena sama poanta v tem govoru je bila podobna poanti, ki jo je nekoč izrekel Tony Blair. Pa tudi drugi.« Ali se prvak opozicije še sploh zaveda, da debelo laže?
Dobro, morda kdo meni, da je primer Blair zgolj simboličen v primerjavi z vsakodnevnimi stiskami državljanov, po katerih tolče gospodarska kriza. Janša sedaj očita vladi, da se ta prepočasi, premalo intenzivno ukvarja s »ključnim problemom, ki ga ta trenutek Slovenija ima, to je gospodarska kriza oziroma negativne posledice krize, še posebno naraščajoča brezposelnost«. Toda Janša je še konec leta 2008 napovedi finančnih strokovnjakov o resnosti gospodarskih razmer zavračal. Trdil je, da je velik del posledic finančne krize že saniran, da je neposredni vpliv svetovne finančne krize na nas »bistveno manjši, kot so nekateri napovedovali,« in da bo leta 2009 gospodarska rast »bistveno višja od evropskega povprečja ...«, saj ni nobenih »resnih znakov, ki bi dajali osnovo za govorjenje o recesiji«.
Če Janša v svojem mandatu ne bi širil mita o Sloveniji kot svetilniku sveta, če se ne bi norčeval iz »levičarskih« ekonomistov (Velimir Bole, Janez Prašnikar), ki so že leta 2003 dokazovali, da je zaradi strukturnih težav v Sloveniji ogroženih skoraj 30 tisoč delovnih mest, če se ne bi z organizirano predstavo Slovenije kot svetilnika sveta do konca postavljal po robu trditvam tedanje opozicije, bi se lahko država na krizo pripravila veliko prej. Ali lahko danes SDS zahteva čimprejšnje strukturne reforme, v isti sapi pa trdi, da strukturnih težav prej ni bilo? Ali kot je zapisano v uvodu njenega programa protikriznih ukrepov: »Slovenija je v krizo vstopila v dobri kondiciji ...« Seveda, dodajamo, bili smo v dobri kondiciji. A bili smo tudi zaslepljeni in omamljeni od organizirane predstave za publiko.