WILLOW: Empathogen

Kameleonska pevka iz zvezdniške dinastije Smith je po desetletju skakanja iz žanra v žanr, ki ni obrodilo ene same dobre izdaje, a je bilo zaradi nepotizma deležno ogromno pozornosti, končno našla teren, na katerem se znajde. V rosnih letih se je spodletelo preizkusila v folkovskem kantavtorstvu, nato je pot nadaljevala s podpovprečnim alternativnim R & B-jem, zdaj pa se je po poraznem obdobju obujanja emoidnega pop punka ustvarjalno razbohotila na presečišču poljudnega jazza, neosoula in baročnega popa, pri čemer se več kot očitno zgleduje po Fioni Apple, kar je seveda dobrodošlo. Šele to igrišče ji je zares omogočilo, da se je v studiu pobahala z razponom svojih mogočnih glasilk, pri čemer gre rada kakšen korak predaleč, a v kontekstu njenega opusa je Empathogen absolutna mojstrovina.

Dua Lipa: Radical Optimism

Da lahko nabuhel PR naredi tudi škodo, dokazuje tretja plošča kosovsko-britanske ikone. Z navajanjem kulture rejva, britpopa in neopsihedelije kot glavnega navdiha, aktivacijo producentov Kevina Parkerja (Tame Impala) in Dannyja L. Harla ter naslovom, ki mežika zanosnemu levičarstvu Marka Fisherja, so ustvarili ultralažna pričakovanja. Dobili smo površinski, lahkoten, zanjo značilen diskoidni dance pop, ki se v nenavdahnjenih verzih cikla okoli neoprijemljivih zvez. Poskušali so celo zintrigirati poznavalsko občinstvo (v intervjujih so padala imena à la Primal Scream in Massive Attack), a nazadnje povsem umanjka substanca, občutek, da poslušamo superzvezdnico iz mesa in krvi, ne pa avatarja, narejenega za »hip« fene popa.

Nia Archives: Silence Is Loud

Mlada producentka, didžejka in pevka Nia Archives je v zadnjih treh letih z enovito taktiko kombinatorike klubske podstati udarcev jungla in pop (vokalne in aranžmajske) senzibilnosti hitro zavzela mesto ene najobetavnejših vokalistk plesnoelektronskega oddelka britanske glasbene industrije. Njen prvenec je nameren korak v smer velikih odrov srednjetoka, a po uvodnih bombončkih nalezljivo preprostih melodij in refrenov sledijo tudi višjeoktanske petarde. Instrumentarij je generičen, teme družinskih in partnerskih vezi in zdrah pa se ne odmikajo od dobesednosti vsakdanjih premislekov 20+-letnice. Vse čez ritme jungla. Izvajalka, ki stavi na en trik, a tega prostodušno obvlada.

A. G. Cook: Britpop

Alexander Guy Cook si je v zadnjem desetletju upravičeno prislužil laskajoče nazive, kot so vizionar, pionir, inovator in superproducent. Z njimi je bil ovenčan predvsem kot stric iz ozadja, bodisi kot založnik in kurator – ustanovil je vplivno, a zdaj že ugaslo založbo PC Music, s katero je lastnoročno sprožil val hyperpopa – bodisi kot producent, ki je v tandemu s pevko Charli XCX sooblikoval zvok popa jutrišnjega dne, saj je vse njene najboljše izdaje podpisal kot izvršni producent in kreativni direktor.

Slava Kurilov: Sam v oceanu 

V Vladivostoku se je leta 1974 s skupino ruskih turistov vkrcal na ladjo, ki je šla na tritedensko križarjenje po Tihem oceanu s posebnim tretmajem, ne da bi kdaj vplula v kakšno luko. Slava je odšel z načrtom, proučil je itinerarij in ugotovil, da se najbolj približa kopnemu pri filipinskem otočju, na deset morskih milj. Da bi njegovega izginotja ne opazili, je izbral noč. Toda kako naj ve sredi oceana, kam naj plava, ko pa ne vidi ne kopnega ne luči na njem? Ponoči se je znal orientirati po zvezdah, a kaj, ko so jih zakrili oblaki. Plava ure v napačno smer, po nekajkrat zamenjani smeri pa mu ni več jasno, kje sploh je in kam naj odplava; očitno je bilo le, da se kapitan ni ravno držal kurza. Dan prinese svetlobo, toda ko ga premetavajo kot gora veliki valovi, njegov horizont ne seže dlje od kraterja valov. Ni počitka, če pade v sen, se bo zadušil v vodi. Bog se zdi, da mu je naklonjen, naposled ugleda otoček, se usmeri proti njemu, a se spet znajde na odprtem morju – odnese ga morski tok. Odpovedo mu noge, sam sredi oceana se nagiba k samomoru, toda praznih rok tudi za to nima kaj prida možnosti … Dramatično napisana knjiga; če jo bralec zaradi česarkoli že odloži, bo komaj čakal trenutek, da se vrne k branju.

Igor Cvitkovič: Pravljice iz kozarca

Prvenec Igorja Cvitkoviča (1968), brata filmskega režiserja Jana Cvitkoviča, uvaja in zaključuje pogled na družinske razmere, najprej iz perspektive sosedov iz bloka, ki jih imajo, Cvitkoviče, za zgledne, čeprav je malo sumljivo, da recimo tudi papiga kolne oziroma sploh samo kolne; zbirko dvajsetih različno urezanih in različno dolgih zgodb zašpili in zaključi skoraj izpoved. O tem, da ni bilo vse tako, kot se je zdelo nič hudega slutečim sosedom, da je vzgojni projekt potekal burno in z uporabo batin, tudi kadar ni bilo treba, predvsem pa neuspešno. Med pogledoma na nefunkcionalno družino od zunaj in od znotraj je še ducat in pol zgodb, ki jih večinoma spiše pijanska ali kakšna sorodna zaslepljenost in premaknjena optika.

Ricky Stanicky

Trije prijatelji – Zac Efron, Andrew Santino in Jermaine Fowler – si izmislijo Rickyja Stanickyja, fiktivnega prijatelja, velikega filantropa, drugega Bona, ki postane izgovor za vse (Ricky je kriv! Ricky je zbolel, pa moramo k njemu!), orožje za množično zavajanje (soprog, deklet, partnerk), toda ko na lepem – zaradi družinskih ceremonij in brisa (guglajte!) – potrebujejo »pravega« in »živega« Rickyja, Rickyja iz mesa in krvi, angažirajo in opolnomočijo nič hudega slutečega Rocka »Hard« Roda (Cena), zapitega, nesojenega igralca in impersonatorja iz Atlantic Cityja, polovico butca in butca, ki pa se v to vlogo – predvidljivo – preveč vživi (tako kot oni mesijanski vrtnar – Peter Sellers – v Ashbyjevi klasiki Dobrodošli, gospod Chance ima odgovor na vsako vprašanje), tako da kmalu deluje kot nori, regresivni, masturbantski alter ego moške toksičnosti, neodgovornosti in nezrelosti.

Barbarian

Airbnb kliče kurjo polt – mar ni srhljivo in morbidno že to, da spiš v stanovanju nekoga drugega, popolnega neznanca, kaj šele to, da prideš v stanovanje, ki si ga najel, pa je v njem že nekdo, ki trdi, da je prav tako najel to stanovanje? To se zgodi Tess (Georgina Campbell), asistentki neke režiserke, ko pripotuje v Detroit, kjer ugotovi, da je v hiši, ki jo je najela, že parkiran Keith (Bill Skarsgård), vsiljivo vljudni šarmer, menda umetnik (in morda Pennywise, morda Norman Bates), ki jo prepriča, da v odsotnosti boljših možnosti prespi kar z njim, toda ne požre ju seks ali GHB, temveč labirintni mrak kleti, v kateri – podobno kot v Marshallovi Jami groze – ždi pošast (»Mati«), očitno alergična na pasivno agresivne, manipulatorske, parazitske, toksične moške.

Brooklyn 45

V Brooklynu 45, ki bi ga lahko mirno vrteli na double-billu z odličnim metašokerjem Late Night with the Devil (enotnost časa in kraja dogajanja, satirični podton, klavstrofobično ozračje, dolgi monologi, čudovit production design ipd.), skušajo nekateri oficirji in oficirke (Anne Ramsay, Ron E. Rains, Larry Fessenden itd.), ki so preživeli II. svetovno vojno, preživeti spiritualistično seanso. Ko se primejo za roke, se stegnejo v onostranstvo, misleč, da ne bo bolelo, a boli, navsezadnje, na drugi strani – onstran, v sladkem poslej – vojne še vedno ni konec, preteklost še vedno traja, mračne, mučne, travmatične skrivnosti še vedno niso odkrite, omare so še vedno polne okostnjakov (in zvezanih ljudi), družba se še vedno ni normalizirala, nacisti – s kolaboranti vred – pa še vedno izvršujejo ukaze. Kar je grozljivo. In še kako slovensko.

Hundreds of Beavers

Če hočete videti filmski čudež, si poglejte tole lucidno, lunatično, inventivno, res noro duhovito črno-belo nemo komedijo (s premnogimi zvočnimi efekti in mednapisi), v kateri se gegi kopičijo s takšno vnemo in takšnim brezhibnim timingom kot nekoč v burleskah Charlieja Chaplina, Busterja Keatona, Harolda Lloyda, bratov Marx in Texa Averyja. Jean Kayak (Ryland Brickson Cole Tews), pavlihasti žganjekuhar in trapper, sredi hude zime obtiči sredi divjine, kjer skuša preživeti ne le vse živali (od volkov in dihurjev do zajcev in rakunov), ki jih – smrtno resno – igrajo maskirani ljudje, bobre, ki jih je čedalje več (ne, ni jih mogoče zajeziti, a gradijo velikanski jez), ptiče, ki jim krade jajca, in ljudi (frike divjega zahoda), ki bi jih lahko igrale maskirane živali, ampak predvsem sebe, svojo nerodnost, svojo genialno bebavost, svojo socialno spodletelost, svoje lastne pasti. Kayak spominja na Larryja Davida, protagonista serije Nikar tako živahno – Larry David sreča Looney Tunes.

Kraljestvo planeta opic

Človek in opica sta imela skupnega prednika, potem pa sta krenila vsak po svoje – in zmagal je človek. Postal je pametnejši, silnejši, dominantnejši. A ta dominacija je bila le začasna – opice so človeka zlagoma dohitele in prehitele. Tu se začne Kraljestvo planeta opic, zadnji del dolge serije, ki jo je pred davnimi leti – zrevoltiranega, revolucionarnega leta 1968, ko je bil Charlton Heston še levičar – sprožil roman Pierra Boulla (1963): planetu, ki je tako propadel, da velemesta, nebotičnike, kulturo in kapitalizem preraste narava (listje, ovijavke ipd.), namreč zavladajo opice.

Samsara

Samsara gre tja, kamor filmi sicer ne grejo. Laoški deček (Amid Keomany), prijatelj mladega budista, bere Tibetansko knjigo mrtvih ženski (Simone Milavanh), ki umira in ki si želi, da bi se reinkarnirala v žival. Ko potem – na polovici filma – vendarle umre in ko njena duša odpotuje v bardo, »prehod« med smrtjo in ponovnim rojstvom, se pojavi napis, ki nas – ravno nasprotno od Noétovega filma Sam proti vsem, ki nam je dal trideset sekund, da zapustimo kino – pozove, naj sredi popolne teme in tišine zapremo oči ter zgolj skozi veke zaznavamo »svetlobo« (no, stroboskopski lightshow, psihedelične vibracije, odmev potovanja »onstran neskončnosti« iz Kubrickove Odiseje v vesolju), dokler spet ne zaslišimo tišine in se znajdemo v Zanzibarju, kjer zagledamo kozo, v katero se je reinkarnirala laoška ženska. Happy end! Ljudje tu, v Zanzibarju, tako kot prej, v Laosu, živijo v miru, daleč od ponorelega sveta, brez notranjega ali zunanjega trušča, v popolnem zenu, onstran stresa. Lahko bi ničejansko vpili: Mi smo izumili srečo!

Marija Mojca Pungerčar / Vizualna umetnica, ki ji obleka pomeni neizčrpen vir navdiha

Konec lanskega leta je pri KUD Trivia izšla knjiga Osebna koda obleke: Zgodbe, ki so pospremile stare obleke v novo življenje. V njej je vizualna umetnica in urednica Marija Mojca Pungerčar (1964) objavila 42 zanimivih zgodb oblačil, ki so jih ljudje podarili, da bi dom našle pri novih lastnikih. Denimo jakna Zore Stančič, vintage obleka Petre Varl, pa »amsterdamske hlače« Primoža Ekarta in rdeči čevlji, od katerih se je poslovil Tao G. Vrhovec Sambolec.