Đurđa Strsoglavec

17. 1. 2007  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Knjiga

Balša Brković: Privatna galerija

Društvo Apokalipsa, Ljubljana, 2006, 15 €

Balša Brković

Balša Brković

Še preden se je Črna gora osamosvojila in postala nova država, je tamkajšnjo literarno (in novinarsko) sceno osvojila v literarni kritiki imenovana nova črnogorska proza. Njene štiri vogale podpirajo (predvsem prozaika) Andrej Nikolaidis in Ognjen Spahić ter (predvsem pesnika) Aleksandar Bečanović in Balša Brković. Njihova za zdaj učinkovita literarna drža pomeni najpogosteje radikalno diskontinuiteto - kvalitativno, slogovno in motivno - v razmerju do večine prejšnje črnogorske literarne produkcije ter brezkompromisno ignoriranje ustaljene navezave na topose črnogorske literarne in kulturne dediščine.

Brkovićeva Privatna galerija razstavlja deset bivanjskih slik, predvsem podgoriških. Prva je ruska, polna vonja po knjigah in tu pa tam kakšne podgane, druga je skupinski portret časopisne kulturne redakcije, tretja je družinska freska, četrta je pejsaž, ki preide v psihedelično platno, peta je otroška skica, šesta je veristična miniatura, sedma je gostilniška učna ura o spoznavanju narave in družbe, osma je karibsko vroče olje, deveta je večkulturna ikona, deseta je Aličina nonsensna slikanica. Dodan je še spremljevalni katalog z informacijami o galeriji in galeristu. Poleg portretirancev v prvem planu (pripovedovalca Bakija, njegovega brata, sina, sodelavcev, staršev, kolegov, ljubice, mimogrednih sogovornikov, ki pozneje niso več tako mimogredni) so na slikah navzoči tudi Sloterdijk, Heidegger, Baudrillard, Nietzsche (če omenim samo nekatere izbrance), katerih filozofska misel pravzaprav prispeva okvirje za slike.

Baki, prvoosebni pripovedovalec oziroma galerist, pravi, da "ni pametno prevajati slik v besede. Besede spreminjati v slike se mi zdi manj krivično." Videti je, da je načelo biznisa, s katerim se ukvarjata Baki, pisatelj in novinar, ter njegov brat, slikar, namreč slikanje, ustvarjanje likovne fakcije iz literarnih opisov fikcijskih slik, predvsem tistih Johna Fowlesa, tudi vodilno načelo, ki mu sledi Brković v romanu Privatna galerija, sestavljenem iz desetih zgodb in epiloga. V njih bodo uživali predvsem tisti bralci, ki jih od branja ne odvrne t. i. postmodernistična menažerija, ki jih ne spravlja v obup gosta citatna mreža, v kateri se guga besedilo, ki nimajo težav z medbesedilnimi, avtoreferencialnimi in metapripovednimi sloji in ki si želijo intelektualistične (in intelektualizirane) zgodbe oziroma slike o "tukajšnji in zdajšnji" Črni gori, kjer se ne zdi čisto nič nenavadno, če človek rezonira takole: "Potrebujem zahtevnejšo hermenevtiko, saj mi bo po vsem tem samo tako končno uspelo najti sebe ..."

Najbrž bo potem tudi bolj jasno, zakaj je del črnogorske javnosti prej omenjeno četverico predstavnikov nove črnogorske proze označil kot "klan postmodernistov".

+ + + +