Milan Jesih: Tako rekoč
Študentska založba, Beletrina, Ljubljana, 2007, 16 €, 71 str.
Milan Jesih
© Jože Suhadolnik
Jesih je - spet ena tistih, kot da bi jo sam lansiral - tisti med pesniki, ki najbolje obvlada slovenščino, pravijo. V sedemdesetih, svinčenih, pravijo drugi, je v stilu, če te nekdo prisili, da greš eno miljo daleč ..., napisal nekaj težkometalnih zbirk, Uran v urinu, gospodar!, Legende, Kobalt, Volfram, vpeljal dolg verz, ki se je zvrnil čez rob in šel samo podolgem oziroma počez v zbirke. Zavil potem v minimalizem z Usti in je tam v drobnih in skoraj haikuidnih impresijah nekaj prav ponarodelih. Potem pa udarijo ob prelomu v devetdeseta Soneti, Prvi in Drugi, na videz tipaje in sramežljivo, "Ne vem, če bom sploh znal povedati", to so prvi in inicialni verzi, in tam pregnete sonetistično tradicijo z dobrodušnim in malo tudi hedonističnim lirskih subjektom, ki fingira pesniške pokrajine in mu slika izriva, slika prekriva sliko, in se stroki, glede na vzvišenost in zaresnost, ki jo je sonet nosil do takrat, upravičeno zdi, da je jesiha, nikakor ne ciknjenega, kanil v klasiko. Tudi tokratni naslov, po sedmih letih od Jambov ne gre za izbor, moramo razumeti enako nepretenciozno, stvari so tako rekoč, kot da bi bodisi dvomil o moči besede in se do nje rezerviral ali pa se vsaj zavedal, da je vse samo poimenovanje, nekaj dodanega, in bi obstajalo in šlo tudi brez. Forma je malo bolj razvezana od sonetne, motivika pa na sledi prejšnjih zbirk; tako se potem zvrsti v tej vse od prizivanja in komentarja literarnih klasikov, dialog predvsem verjetno s tistim, kar je prevajal, pa patinirane fotografije, gledališče in hišnikovi predsmrtni sni, pa cel bestiarij od praptiča, psa in mačkonov do palčkov in srne, ki se pod strelom v celca zvrne, osla, ki gara v solinah, ali pa "v palmah papig razglašeni kori / molče razglašajo memento mori". Pri branju se nam zdi, da je Jesihovo pesnjenje lahkotna igra in zaupnost s klasiko, katere pravila suvereno obvlada, sproti postavlja in zdvomi in briše, se naslaja in hudomušno muza nad rezultati, presenetljivimi za nas še bolj kot zanj, čeprav je potem tudi veliko o premenah in prehajanju in odtekanju in nas potem včasih zmehčane prav zabije kakšna nič-na ali pa obsmrtna. Po drugi strani Jesih dokazuje, da je poezijo po modernizmu spet mogoče brati brez poznavanja etimologije in pretežno kunštnega hermetizma iz druge polovice prejšnjega stoletja; odziv publike mu pritrjuje, saj gre za zbirke, ki dosegajo enake naklade kot zbirke branih avtorjev Pesmi štirih (po abecedi Kovič, Menart, Pavček, Zlobec), hkrati pa vzburjajo relevantne in brez izjem afirmativne odjeke kritiške javnosti. Popularnost brez populizma, pa še stroka ne stoka - a si klasik živ lahko zaželi kaj več?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
