21. 11. 2000 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Johnny Cash: American III:Solitary Man
CD '00, American; distribucija: Dots Records
Do petnajstega novembra letos je po razpoložljivih podatkih iz kredibilnih virov izšlo 41 cedejk, ki nosijo letnico 2000 in ime Johnny Cash. Neverjetno? Niti najmanj. Le drobna manifestacija karizme, ki seva iz moža v črnem in prežema njegov veličasten opus. Drži, razen tegale ploščka, ki ga takorekoč ne vzamem več iz plejerja, so vsi ostali best-ofi, tributi, box-seti, gift-boxi ter take in drugačne, bolj ali manj posrečene kompilacije, ki jih lahko tako na oko mirno preskočite. A res le na oko, kajti uho bo na vsaki zaznalo najmanj eno pesem, ki manjka v vaši kolekciji. Kar je spet le košček v mozaiku Johnnyjeve monumentalnosti. Če se boste večini ploščkov razumljivo odrekli, za nobeno ceno ne preskočite tistih treh, na katerih piše God, Love in Murder. V njihovi družbi boste z lahkoto pozabili na vse kompilacije, ki so izšle po definitivni The Man In Black iz leta 1994. No, pa tudi na marsikatero, ki je nastala pred njo. Torej bog, ljubezen in umor, se pravi smrt. Vse, o čemer so pele pesmi, ki jih poznamo že sto let. In vse, o čemer bodo pele pesmi, ki jih bomo spoznali čez sto let. Razlika je samo v tem, da te reči poveš drugače, pravi Johnny. Hej, in kako drugače! Ko sem pri American Recordings in Unchained skušal ubesediti najbolj silovite vtise, ki so se porajali ob vpijanju zvokov s teh čudovitih plošč, nisem šparal superlativov. Upravičeno sem razsipaval z njimi, misleč da jih itak ne bom več potreboval. Zdaj, ko je po štirih letih pred mano tretji del "ameriških" akustičnih priredb, sem ostal praktično brez besed. Pošteno. Solitary Man je namreč tako briljanten izdelek, da je škoda tratiti čas za razpredanje o njegovi popolnosti. Čas raje porabim za poslušanje. Kar svetujem tudi vsem ostalim. Naravnost frapantno je, kako se pesmi s prekoračenim rokom trajanja spreminjajo v suho zlato, ko se jih dotakne Johnnyjev razbrazdani glas. Najprej naslovna, ki vam je Neil Diamond po tej izkušnji ne bo mogel nikoli več prodati. Ali pa One, ob kateri pomislite, da U2 niso imeli pojma, o čem pojejo (kar najbrž drži). Pa The Mercy Seat, srhljivo resignirana spoved, za razliko od histerične podobe, ki ji jo je namenil Nick Cave. In I See A Darkness Willa Oldhama, ob kateri vas pošteno stisne pri srcu. Jep, glasbene legende, ki so sposobne tako mitskih prepevov pesmi, dandanes lahko prešteješ na prste ene roke, ki ji manjkajo trije prsti. Za krog izbranih prijateljev je tu še prgišče verzov, ki so prvič ugledali srebrno površino ploščka. "V življenju nisem posnel plošče, na katero ne bi bil ponosen," je nekoč rekel Johnny Cash. Solitary Man je najlepši dokaz, da to misli smrtno resno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
