23. 9. 2002 | Mladina 38 | Kultura | Plošča
Queens of the Stone Age: Songs for the Deaf
CD '02, Interscope Records; distribucija: Multimedia
Uau. Samo z neko prezirljivo fascinacijo se lahko spominjam lastnih občutkov, ko sem se davno tega prvič zazrl v ledene oči Josha Hommeja in jih v trenutku odpisal kot zgolj še enega izmed patetičnih zajedalcev na grandžovem že precej razpadlem kadavru. Mnenje sem sicer zelo hitro spremenil, danes pa lahko ob misli na svoje ničeve instinkte samo nemo bolščim skozi ves tisti pepel, ki sem ga prisiljen nasipati po svoji patetični buči. Kaj tako perfekcionističnega, tako našponanega in predvsem črevesno močnega kot so Pesmi za gluhe se nam dandanes zgodi tako redko, morda celo res enkrat samkrat na leto. Ker je sklenilo za ta - tretji po vrsti - projekt vitalno ogrodje Homme-Oliveri bobnarja Nirvane in pevca Screaming Trees predstaviti kot integralna, povsem enakopravna člena zasedbe, lahko na svetovnem rokovskem bolšjaku dejansko govorimo o eni redkih pravih superskupin, album pa v trenutku uvrstimo med razturaške klasike kitarskega izročila. Trdih, suhih rifov in apokaliptične lirike ni prav nič sram poflirtati s sicer nekoliko morbidnim popom, dokler lahko na ta račun zaplove tudi v povsem pomahnitalo kruljenje, ki ga samo na videz razmejujejo diabolični besedni ekskurzi cele serije priložnostnih DJ-jev na tej avtocesti nepovratno izgubljenega upanja po vsaj minimalni stopnji spodobnosti, na katero naj bi se posameznik glede širšega sveta nekako lahko zanašal. Kakšni fukači. Kako so lahko tako zavidanja vredno odmaknjeni in hkrati tako brezupno angažirani?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
