1. 8. 2003 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
Prisoners: A Taste of Pink!
CD, Big Beat/Ace 2003; distribucija Statera
Eno najpogostejših brezčasnih rekel malo starejše mladine zadnjih 40 let je, da rokenrol umira, če že ni smrdeči kadaver. Tudi za jazz radi govorijo podobno. Konstatacija ni za odmet, vendar ne na običajni ravni konstrukcije novosti, novih slogov, zvenenj za "pasivno" konsumpcijo. Vsaj malo bolj socialno senzibilna zgodovina bi rekla, da ni več enak, da se njegove družbene rabe spreminjajo, da pač zgublja tam, kjer je navidez toliko dal. Namreč v samem diskurzu poslušalskih skupnosti obeh omenjenih zvrsti v najširšem smislu je potencialna smrt ves čas polemična, prevprašujoča, celo zgodovinska, vključujoč rockotožje, ki vsaj opominja, da se je zdelo, da je kitarski bend prebračal svet. Eno njegovih najmočnejših orožij je "odkrivanje pozabljenih velikih", se pravi bendov, ki so brez publicitete, močne založbe v ozadju rolali in jih je nekdo "odkril" iz taistih navedenih vzgibov, češ, glejte, kako se je žgalo včasih. Pri tem je zabavno, da "arheologi" niso od muh. Reči poznajo, so zgodovinarji, ki slišijo - a hkrati veščaki, ki detektirajo, če jim že ne pripadajo po življensko-poslušalskem slogu, podtokove v popularni godbi, ki ne dajo preveč na dominanten okus, na mušter. Štorija z ob-Londončani iz okolišev Medwaya z začetka osemdesetih - The Prisoners - je pravšnja. Garažni bend, ki nadaljuje to čudno vijačno pot punka šestdesetih in panka konca sedemdesetih, obveznih "psihadeličnih" klaviatur, korusov, ubrano neubranega petja, igranja na feršterker, "žicanja". Sopotniki bolj slavnih Milkshakes, tile Zaporniki, so tule z reedicijo prvega albuma A Taste of Pink! (1982) in demo posnetki, kjer prednjači kitarist, pevec in stihoklepec Graham Day. Tedaj, ko je cela Britanija po tedanji uradni verziji stopala v "art" vode, ko je pank škilil k plesnim, "diskotečnim" ritmom ali pa je zašel v totalen eksperiment, so mladci igrali in žebrali stihe, ki ohranjajo in reproducirajo podtalno formo, dolgo - zdi se - kot vek, ki se kar vleče, obnavlja, sama sebe goni in priganja naslednjo generacijo, ki jo bo spet odkrila, se v njej našla ali jo povsem zavrgla. Solidna, lepa garaža, z vsemi navajenimi klišeji z današnjega slušišča. Kakšnega gojenja kulta raje nikar.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
