23. 5. 2005 | Mladina 21 | Kultura | Plošča
Dave Taylor : Hymns, Hums, Hiss And Herz
CD, Pao Records 2004; jazzandbluesweb.com
Niz, suita, način formalne organizacije vokalnih in globoko godbenih potegavščin trobilca, ki igra na - basovsko pozavno. Sliši se akademsko, rezultat ni takšen. Pedigre Američana Dava Taylorja je glasbeno izobraženski, toda pot, ki ga je od začetnih šolajočih let na elitni Julliard School of Music (v šestdesetih gojenec Taylor igra pod tutorstvom skladatelja Pierra Bouleza z newyorškimi filharmoniki in je skorajda hkrati član famoznega jazz benda Thada Jonesa in Mela Lewisa) do današnjih plodnih jazzovskih, improvizacijskih in skladateljskih "stranpoti", je en sam postopen odmik od akademije. Znanje, način proizvodnje in barantanja z zvenom so študirani. "Paca" jih kot nekdo, ki v osnovi globoko črpa iz bluesovskega občutenja, kar muzično pomeni žmohtni kromatizem, drseče note v "blue režnjih", malo igrivega patosa in duhovitosti skupaj. Tudi, če se še danes poloti svetega Bacha ali upičenega Schuberta ali drugih del iz malhe sodobne komorne glasbe, od Frederica Rzewskega do Charlesa Wuorinena. Torej, himne in mrmranja, razporejeni v nekaj psevdo suit, so solističen album na basovski pozavni s studijsko rabo zank, drobnih podlaganj in koščkov, ki markirajo kompozicijo, a zares jih vzpostavlja vokalno poetski del in sprotna igra na pozavni. Plata je zabavna, krasno otročje dadaistična in konceptualna, pravzaprav gre za prave male dramatizirane štorije, zvoneče in doneče igre. Vokal itak privlači z vso glasu pritikajočo ambigviteto, pozavna je njegov še bolj neroden, prav boleče nesramen podaljšek, če malo "pobruha", "pokolca", "rigne", "zakrha", "zakolca". Šele melodija, droben napev obe neznosni plati glasu, ki razodeva fizis in neko neujemljivost, oba nebodijutreba skultivira, umiri. Tu Taylor spretno in z občutkom upravlja s tenzijami v kompozicijah. Dobro ve, kaj je popuščanje, priprava terena za ustvarjanje napetosti. Je pravi trobilsko vokalni šaušpiler. Tudi v spodnjih plasteh hercov, ki dražijo želodček. Oh, še več takih himen. Muzičist - ne mara kategorizacij, kdo pa jih - o svoji pripravi pravi: "Ja, kladivo je. Kličite me kladivo". Za močne štiri udarce po monokulturni, glasbeno zvenski betici.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
