23. 4. 2006 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Mats Gustafsson & David Stackenaes: Blues
CD, Atavistic 2005; na www.jazandbluesweb.com in v Ploščarni! na Študentovski 5 v Ljubljani
Tuje kritike tega albuma ga hudo lomijo, ko domala v en glas zatrjujejo, da na njem sploh ne gre za nikakršen blues. Ne moremo jih vzeti resno: Pisci bodisi ne slišijo nians ali pa imajo zožene predstave o tem, kakšen vse je lahko zven bluesa; od kod se poraja; do kam je prignana njegova socialna nota; kaj pogojuje in kako se prepoznava njegova "politična forma". Morda velja celo oboje: Ne slišijo in imajo zožene, boljkone apolitične predstave o razlogih za igranje bluesa. Alarmantno je, da takšen namišljen očitek prihaja od "internih", iz improvizacijske srenje. Seveda pa obenem ne gre, da bi z začudenjem spričo slabega posluha kakor koli idealizirali pisce, pa čeprav kolegialne, do godb več ko dobrohotne. Blues gor ali dol - album je vsekakor do obisti blue. Opozarja na žalobno stanje stvari, kjer se življenjski položaj in javno umeščanje "čudne" muzike ujameta v neločljivo celoto, v pričakovano izvajalsko gmoto. Prepoznavnejši, za navadno uho manj problematičen (tvegajmo z občim mestom: bolj "ameriški"?) je v tem blue podjetju Gustafssonov mentalni, spiritualni in diafragmatski foter Peter Broetzmann. Pri njem je to - poleg življenjskega stila in razmerja do muzične marginalizacije - neukrotljiv moment vztrajnosti, ki traja že desetletja. Z vso resnostjo, pogumno in odgovorno je Broetz pač zakoračil skoz vrata, ki jih je sredi 60ih prejšnjega stoletja razprl Albert Ayler.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?