15. 8. 2007 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Happy Mondays: Uncle Dysfunktional
2007, Sequel
Kje? Središče svetovne industrijske revolucije, Manchester, Velika Britanija. Kdaj? Prehod iz sedemdesetih v osemdeseta leta dvajsetega stoletja. Kaj? Prvi nastop zdaj že legendarne skupine Sex Pistols naredi močan vtis na poznejše akterje manchestrske glasbene scene, še posebej na sposobnega menedžerja Tonyja Wilsona, ki ustanovi založbo Factory. Kot njeno tedanje najnovejše odkritje se pojavi skupina Joy Division z legendarnim frontmanom Ianom Curtisom, še eno žrtvijo pretirane mladostniške zazrtosti vase. Od tistega trenutka je Manchester popularnoglasbena Meka osemdesetih let, njegovo urbano jedro pa svetu predstavi izvajalce, kot so že omenjeni Joy Division/New Order, A Certain Ratio, The Smiths in drugi, v sam vrhunec omenjene zgodbe pa zagotovo sodijo narcisoidni The Stone Roses in razuzdani, žurersko in hedonistično nastrojeni Happy Mondays. Uspeh Winterbottomovega filma, naslovljenega po komadu s prvenca te skupine (24 Hour Party People), je očitno spodbudil Shauna Ryderja, Beza in pripadajočo ekipo, da se zberejo in poskusijo podoživeti zlata manchestrska leta. A od njih jih ločita že skoraj dve desetletji, prepredeni z resnimi težavami z mamili, alkoholom in drugimi stranskimi proizvodi hitrega in pestrega zvezdniškega življenja. V vmesnem času sta Shaun Ryder in Bez imela svojih pet minut s skupino Black Grape, ki se je precej približala nekdanjemu glasbenemu in miselnemu izročilu skupine Happy Mondays, a je po dveh solidnih albumih odšla v pozabo. Ja, skupina Happy Mondays se kot najprepoznavnejši poganjek Madchester rave ere vrača, kot da se v preteklih letih ni zgodilo nič, z albumom, ki zveni kot neposredno nadaljevanje ploščka ... Yes, Please! iz leta 1992. Obdobje ustvarjalnih vrhuncev, povezanih predvsem z izvrstno ploščo Pills 'n' Thrills And Bellyaches, je že zdavnaj mimo, fantje pa zvenijo, kot da se v tem obdobju niso premaknili z mrtve točke. Nadaljujejo s podobno glasbo, idejami in tematiko, ki je prežeta z Ryderjevimi nadrealističnimi, težko razumljivimi besedili, v katerih (spet) dominirajo užitki, povezani z drogami, alkoholom, seksom. Glasbena plat albuma se prav tako ne oddaljuje od prej omenjenih vzorcev - trdna, happymondayjevska ritmična podlaga je prežeta s prepoznavnimi zvoki in z značilnim Ryderjevim vokalom, pri vsem skupaj pa pogrešamo izvirne kitarske aranžmaje nekdanjega kitarista Marka Daya, ki so bili nekoč poleg muhastega vedenja Shauna Ryderja in značilnega Bezovega plesa zaščitni znak skupine. Med komadi še najbolj izstopa uvodni Jellybean, ki ga lahko primerjamo z ustvarjalnimi vrhunci skupine, nadaljevanje pa je razvodenela različica njenih najboljših dosežkov. Vnovična ustanovitev skupine Happy Mondays ima očitno točno določene cilje - podoživljanje nekdanjega neobremenjenega življenja rockovskih zvezdnikov in zabavo z veliko začetnico. Od Shauna Ryderja niti ne moremo pričakovati česa drugega.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
