Pamflet / Bernard Nežmah : Slovenija brez Schwarzeneggerja

V Kaliforniji je na guvernerskih volitvah zmagal Arnold Schwarzenegger. Igralec z veliko mišic in kratke pameti. Nekaj, kar se v racionalni Sloveniji ne bi moglo dogoditi. - Bravo Slovenija! -???

Namesto direktnega odgovora, najprej direkten skok v politično Slovenijo.

Pred kongresom SLS je zopet največja travma predsednik. Še pred mesecem se je Janez Podobnik na vprašanje, ali bo kandidiral za prvega moža, izvijal: še ni čas, ko bo, bom povedal, boste videli ob pravem času, zaenkrat še ne morem odgovoriti ... Nekako sočasno je sedanji predsednik Franci But odgovarjal: morda bom, ko bo čas, bom povedal, še ne vem, sem vam že povedal. Nato je na pol pristopil France Arhar, ki bi, ampak samo tedaj, če bi bili zanj vsi ..., zdaj pa se je vključil še Ivan Bizjak, ki je povedal, da ga zanima, da pa se ni dokončno odločil.

Kaj je skupna lastnost vse četvorke? Arharja kajpak bolj implicitno, zakaj na planem bi se pojavil šele posteriori, ko bi samo še zasedel čelno mesto.

Vsi se otepajo, kot da bi jim bilo nerodno izreči: radi bi sodelovali v tekmi za predsednika. Kot da bi bila pregreha, če ne kar sramota priznati, da si želijo priti na strankin vrh. Podoba nojev, ki tičijo glave v pesku.

Bilo bi krivično, ako bi izpostavili le SLS, na las podobno so ravnali tudi v LDS, še prej v SDS, ponavadi tudi v ZLSD.

Kot da bi bila največja grozljivka, ki bi lahko doletela stranko, dejstvo, da bi se na strankarskih volitvah pojavila dva močna kandidata, ki pa se ne bi prijavila le z imeni, ampak s programoma, ki bi se med seboj razlikovala.

Ta nezmožnost izbire in seveda tudi poraza pa ni le akademsko vprašanje.

Potem ko je predsednik Računskega sodišča (RS) Vojko Antončič izrekel najmočnejše besede v celi predsedniški karieri, ga je odpihnil že navaden sklep Ministrstva za finance. Na zahtevo po zamenjavi direktorja Davčnega urada, je slednje namreč sklenilo, da bo objavilo le razpis za novega direktorja.

In kaj je sedaj storil gospod Antončič? - Je mar privihral v studio nacionalke in dejal, da je to norčevanje iz ugotovitev RS. Si predstavljate, da bi navaden nogometni klub, potem ko bi njegova igra kolapsnila pod taktirko trenerja, najprej objavil razpis za novega in šele potem odstavil starega coacha? Politika ni nogomet, toda kdo se ne bi spomnil, kako brez težav je ista vlada odstavila Vitoslava Tuerka, direktorja Elesa, in to tako samovoljno, da je Vrhovno sodišče razsodilo o protizakoniti odstavitvi. Takrat ni bilo ne težav, ne zadreg, pa njegove zamenjave ni zahtevalo Računsko sodišče.

Tudi če se ozremo na primer Zorana Kovača, funkcionarja na zunanjem ministrstvu, katerega primer nezakonito izplačanih potnih stroškov za časa, ko je načeloval veterinarski upravi, preiskujejo kriminalisti, o njih so poročali mediji že davno in davno, uradni odgovor Ruplovega ministrstva pa je, da dokler opisani ni pravnomočno obsojen, zoper njega ne bodo ukrepali.

Spet slična slika: celo v nebo vpijoči primeri ne vzpodbudijo Ropove vlade k zamenjavam. Vladna nomenklatura tu ravna po načelu, da Grilov in Kovačev ne bo zamenjala pod nobenim pritiskom, ne ulice, ne medijev, ne kriminalističnih preiskav, ne ugotovitev Računskega sodišča. Ali kot bi ubesedil poslanec LDS Tone Anderlič: ni ga Boga nad nami!

Idejnega Boga je sicer sklenil poiskati predsednik Janez Drnovšek, ki je gostitelj Razprav o prihodnosti Slovenije. Projekt, od katerega ima največ koristi sam, saj zopet postaja tisti vezni člen, okoli katerega se zberejo predstavniki vlade, opozicije in "širše družbe".

Ne da bi to ne imelo soli, toda bolj usodna je sedanjost. Kaj ko bi državni predsednik sklical Konvencijo o sedanjosti Slovenije? S konkretnimi temami: zakaj vlada oz. parlament ne spoštujeta oz. ne upoštevata odločb Ustavnega sodišča, Računskega sodišča, etc. Na očeh je velika bitka Matevža Krivica za pravice izbrisanih, toda parlament že več kot 4 leta ni uzakonil dveh odločb US, ki govorita o protizakoniti davčni zakonodaji, ki hendikepira sestavljene družine iz očimov, mačeh in pastorkov.

Kako ravna vladajoča politika? Predsednik državnega zbora Borut Pahor je npr. pomladi 2001 za Mladino povedal v visokem leporečju, kako odločbe US pomenijo obvezo in odgovornost, da spremenimo zakon v skladu z njo. Na prvih sejah kolegija in na posvetu z vodji delovnih teles smo dosegli soglasje, da gredo uskladitve ustavnih odločb z zakoni kot prioriteta na dnevni red sej državnega zbora.

In potem še nadaljnji dve leti nič od zakona. Ena izmed podob aktualne Slovenije so birokratsko dolgi postopki, kjer se ti nasmehnejo, toda tvojih pravic ne uzakonijo takoj, ampak jih oblikujejo in preoblikujejo, držijo v predalih in zavlačujejo v neskončnost.

Nacionalna televizija je zadnjič predvajala Dosje o zadevi Petek. Počasi in vztrajno je zlagala domine, s čimer je dosegla izjemen učinek, saj je onemogočila klasično ignoranco, po kateri funkcionar na neugodno vprašanje enkrat odgovori, se potem še par krat izvije in problem počasi utone v pozabo. Tip dosjeja, ki vrta neizprosno globoko, z imeni vpletenih, kot tudi medijski upor in energija Zamernikove preiskovalne komisije, so eden redkih vzvodov, ki v državi uspe kdaj premakniti zoper voljo ali pa brezbrižnost oblastnikov.

V Kaliforniji je bolj preprosto, zadošča, da stari guverner povišuje davke in lahkotno troši proračun, pa dajo volilci svoj glas njegovemu nasprotniku, čeravno je krjavelj.

In zdaj trpka izpeljava: bolje Schwarzenegger kot vlada, ki je izgubila pripravljenost upoštevati zahteve, ki ne prihajajo iz njenih vrst.