Razkrivanje skritega

Veliko farso z donacijo operacijskih miz je dokončala oddaja Tarča, ki je s primerjavo avstrijskih cen pokazala, da razvpiti Aico-Med ortopedsko mizo Maquet prodaja za 64.000 evrov dražje. Dolge mesece polemik, poslanskih vprašanj in revizij, kjer je obstajalo vprašanje dvoma, je razblinil enostaven številski podatek, ki je stvar napravil enosmiselno predstavljivo.

Zmaga medijev, ki je pokazala, zakaj je družbeno koristno imeti raziskovalno in kritično novinarstvo.

Toda zgodba ima grenak priokus: ali je medijski dokaz o pasje dragem nakupu operacijskih miz res novum? Že za sv. Miklavža lansko leto je namreč Ali Žerdin v Mladini v reportaži s klinike v Ingolstadtu pokazal, da so bavarski kirurgi zamenjali prodajalca opreme Maquet z bistveno cenejšim, ne da bi zaradi tega znižali kvaliteto operacij. Več kot pol leta je bila primerjalna vednost na voljo, a je bila ignorirana. Zakaj?

Mladina ima za marsikoga status pristranskega in ideološko motiviranega časnika z ostro protivladno poanto. In njene vsebine so zatorej vnaprej diskreditirane kot nekredibilne. Rezultat: spoznanje, ki je bilo na voljo tudi za preverjanje, je prišlo s sedemmesečno zamudo!!!

V družbi često velja prepričanje, da so nekateri časopisi dobri, drugi pa zločesti. Recimo Direkt, ki je primer takšnega diabola, je te dni objavil fotografijo škofa Antona Stresa, ki se sonči na morski plaži. Ker škof ni ravno poznan po tem, da bi v pridigah bičal sončenje in pojav naturistov, reč nima spoznavnega smisla, izvzemši dvig naklade. Konec koncev zakaj bi duhovnik ne smel uživati dopusta pod božjim nebom? Prejšnji papež Woytila je osvojil srca množic prav s svojo "običajnostjo", ko ga nismo poznali samo v miljeju prižnic in vatikanskih balkonov, ampak tudi po posnetkih s smučanja.

Če je po eni strani celjski škof Stres v svoji modernosti in filozofski podkovanosti necankarjanski lik mračnega duhovna, je presenetil z intervjujem v Demokraciji, ko je dejal, da cerkev nima namena, da bi zavračala zlonamernost in očitno pristranskost nekaterih medijev, ki brezumno razpihujejo vse, da bi dokazali, da sta se nova vlada in Cerkev spajdašili.

Z njim se seveda lahko strinjamo v dvomu o pajdaštvu med Cerkvijo in vlado, toda pričakovali bi, da medijev ne odpravi apriorno. Če jim vnaprej pripiše zlonamernost in brezumnost, se odpove dialogu. Toda, ali ni problem moderne Cerkve prav v njeni prisilni enotnosti in odsotnosti vsaj notranje blagohotne polemike? Kardinalu Rodetu tako ni očitati, da je ravno izdajalec slovenstva, je pa njegovo posredovanje v gradbeniških poslih zunaj horizonta Kristusovega nauka. Ali je moderni vernik obsojen na molk, če se ne strinja z določenimi potezami cerkvenih avtoritet?

Sam škof Stres je objavil izjavo Komisije pravičnost in mir, v kateri je opozarjal pred nevarnostjo libertinega razmaha igralništva. Njegova poslanica je ponekod naletela na oster medijski odziv, čeravno je njegova misel povsem racionalna: igralništvo lahko povzroča zasvojenost, z bankroti povzroča osebne in družinske tragedije ter razširja vrednoto, da je mogoče v življenju uspeti z golo srečo, ne pa z vztrajnim in poglobljenim delom. Sicer pa bi bilo paradoksalno, ko bi duhovnik zagovarjal kockanje in pridigal, da bodo tudi zagnani kvartopirci videli božje kraljestvo.

Škofova izjava je za družbo vsekakor blagohotna, zakaj pred gradnjo kolosalnega igralniškega centra spodbuja široko debato in polemične premisleke.

Četudi je Cerkev kdaj v protislovju sama s seboj, če se recimo podjetja v njenem solastništvu ukvarjajo z loterijo, pa to ni razlog, da bi zgolj zaradi tega apriori zavrnili Stresove polemične argumente zoper igralništvo. Navsezadnje njegova poanta o delu zadeva tudi medije.

Ravno oddaja Tarča je zgled principa poglobljenega dela, ko novinarska ekipa ne prileti na novinarsko konferenco ali opravi kratek pogovor, ko torej ne ustvarja v frenetičnem ritmu dneva ali tedna, ampak si vzame tedne časa, da bi raziskala in poskušala pojasniti sporen družbeni fenomen. Znameniti ameriški novinar Ted Conover je raziskoval življenje v zaporih tako, da se je prijavil v službo zaporniškega čuvaja, deset mesec hodil na delo v zapore, ne da bi njegovi domači vedeli, kaj dela, nato pa objavil izjemno delo Newyack: Guarding Sing-Sing.

S posebno lahkotnostjo so mediji opisovali črnogorski referendum, kjer so izpostavljali predvsem razpad nekdanje Jugoslavije. Niso pa opazili frapantnega dejstva, da je bilo več kot 44 odstotka volilcev proti črnogorski neodvisnosti. Reč je dvakrat šokantna, zakaj pred dobrim desetletjem je še več kot 90 procentov črnogorskih volilcev glasovalo za enotno državo Srbije in Črne Gore v Jugoslaviji, danes pa v času, ko Srbija sploh ni ne z orožjem ne z besedami grozila odcepitvenikom, tako velik del prebivalstva ni naklonjen lastni državi. Zakaj?

Skepsa do vladajočega režima Mila Djukanovića, ki vlada od leta 1990, zdaj kot premier zdaj kot predsednik zdaj spet kot premier. Če zanemarimo politično dejstvo nezamenljivosti režima, je ilustrativen podatek o delavskih pravicah, recimo prodajalk v trgovinah, katere so odprte sedem dni na teden, vse dni v letu, naj bo na navadni dan, na cerkveni ali na državni praznik.

Slovenski demokratični paradoks je prav tako iz sveta trgovin, kjer se je stopnjo demokratičnosti merilo z načinom odstavitve Mercatorjevega direktorja Zorana Jankovića. Še v njegovi eri se je denimo v mestecu Rogatec začela praksa v Mercatorjevem trgovskem centru trgovini, da morajo trgovke stati za blagajno. Si predstavljate: medtem ko je za Ljubljano in velika mesta samoumevno, da ima prodajalka pravico do minimalnega udobja, kot je sedež za blagajno, dekleta v Rogatcu cele dneve strumno stojijo. In to v začetku 21. stoletja!??????????????

Ne da bi sindikalisti, borci za človekove pravice ali škofje črhnili proti poniževalno nehumanemu redu.