Rastko Močnik

25. 2. 2002  |  Mladina 8  | 

Zgodovina še traja

/Vsa pisana/ zgodovina ... je zgodovina razrednih bojev. (Komunistični manifest)

© Tomo Lavrič

Kdor bi menil, da je Argentina zašla v sedanjo katastrofo, zato ker ni bila "uspešna", bi se motil. Nasprotno! Dežela je bila zelo uspešna: povprečna stopnja rasti med 1991 in 1998 je znašala 5 % (v celotni Južni Ameriki 3,4 %). Produktivnost na prebivalca je v tem času zrasla za kakšnih 30 %. Toda tisti, ki so povečali produktivnost in dosegli visoko stopnjo rasti, od tega niso imeli nič; natančneje, imeli so manj kot nič: povprečna plača je v istem obdobju padla za 3 %. Zaslutimo lahko, zakaj uspešnost ni nič pomagala: zaradi razredne razbitosti družbe. Dnevni dohodek 6,5 % najbogatejših Argentincev je tridesetkrat večji kakor dnevni dohodek 14,6 % najrevnejših. Na račun vladajočega razreda gre še ena malenkost: večino zunanjega dolga je Argentini pridelala vojaška diktatura (1976-1983). V tem času je dolg narasel z 8 milijard dolarjev na 45 milijard. Seveda ob sistematični podpori in svetovalskih uslugah, ki jih je generalom nudil Mednarodni denarni sklad. Pred koncem diktature so veliko večino privatnega dolga nezakonito prenesli na državo. Demokratična oblast bi lahko 1985 spodbijala ta državni dolg. Pa ga ni. Za to je spet poskrbel Mednarodni denarni sklad. Poznejše zadolžitve so v glavnem rabile za odplačevanje starih dolgov. Leta 2000 je zvezno sodišče v Buenos Airesu razsodilo, da je dolg nezakonit, in dokazalo krivdo mednarodnih zasebnih upnikov, Mednarodnega denarnega sklada in Zvezne rezerve ZDA. Argentina bi spet lahko spodbijala svoj dolg.

Dežela pa je želela "pritegniti" tudi tuji kapital. Da bi bili dobički v trdni valuti, so peso fiksno navezali na dolar. Med 1997 in 2001 so se zato cene argentinskega blaga v razmerju do, denimo, cen brazilskega blaga podvojile. Leta 2000 je izvoz predstavljal samo še 9% bruto domačega proizvoda Argentine. A dobički so bili v trdi valuti - in domači pridobitniki so svoj kapital veselo prenašali iz dežele.

Vse kaže, da je Argentino uničil plenilski vladajoči razred - seveda ob pomoči Mednarodnega denarnega sklada, vojske in domačega političnega sloja.

To ni brez pomena za nas. Tukajšnji politični sloj že ves čas "tranzicije" z državnim nasiljem vpeljuje razredne razlike in nove razredne prelome v tukajšnjo družbo. Medtem ko se zahodna Evropa ob grozljivem povečevanju socialnih razlik v celotnem svetu (vključno z razvitimi deželami na čelu z ZDA) že leta sprašuje, kako povečati družbeno "kohezijo" in ponovno zalepiti "družbeno frakturo" - so se "tranzicijske" dežele, natančneje, so se politični sloji "tranzicijskih" dežel angažirali v norem projektu povečevanja družbenih razlik in vpeljevanja razrednih lomov tudi tam, kjer jih ni bilo več.

Neoliberalna politika najprej sili celotno gospodarstvo, natančneje, vse dejavnosti družbe v konkurenco na svetovnem trgu - potem pa konkurenčnost zagotavlja na račun delovnih razredov: z odpravo redistribucije, državnih podpor, socialne, starostne, zdravstvene varnosti itn. Puhlica, da naj bi človek "sam prevzel odgovornost zase" (kakor da bi bilo najvišje človekovo poslanstvo, da vse življenje trepeta v negotovosti in crkne v bedi), je zgolj krinka za povečevanje razlik med "individui", to je, za poglabljanje razlik med razredi. Uničevanje javnih sistemov družbene solidarnosti in njihova privatizacija sta mehanizma za razširjeno reprodukcijo socialne ogroženosti, revščine, družbene konfliktnosti.

Ob tem je vseeno videti, da tukajšnji politični sloj ni zastopnik kakšnega tukaj nastajajočega kapitalističnega razreda. Zdi se, da že kar sam anticipira delovanje domačega kapitalskega razreda argentinske sorte. Najraje bi se znebil ekonomske odgovornosti in jo prevalil na mednarodni kapital - znebil bi se pa tudi politične odgovornosti, saj jo že zdaj prestavlja na evropsko birokracijo, na pakt NATO in na združenja ameriških korporacij. Pobirali bi le davek in si ga delili. Kvečjemu bi zagotavljali red za nemoteno eksploatacijo. Ta slika bolj spominja na postkolonialno Afriko kakor na Južno Ameriko.

A hkrati se zdi, da je ta parazitski sloj vendarle zgolj zelo tanek in se mu ni posrečilo osvojiti niti še vrhov administracije. Njegova klientelistična omrežja se resda širijo kakor rak, a degradacija poteka počasneje, kakor bi bilo pričakovati. Ta sloj namreč vsaj za zdaj ni sposoben delovati v skupnem interesu. Je bolj horda pridobitnih posameznikov v nenehni medsebojni vojni. Antropološka hipoteza bi bila, da je polisegmentna družba s hierarhičnimi klani, ki si notranjo kohezijo zagotavljajo malo s podkupovanjem in malo z izsiljevanjem. Skupni interes so sposobni uveljavljati le negativno proti preostali družbi: denimo, z visoko vzajemno toleranco. Ljudskemu resentimentu izročijo samo kakšnega redkega romantika, ki bi rad segel čez sivino drobnjakarskega vsakdanjega okoriščanja.

Četudi je gangrena zmerne korupcije v okviru zakona značilna za vse buržoazne "demokracije", bi jo bilo pri nas prav zaradi notranjih šibkosti političnega agregata mogoče zaustaviti. A videti je, da je politični sloj to nevarnost opazil in organizira obrambo - tam, kjer mu grozi največja nevarnost: na ideološkem področju. Paktira s katoliško cerkvijo; poskuša si podvreči kulturne aparate s pravkar predloženo ureditvijo, po kateri bi v javni kulturi vpeljali le zaposlitev "za določen čas". Zlasti pa z monopolom nad javnim prostorom. Zalivanje javnosti z gnojem komerciale je ena izmed oblik terorja vladajoče ideologije. Druga oblika je fascinacija z "avtoritativnimi" viri "informacij" od Pentagona do lokalnih manipulatorjev. In naposled: mati oblastniškega terorja - onemogočanje dostopa do javnosti državljankam in državljanom. Cenzura! V času zasebne lastnine nad javnim prostorom mistificirana v "svobodo uredniškega odločanja". Spet smo tam, kjer smo bili: le da se je teror vladajočih razredov medtem globaliziral. A globalizirala so se tudi gibanja odpora.