kolumna / Jože Andrej Čibej : Do vratu v ... ?

Zadnje tedne se dogaja toliko napetega in pomembnega, da dogodkov sploh ne moremo sproti porabiti. To velja celo za del (resnih) novinarjev, kaj šele za priučeni del piscev, med katere sodim tudi sam: ker slednji nimamo prav dobro postavljenih - tako objektivnih kot samocenzurnih - ločnic med važnim, manj važnim in nepomembnim, se nam zdi, da je poleg nogometa (in celo v njem) toliko dejanskega, da so fikcije, izmišljotine in podobna navlaka čista izguba energije. Ampak to je najbrž neposredna posledica naše nestrokovnosti in delno tudi z njo pogojenega plašnega naslanjanja na očitna dejstva, s čimer je fantaziji prostor izredno omejen.

Mimo nogometa vsekakor ne moremo. Tudi jaz bi rad kdaj pisal in še rajši govoril o njem: če je to dovoljeno skupini ljudi, za katero bi po rezultatih njihov prizadevanj sodil, da so jih z vseh vetrov zbrali prek sistema javnih del, zakaj ne bi bilo meni? Ob poslušanju nogometnih prenosov se človeku rada priplazi v podzavest znamenita Švejkova misel o sproščenem pogovoru v umobolnici, kjer da je lahko vsak govoril, kar je hotel in kar mu je pač slina prinesla na jezik, kot da je v parlamentu. Ampak ta na srečo samo periodični (v slogu letos je pač kebrovo leto) pojav diletantskih komentatorjev, ki v mnogih glavah rojeva perverzno in nevarno misel, da bi bilo treba (demokracija gor ali dol!) svobodo govora vendarle nekoliko omejiti, je seveda samo eden od davkov, ki jih plačujemo na račun majhnosti Slovenije. Zgodba o večni dilemi med boleznijo ozkega grla ob izbruhu sezonskega povpraševanja na eni strani in med neizkoriščenimi kapacitetami v ostalem delu poslovnega leta na drugi strani je stara in znana po celem svetu, toda čim manjši je trg, tem težje so opisane dileme. Jasno: naša dežela si enostavno ne more privoščiti, da bi štiri leta redila dovolj kakovostnih komentatorjev, da bi ti nato v kritičnem mesecu dni dobro "pokrili" prenose s svetovnega prvenstva.

To dejstvo večina ljudi sprejema z razumevanjem, ki vsaj za moj okus presenetljivo odstopa (v pozitivno smer!) od siceršnjega odnosa do posledic majhnosti. Osebno še vedno mislim, da so imeli prav tisti ekonomski teoretiki, ki so razlagali, da je za normalno delovanje vseh gospodarskih in političnih struktur pač potrebnih določeno število ljudi, če naj neizbežne sorodstvene in drugačne povezave ne dosežejo tiste stopnje, ko se insajderstvu enostavno ni več mogoče izogniti. Zavedam se, da se spuščam na spolzka tla, pa bom vseeno tvegal kar s skrajno različico: meni osebno je povsem vseeno, če ministru čisti pisarno njegova lastna soproga (ali ministrici njen lastni soprog, da enakopravnost ne bo prizadeta!), dokler to naredi vsaj zatorej kot katerikoli od ostalih na - demokratično vodenem! - razpisu sodelujočih ponudnikov. In ceneje. Zlasti slednje me kot davkoplačevalca zanima bistveno bolj kot morebitne sorodstvene vezi v n-tem kolenu, še posebej zaradi zavedanja, da bi podrobne analize razpisov v mnogih primerih pokazale vezi, ki so močnejše od klasičnih sorodstvenih.

Retorična vprašanja na spletnih forumih v slogu "Pa je še kje kdo v tej ubogi Sloveniji, ki je višje od čistilke in ni do vratu pogreznjen v kriminal?" so, se razume, tudi zato povsem deplasirana. Celo neposredno škodljiva, bi dejali zlobneži, saj sproščajo reakcije tipa "Jasno, da je!", ki obrnejo opazovalčevo pozornost s cilja na strelca, s pavšalnostjo pa zameglijo dejstvo, da je očitno pri nas dosti več ljudi z grehom na denarnici (o duši ali slabi vesti ne bi, z njo naj razčisti vsak sam), kot smo pripravljeni priznati. Ni namreč lepšega za konkretne lopove kot val pavšalnih obsodb vseh in vsega. Takih zgledov je v Sloveniji na pretek, v kronološkem zaporedju je blizu začetka zgodbe splet fraz o zločinskem komunizmu in njegovih grehih, ki mu dela družbo (in notorično dejstvo je, da vse tovrstne razslojevalne zgodbice nastopajo v dialektičnih parih) analogna trditev o klerikalizmu in RKC. Neproduktivno. Enak učinek dobimo, ko poskuša nekdo dobronamerno postaviti določena pravila igre na določenem poslovnem področju, ki lahko pomeni možnosti za kriminalno dejavnost (na primer pranje denarja), stanovske organizacije - posebej pa nekateri njihovi vodilni predstavniki - pa v očitke o presplošnosti predlaganih določil zavijajo svoj strah, da so že takšna preveč konkretna in omejevalna za način obnašanja, ki so se ga udobno navadili.

Problem neselektivnosti je žal vgrajen v dobršen del državnega obnašanja, zlasti nas v to smer vodijo predvidene spremembe v davčni zakonodaji: z ne prav dosti dodane zlobe lahko početje pripravljalcev opišemo kot "Udarimo podolgem in počez, če jih bo po hrbtu dobil tudi kdo, ki ni zaslužil, se mu bomo že naknadno opravičili (ali pa tudi ne)." Gospoda, ste že videli kmeta, ki bi požgal njivo, da se znebi plevela? Nikar tako, ljubi kristjani!

Sicer pa sem tole pisal med čakanjem na tiskovno konferenco, ki je slovenskemu narodu končno razkrila, da se bo težišče poskusilo odločno (Odločno? Od kod zdaj ta oksimoron?) prenesti z delovnega stola v fotelj. Ekvilibristične razkrečenosti med obema stolicama, ki ju je bilo treba držati dovolj blizu drugo drugi, da je bila na eni strani vedno mogoča vrnitev na domači breg, po drugi pa dovolj narazen, da akrobata ni zgrabilo za ..., je tako morda konec. Trajala pa je dolgo, morda predolgo: tako dolgo, da je mnoge minilo potrpljenje. Na drugi strani je zdaj že tako dobra družba (zlasti moja ugledna stanovska kolega, ki sta uradno podprla Arharjevo kandidaturo, sta najbrž vzhičena nad svojo novo "štabno funkcijo", ki so jima jo dodelili črni magi), da se bo mnogim zdelo vredno truda, da se pridružijo. Vsekakor pa bo hec. In kaj je lahko pomembnejše od tega, da smo zdravi in veseli?