Brezbrižno državljanstvo

Ameriška teoretičarka in feministka Mary G. Dietz je že v devetdesetih v enem od svojih tekstov o problematiki državljanstva v ZDA napisala naslednje besede: 'Politično gledano živijo Američani v omejenih razmerah. To, kako sami sebe razumemo kot državljane, ima malo opraviti z demokratičnimi normami in vrednotami... Verjetno je pošteno, če rečemo, da Američani o državljanstvu sploh ne razmišljajo na ta način. Kot da smo hipnotizirani z liberalnim konceptom državljanstva, ki ga razumemo kot pravice, z neprestanim potrošništvom, ki ga imamo za svobodo in s kapitalistično etiko, ki predstavlja našo kolektivno identiteto.' Gre za problem, ki ga je videla v trendu popolnega izgubljanja tocquevillovske aktivne državljanske drže, ki po njenem vodi v to, da Ameriki grozi izguba demokratičnega duha. Tako kot Mary Dietz, so tudi nekateri drugi ameriški intelektualci zaskrbljeni, če ne celo prestrašeni spričo trenda, ki je očiten posebej po nastopu Busha mlajšega kot predsednika. Tudi Bruce Ackermann, sicer liberalni mislec, je na nedavnem javnem predavanju, ki ga je imel v Budimpešti, v presenetljivo marksistično obarvanem predavanju opozoril na nevarnost, ki tiči v izginotju državljanske odgovornosti, in v plutokraciji, ki se v ZDA izteka v boj proti neoprijemljivemu zunanjemu in notranjemu terorističnemu sovražniku. A vendar izguba državljanstva kot odgovornosti in participacije ni značilna le za ZDA.

Tu moram nadaljevati tam, kjer je Matevž Krivic prenehal prejšnji teden. Problematika "izbrisanih", kakor so se poimenovali sami, namreč ne implicira le vprašanja poprave krivic, ki so jim bile povzročene, temveč odpira tudi neko širše vprašanje odgovornosti, tako politične, odgovornosti političnih elit, kot tudi vprašanje državljanske odgovornosti oziroma tistega, kar bi se lahko poimenovalo aktivno državljanstvo. Nedavna zgodovina tega prostora se namreč kiti s precejšnjo občutljivostjo nemajhnega števila državljanov na pravice in krivice, ki so bile povzročene na različne načine v času enopartijske vladavine v Jugoslaviji. Kljub temu se zdi, kot da je po letu 1991 in z vojno na tleh bivše Jugoslavije postalo nekako samoumevno, da je Slovenija "demokratična in pravna" država, ki ščiti pravice ljudi na svojem teritoriju. Kar nekaj zgodb, povezanih s poskusom popravljanja starih krivic in s povzročanjem številnih novih (denimo zgodba najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih) na drugi pa povezanih z begunci, imigranti, Romi, ter z najbolj eklatantno, zgodbo izbrisanih, nam govori o tem, da je občutljivost ne le drastično upadla, pač pa tudi, da smo soočeni s specifično brezbrižnostjo do "drugega", ki za sabo potegne številne totalitarne skušnjave.

Kaj je razlog za to? Eden od bolj pomembnih je vsekakor vseobsežno in utrjeno pojmovanje državljanstva kot statusa, iz katerega izhajajo politične in (predvsem) tudi socialne pravice. Predvsem postsocialistične družbe, tudi tiste, ki jih je zaznamovala aktivna civilna družba, so stopile v ero tovrstnega liberalnega razumevanja državljanstva. Medtem ko je bilo državljanstvo poprej, v komunističnem in socialističnem sistemu takorekoč nič, razen pomembno izven teritorija lastne države, (kolikor so državljani sploh lahko potovali) je zdaj, po prehodu v nacionalno državo in globalno tržno ekonomijo v smislu statusa postalo takorekoč vse. Je dobesedno vseobsežen pogoj za dostopnost do večine pravic in možnosti, pa tudi za izrekanje pravic samih. Brez državljanstva danes v Sloveniji in marsikateri drugi srednjevzhodnoevropski državi težko dobiš službo, nekaterih poslov pa, če nisi državljan, tako rekoč ne moreš opravljati (če ni pogoj državljanstvo, pa je pogoj znanje slovenskega jezika). Pravica do dela je omejena, nimaš socialnih in zdravstvenih pravic itd. Skratka, dejansko lahko postaneš človek, ki ni golo človeško bitje šele preko pridobitve državljanstva, ta pridobitev pa ni mogoča, kolikor nisi socialno in sicer preskrbljen. Vprašanje pravic in državljanstva je tako povezano v nekakšen začaran krog, iz katerega se zdi, da ni poti.

V nasprotju s prepričanjem nekaterih, da ta status in pomen nacionalne države spričo EU in globalizacije izgublja pomen, oziroma, da bi moral imeti vse manjši pomen - ima tovrstna pojmovanje državljanstva v resnici vse večjo težo. Tako notranjepolitično kot zunanjepolitično. V obeh primerih se veča njegov pomen kot članstva, (socialnega) privilegija in več-vrednosti v globalnem pomenu. Kot državljan supersuverene države si povsod po svetu neverjetno zaščiten, veliko bolj kot številne manjšine, ki včasih statistično sploh niso manjšine. Pogosto pridobiš tudi privilegiran status znotraj neke določene družbe-države, glede na ostale ne-državljanske statuse. Danes na globalnem nivoju lahko govorimo o treh kategorijah ljudi glede na njihovo državljanski status: tistih, ki pripadajo velikanskim nacijam-državam, in ki so edine, ki dejansko prakticirajo suverenost (kot je denimo primer ZDA). Tistih, ki pripadajo državam z omejeno suverenostjo in tistih, ki sicer imajo državljanstvo, a jih njihove države ne ščitijo ali pa tistih sploh nimajo (dejanskega) državljanstva. Vendar v nobenem od teh primerov ni v ospredju potencial aktivnega državljanstva in participacije, ki bi naj bil potencial politične enote. Prav nasprotno. Gre (še posebej in na novo v postkomunističnih državah) za model antipolitičnega, brezbrižnega državljanstva.

Čeprav se je v vzhodni Evropi predvsem v osemdesetih ustvarjal prostor svobode, se je ta svoboda namesto v politično iztekla predvsem v neomejeno konzumiranje in izključevanje drugih in drugačnih iz tega konzumiranja. Ustvarjeni politični prostori so izginili, prostor svobode in enakosti ni bil ohranjen, ampak je, nasprotno, zapadel v amnezijo. Vprašanje je, ali lahko na novo nastajajoča EU ustvari nekakšen prostor svobode za državljansko delovanje, ki bo nasprotovalo tovrstnim trendom. Ali bo evropsko državljanstvo le istovrsto članstvo (posameznikov in skupin: določenih narodov, kmetov, določenih žensk itd.) znotraj podobne gigantske države, ki bo predstavljala le še pripadnost in kulturno večvrednost glede na preostali svet (državljanstvo po vzoru današnjega ameriškega) in bo Evropa v tem smislu funkcionirala na isti način kot nove države-nacije? Ali pa bo prostor tudi za osebno/državljansko odgovornost, ki bo imela implikacije na globalno človeško odgovornost? Trendi, ki se kažejo tudi v močnem aplavdiranju političnih elit nekaterim vzorcem "mednarodne politike", ali pa v njihovem mlahavem sprejemanju, prispevajo predvsem k utrjevanju prvega modela.