kolumna / Matevž Krivic : 82 dni "produktivne" zmede

O zunanjepolitičnih diletantizmih ne bom dosti govoril - so znani. Tudi zadnji, tisti z vilnjuško izjavo. Temu bi dodal le svoj stalno ceterum censeo o ustavni vlogi predsednika republike. Kakor je Drnovšek po mojem mnenju njeno pravilno dojemanje v javnosti utrdil, ko je odklonil Janševo vabilo na strankarska pogajanja o ustavni ureditvi teh referendumov, pa je Rupel to spet grobo ogrozil, ko je nasproti kritikam zaradi pristopa k vilnjuški izjavi prostodušno izjavil, da se je o tem pač posvetoval s tistimi, "s katerimi se običajno posvetuje: s predsednikom republike in predsednikom vlade". O, blažena nevednost gospoda zunanjega ministra: zunanjo politiko določa vlada pod kontrolo (in ob sodelovanju) parlamenta, predsednik republike jo sme le izvajati, ne sodoločati. V spodobni parlamentarni demokraciji zato zunanji minister ne sprejema zunanjepolitičnih odločitev "v posvetovanju s predsednikom republike", ampak v okviru določene vladne politike in po navodilih predsednika vlade. Se moje (že prej izražene) bojazni o okrnjeni vladni pristojnosti - in odgovornosti - na področju zunanje politike v primeru, da bo Drnovšek postal predsednik republike, že začenjajo uresničevati?

Tisto o "82 dneh" pa sem si sposodil od TV-Odmevov - zdaj je teh dni seveda že malo več, le da je vsaj ustavnopravna zmeda zdaj vendarle nekoliko manjša. Tista okrog zavezujočnosti in neponovljivosti obeh referendumov 23. marca je bila bolj ali manj nepotrebna. Janšev kraval okrog domnevne "nezavezujočnosti" je bil tipična "zloraba forme", ki je tudi za naprej institut posvetovalnega referenduma praktično povsem onemogočila - pa bi desni vladi, ko jo bomo enkrat spet dobili, lahko kdaj enako prav prišel kot levi ali sredinski, in to ne za zlorabljanje ljudske volje, ampak prav za njeno ugotavljanje, kadar drugačen referendum ni možen. To "tehniko" obvladajo mnoge države na svetu, toda mi bomo raje ostali diletanti, tudi v tem pogledu.

Tudi biti plat zvona zaradi domnevne nevarnosti, da Nato prvič za malenkost "zleze skozi", nakar da bi ga zlobni sovražniki zahodne demokracije minirali z novim referendumom ob ratifikaciji, je bilo močno pretirano in je v javnosti samo okrepilo pozicije "natoskeptikov" oziroma dodatno načelo samozavest "natofilov". Le nevarnost, da bi ob tesnem izidu odločil odstotek ali dva neveljavnih glasov (če bi se tokrat tudi več neodločenih odločilo svojo neodločenost izraziti s "prazno glasovnico", ne z abstinenco, bi bilo teh odstotokov lahko celo še več), je bila realna. No, vse te "nevarnosti", realne ali namišljene, so sedaj praktično že odstranjene.

Če me občutek ne vara, je bilo precej "natoskeptikov" jeznih name, ko so prebirali v časnikih in gledali na TV, kako da je Krivic odločilno pomagal Janši spraviti v ustavo rešitev prej omenjenih treh delno resnih, delno namišljenih problemov. Toda sprejetje tistih prvih dveh "dodatnih pravil" je bila zgolj lepotna operacija - in krvavo resno ukvarjanje s to pravno kozmetiko šans za zmago "natofilov" na referendumu gotovo ni povečalo, prej zman jšalo. Sprejetje tretjega pravila pa je bila nujnost: predstavljajte si akutno in dokončno nepopravljivo zastrupitev političnega ozračja pri nas, če bi na referendumu "natofili" sicer premagali "natoskeptike" z 49% : 48%, toda formalno bi pa "zmagali" slednji, ker bi se njihovim 48% prištelo še 3% neveljavnih (ali neodločenih) glasov! Nasprotniki Nata, bi se vam to zdelo prav? Meni ne. In da se mi v takem primeru ne bi bilo spet treba kregati z najbolj zagrizenimi med vami in med nasprotniki, ki bi si naslednje mesece in leta izmišljali vse mogoče matematične in druge trike (podobno kot Jambrek & Co. po referendumu leta 1996, kjer naj bi bil po njihovem večinski volilni sistem "zmagal", čeprav je dobil le 44,5% glasov), sem raje pomagal ne Janši, ampak ustavni komisiji kot celoti najti strokovno korektno vnaprejšnjo rešitev te zadrege.

Zdaj so pravno te stvari jasne, da o morali (poštenosti) niti ne govorim: zmagali bodo tisti, ki bodo zbrali več glasov - neveljavnih in neopredeljenih glasov pa ne bomo šteli ne na eno ne na drugo stran. Če bo kdo trdil, da to ni prav, hkrati pa se bo predstavljal za poštenega človeka, bo pri meni "oplel". Upam, da pri vas tudi.

Zagovorniki in nasprotniki vključitve v Nato - zdaj pa zavihajte rokave in nas skušajte prepričati, kdo ima bolj prav. Ne, kdo ima prav - kdo ima "bolj prav". Ali, še bolje: katera od obeh odločitev je manj nevarna, manj slaba. Vsaj jaz namreč priznavam tehtnost nekaterim argumentom na obeh straneh. Res jih, vsaj doslej, nisem utegnil kdovekako poglobljeno proučevati - imam pač drugega dela čez glavo. Ampak podobno je najbrž z 90-95 odstotki vseh, ki o tem sploh kaj razmišljajo. In kako se bomo potem na koncu odločili? Bo pri nas res prevladalo dobro razumevanje argumentov za in proti - ali se bomo v zadnjih dneh bolj prepustili instinktu, propagandnim trikom enih in drugih, osebnim simpatijam in antipatijam - in kar je še takih "neeksaktnih" dejavnikov, ki pa lahko odločilno vplivajo na izid referenduma?

Sam odkrito priznam, da so na mojo trenutno pozicijo morda celo močneje kot prepričljivost argumentov enih in drugih vplivali ti drugi, "subjektivni" dejavniki. Natoskeptike Mencingerja, Peršaka, Kerševana in podobne pač kot ljudi (v moralnem, človeškem, strokovnem, pa tudi političnem smislu) neprimerno više cenim kot "natofile" Rupla, Kacina, Janšo in podobne. Hudič je seveda v tem, da pa Natu nasprotujejo tudi ljudje, ki so mi pa še manj všeč kot prej omenjeni "natofili" - in da so na drugi, natovski strani hkrati tudi nekateri zelo pametni, zelo izkušeni in zelo pošteni ljudje. Bojim se, da bom - hočeš, nočeš - do 23. marca za svoje nasprotovanje vstopu v Nato vendarle moral poiskati trdnejše prepričanje kot zgolj prej omenjeno. No, saj v bistvu, nekje globoko v sebi, ga že imam - ampak o tem morda kdaj drugič, ali pa nikoli. Bi presegalo obseg in namen te kolumne.

Pa če ga vseeno ne bom našel - ali če se mi bo tisto "globlje" prepričanje omajalo? Če bi se mi pod težo nasprotnih argumentov celo "podrlo", bom pač glasoval za vstop v Nato, jasno. Če ne bo bistveno omajano ali bo naslednji mesec celo potrjeno, bom seveda glasoval proti - tako kot mislim danes. Kaj pa naj storijo tisti, ki so morda že danes neodločeni, in predvsem vsi tisti, ki bodo (še vedno ali šele takrat) neodločeni tik pred glasovanjem? Jaz bi rekel, da je bolj pošteno, če ostanejo doma, kot če se zadnji trenutek omahujoče odločijo v eno ali drugo smer. Naj odločijo tisti, ki so res trdno prepričani v svoj prav - neodločeni pa naj (sebi in državi) odkrito in pošteno priznajo, da so v tem skrajno zapletenem vprašanju pač neodločeni. Predvidena ustavna sprememba jim bo omogočila, da to lahko povedo tudi na volišču, ne le z abstinenco: tako, da oddajo prazno (ali pa dvakrat, pri "za" in pri "proti", prečrtano) glasovnico.

Kot žrebanje ...