kolumna / Rastko Močnik : Je EU neoliberalna prevara?

Pazljiva opazovalka in opazovalec pa zlahka ugotovita, da so ta nategovanja med "državami" v sedanji ureditvi EU prav toliko neizbežna, kolikor niso rešljiva. Predlog ustavne pogodbe v tem prav nič ne spreminja dosedanje ureditve EU: torej le utrjuje vir sedanjih napetosti in zagotavlja, da se bodo v prihodnosti še ohranjale in obnavljale. Najprej zato, ker ustava EU ne bo izšla iz nikakršnega ustavodajnega procesa, temveč bo rezultat "pogodbe" - pogodbe med državami. Evropski ustavodajavci ne le obnavljajo arhaično meščansko fikcijo o "družbeni pogodbi" - temveč jo obnavljajo v obliki, v kateri je je anahronistično fikcijo 18. stoletja sploh še mogoče reciklirati v 21. stoletju, v degradirani obliki pogodbe med "državami", ne pa državljankami in državljani. Če je bilo po Marxu ponavljanje meščanske revolucije 18. stoletja v 19. stoletju lahko le še farsa - kaj naj rečemo o njeni restavracijski reprizi v 21. stoletju? - Nadaljnji vzrok, da so konflikti med državami v EU nujni in nerešljivi, je v tem, da je EU funkcionalna skupnost držav: kakor pravi prvi člen ustavne pogodbe, na EU "države članice prenašajo pristojnosti za uresničevanje skupnih ciljev". EU je potemtakem le izvedena politična entiteta in lahko deluje le v funkcionalnih okvirih, ki jih določijo države članice. - Naposled pa je vzrok za nujno in neodpravljivo notranjo nestabilnost in šibkost EU v tem, da je glavni "skupni cilj" zgodovinsko bil in po predlogu ustave še naprej tudi ostaja "enotni trg s svobodno in neizkrivljeno konkurenco".

Vzrok za napetosti v EU je potemtakem njena neoliberalna zasnova. A hkrati politični spopadi, ki jih te napetosti sprožajo, prikrivajo prave vzroke za notranjo nezadostnost evropske konstrukcije. Potemtakem so sedanji spopadi okoli zastopanosti "držav" v telesih EU in okoli števila glasov v resnici zgolj mehanizmi gospostva: na eni strani obnavljajo in ohranjajo neoliberalno (razredno) jedro evropske konstrukcije - na drugi strani pa to jedro prikrivajo in ga mistificirajo v epopejo meddržavnih spopadov in v tesnobo pred nezadostno "zastopanostjo". Mehanizmi čigavega gospostva? Na eni strani gospostva evropskih kapitalskih razredov, ki poskušajo z globalnim neoliberalizmom vnovčiti še zadnje krvave žetone nekdanjih imperialnih zavojevanj. Na drugi strani pa se z ustavo in s spopadi, ki jih sproža, uveljavlja gospostvo lokalnih partitokratskih razredov, ki s preskušenim receptom sodobne politike od Radovana Karadžića do predsednika Busha strašijo ljudi z ogroženostjo, s hudodelskimi nakanami demonskih nasprotnikov, z zarotami od Vatikana do islamskih "fundamentalistov", od Kominterne do "črnega bloka". Evropski stil je seveda bolj salonski kakor brutalni pomori v Bosni, je bolj cvetličen kakor pokoli v Afganistanu in okupacijski teror v Iraku: zato pa je evropski stil tudi trajnejši, zanesljivejši, zvijačnejši in teže prepoznaven.

Navedimo simptom. Pravkar po vsej Evropi poteka akcija, da bi se mir uvrstil med temeljne "vrednote unije", ki jih navaja drugi člen ustavne pogodbe. Pri nas je akcijo sprožil Forum za levico. Za zdaj namreč mir v ustavnem predlogu nima položaja vrednote, ki bi zavezovala zakonodajno in izvršno oblast, ki bi torej hkrati omejevala delovanje oblastnih teles in jim nalagala mirovno obvezo. Predlog uvršča mir na nižjo raven "ciljev unije" ("cilj unije je podpirati mir") - na isto raven kakor "enotni trg s svobodno in neizkrivljeno konkurenco" ali prizadevanje za gospodarstvo, ki bo "visoko konkurenčno". Predlog sicer med "cilji" navaja tudi razne hvalevredne zadeve ("trajnostni razvoj in uravnoteženo gospodarsko rast", "socialno tržno gospodarstvo", "usmerjeno v polno zaposlenost"), a že to, da jih navaja skupaj z vrednotami liberalnega trga, jih degradira tako načelno kakor tudi praktično, saj jih že vnaprej postavlja v odvisnost od (tržnih!) okoliščin in zlasti od (kapitalske!) volje vladajočih.

Ena izmed fascinantnih novosti ustavnega predloga je, da na raven ustavnih kategorij povzdiguje tržne kategorije, kakršne so "svobodna in neizkrivljena konkurenca", "visoka konkurenčnost gospodarstva" in podobno. Menda se prvič v zgodovini konstitucionalizma snov, ki je doslej sodila na raven zakonskih predpisov, povzdiguje na raven ustavne ureditve. Posledica je, da evropski ustavni predlog ni načelen, kratek, jasen in eleganten kakor, denimo, ustava Združenih držav. Pač pa je dolg (264 strani), detajlističen, pogosto nejasen, velikokrat žargonski, razvlečen, repetitiven.

Tako, denimo, naletimo na formulacije: "si unija prizadeva boriti se za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti". Zakaj si samo "prizadeva boriti se za boj", zakaj se kar naravnost ne "bojuje" za vse to? In še nekaj, kar je zlasti sumljivo: člen je razvodenel ("si prizadeva boriti se") in tavtološki ("boriti se za boj") - za povrh pa je še popolnoma odvečen. Čisto na začetku so namreč razglašene za temeljne vrednote med drugim tudi "enakost, spoštovanje človekovih pravic, nediskriminacija". Če je treba nediskriminacijo natančneje določiti, je za to prostor na začetku - elegantnih formulacij pa je najti zadosti v že obstoječih ustavah. Kdor preveč govori in preveč menca, takemu ne verjamemo kaj dosti. A zakaj menca in okoliši evropski ustavni predlog?

Jasno, zakaj: ker evropska ustavna pogodba s svojim osnovnim neoliberalnim namenom zmanjšuje raven, ki je marsikod v Evropi že dosežena. Oddelek o zaposlovanju se zato ne začne z določitvijo, kako bo unija uresničevala svoj "cilj" ("polno zaposlenost" iz člena I - 3, 3), temveč z določilom, kakšna naj bo delovna sila - torej s pogledom kapitala. Ne preseneča, da pogled kapitala zahteva "prilagodljive delavce in trge dela, hitro prilagodljive gospodarskim spremembam" (III-97). Prekarne oblike zaposlitve brez pravic iz dela in z visoko stopnjo negotovosti ter z veliko izpostavljenostjo samovolji delodajalcev naj bi torej postale ustavna kategorija združene Evrope!

V členu III-99 pa pride šus v glavo: "unija prispeva k visoki stopnji zaposlenosti". K "visoki stopnji", ne k "polni zaposlenosti" - kakor je določal člen I - 3, 3 iste ustavne pogodbe.

Naj bo zadosti - že tako bosta bralka in bralec dobila nočne more. A bosta vsaj vedela, v kaj se bosta prebudila 1. maja 2004.